Medtem ko se evropski “voditelji” junačijo, kako se bodo oborožili in kako bodo preprečili Trumpu doseči mirno rešitev vojne v Ukrajini in kako bodo lastnoročno brez ameriške pomoči branili Ukrajino pred Rusijo tudi z napotitvijo svoje vojske in letalske flote v Ukrajino, pa Bloomberg prinaša nekaj grenkih resnic o vojaški sposobnosti držav EU. Prva je ta, da so evropska skladišča orožja na kritični meji. V primeru – hipotetično – ruskega napada na Evropo, bi se evropska obramba sesula v nekaj tednih. Druga pa je, da brez ameriške zaščite in brez ameriške satelitske navigacije (GPS, Starlink) ter brez ameriških obveščevalnih podatkov evropska letala in rakete v Ukrajini ne morejo delovati.

Junačenje s fračami in praznimi žepi in streljanje odločnih govorov se morda komu zdi zabavno, vemo pa, kako se to konča v realnem življenju.

____________

If attacked, Europe’s ammunition stockpiles could run low within days and rearming will take years.

Lacking troops, air defenses and ammunition, the continent’s front-line defenses are only equipped to repel an invasion from Russia for weeks at best without the US, according to defense officials, who asked not to be identified discussing sensitive information. Even if a complete American withdrawal is seen as extremely remote, a reduced US presence would also have an impact.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Ob spremljanju aktualnih dogodkov v zvezi z agresijo na Ukrajino si lahko zamislimo podobno zgodbo. Seveda ni resnična, vendar pa podobnost z resničnim življenjem ni zgolj naključna.

Denimo, da bi nam pogorela hiša in za sanacijo ter izgradnjo nove potrebujemo 200 tisoč eur, ki jih seveda nimamo. Hišo nam je pravzaprav nekdo požgal, tudi vemo kdo, a škode od njega sami ne moremo izterjati. Pravi sicer, da nam je pripravljen postaviti novo, a na način, da bi bili v njej delni najemniki, kar seveda za nas ni sprejemljivo.

Zato se obrnemo na močnega, premožnega in vplivnega prijatelja, ki nam je pripravljen zgraditi novo hišo, a prav tako postavi pogoje, za katere menimo, da jih ne moremo sprejeti. V razočaranju nad ponudbo se obrnemo na drugo skupino prijateljev za pomoč. Tudi oni nam pritrjujejo, da so pogoji prvega prijatelja nesprejemljivi, da je od njega res grdo in nepošteno, da nas v tako težki situaciji na nek način izsiljuje, kar mu tudi povedo. Razmišljajo tudi v smeri, da bi v povrnitev prvotnega stanja prisilili požigalca, česar bi se vsi prijatelji lahko celo lotili. A vidijo, da pravih vzvodov za to prisilo nimajo, zaradi različnih razlogov pa se z njim tudi ne upajo dokončno skregati.

Nadaljujte z branjem→

Andrew Korybko

The interplay between them, Russia, and the US will determine the continent’s future security architecture.

French President Macron’s declaration on Wednesday that he’s flirting with extending his country’s nuclear umbrella over other continental allies shows that he’s throwing down the gauntlet to Germany and Poland for leadership of post-conflict Europe. Outgoing German Chancellor Scholz published an hegemonic manifesto in December 2022 that later took the form of what can be described as “Fortress Europe”, which refers to the German-led attempt to lead Europe’s containment of Russia.

This concept requires Poland subordinating itself to Germany, which unfolded over the first half of last year but then slowed as the ruling liberal-globalist coalition started taking a more populist-nationalist approach towards Ukraine ahead of May’s presidential election. Even if this started off insincerely, it’s since assumed a life of its own and created a new dynamic in the latest circumstances brought about by Trump’s return whereby “Poland Is Once Again Poised To Become The US’ Top Partner In Europe”.

Nadaljujte z branjem→

Aprila 2008 so članice na vrhu Nata v Bukarešti v 23. točki skupne izjave povabile Gruzijo in Ukrajino v Nato:

NATO welcomes Ukraine’s and Georgia’s Euro-Atlantic aspirations for membership in NATO. We agreed today that these countries will become members of NATO.

Tedanji ameriški veleposlanik v Moskvi William Burns je v depeši v State Department že februarja istega leta zapisal, da je širitev Nata v ti državi absolutna “rdeča črta” za Moskvo, kdorkoli je ali bo v Rusiji na oblasti. No, neokonzervativci v Bushevi administraciji ruskega nasprotovanja niso jemali resno in dva meseca kasneje obe državi povabili v Nato.

1. avgusta 2008 so gruzinske sile napadle avtonomno regijo Abhazijo, Rusija se je istočasno odzvala in zasedla Južno Osetijo s pretežno rusko govorečim prebivalstvom. Vojna med Rusijo in Ukrajino se je končala po 12 dneh. Južna Osetija je obdržala samostojnost znotraj Gruzije, vendar je Rusija tam oblikovala svoje vojaške baze. Rusija je spet vzpostavila svoj politični vpliv v Gruziji in slednja je morala pozabiti na svoje morebitne aspiracije glede članstva v Natu.

Glavni nauk te vojne (ob tem, da za velesile očitno ne veljajo pravila mednarodnega pravnega reda) je, da so ZDA, ki so sprovocirale vojno (najprej z ameriško sponzorirano rožnato revolucijo, neposredno pa s povabilom Gruzije v Nato), Gruzijo ob ruski agresiji povsem pustile na cedilu. Niti s prstom ji niso pomagale. Drugi nauk te vojne je, da se je Rusija po zmagi v Gruziji zadovoljila z zaščito svoje manjšine v Južni Osetiji in z vojaško nevtralnostjo Gruzije.

Iz obojega sledi, da se bodo ZDA, po tem, ko so očitno neuspešno sprovocirale vojno v Ukrajini, po ruski prevladi odmaknile od Ukrajine, medtem ko bo Rusija obdržala zasedene ukrajinske regije, preostala Ukrajina pa bo morala ohraniti vojaško nevtralnost. Če ne bi prišlo do te vojne, bi se Rusija zadovoljila zgolj z avtonomijo pretežno rusko govorečih regij (in spoštovanjem pravic manjšine) in vojaško nevtralnostjo. Toda zaradi izkušenj pred vojno (od 2012, prek sporazumov Minsk 1 in 2 do jeseni 2021) z ukrajinskimi oblastmi, bo Rusija trajno priključila zasedene regije.

Lahko se nad tem upravičeno zgražamo in delamo dolge moralistične traktate. Toda za velesile ne veljajo enaka pravila kot za ostale države, pa naj še tako moraliziramo. Tudi ZDA ne bi dovolile, da se Mehika ali Kanada vključita v rusko vojaško zavezništvo. Kar nam lepo ilustrira Kubanska kriza iz leta 1962.

Spodaj je dobra kronologija dogodkov, ki je vodila do rusko-gruzinske vojne in kako se je vojna razpletla. Primer nam kaže zgodovinsko lekcijo za to, kar se bo zgodilo po rusko-ukrajinski vojni.

Nadaljujte z branjem→

Spodnja dva zapisa – govor ruskega predsednika Putina in izjavo ameriškega podpredsednika J.D. Vancea – je treba brati skupaj. Realizem se je vrnil v mednarodne odnose. No, do Evrope bo potoval nekaj dlje časa. In prinesla ga bo nova garnitura politikov, ne ta, ki je hujskala k vojni.

Jasno je bilo, da bo, preden bo petelin trikrat zapel, Zelenski kapituliral pred Trumpom. Brez ameriške vojaške (v orožju, kibernetskih storitvah itd.) in vodstvene pomoči se Ukrajina v nekaj tednih sesuje kot hišica iz kart. Hitra kapitulacija Zelenskega pred Trumpom je tudi najbolj jasen odgovor, koliko je vredna evropska deklarativna “neomajna podpora” in koliko so vredna evropska zagotovila glede pomoči. Vredna so natanko NIČ (0). Evropska vojaška moč je vrtni palček in evropska vojaška pomoč (če bi še bilo dovolj orožja v skladiščih) je povsem nekoristna brez ameriške obveščevalne in kibernetske pomoči (satelitska navigacija). 

Seveda pa kapitulacija Zelenskega pred Trumpom ne pomeni, da lahko Zelenski “stopi v isto vodo” kot bi v petek in da bo sporazum enak, kot je bil v petek. Ali da bo Zelenski tisti, ki ga bo podpisal. Kapitulacija tudi ne pomeni, da bo Zelenski (ali Ukrajina) sedel za pogajalsko mizo in postavljal kakršnekoli pogoje. Kapitulacija pomeni zgolj to, da je Trump Zelenskemu zlomil hrbtenico in da bo Zelenski pristal na vse, kar se bosta dogovorili ZDA in Rusija. Ker lahko Trump Zelenskega in Ukrajino, kadarkoli se mu zahoče, da z eno besedo na OFF.

Sledi še druga kapitulacija. Pred Rusijo.

Ukrajinsko vodstvo je bilo hiper neumno, da se je spustilo v to avanturo z Bidnom. Kot da ne bi videli Gruzije leta 2008, ki ji Bush mlajši kljub povabilu v Nato ni pomagal niti s prstom ob ruskem zavzetju Osetije. Ali kot da ne bi videli Afganistana, ki ga je Biden po prvi polovici leta svojega mandata po dvajsetih letih pustil na cedilu, zapustil v enem tednu in ga prepustil Talibanom na milost in nemilost.

Kissinger: Nevarno je biti ameriški sovražnik, biti ameriški prijatelj pa je usodno.

Nadaljujte z branjem→

Seveda gre zgolj za vrhunski sarkazem, da Evropejci več financirajo rusko stran kot pomagajo Ukrajini. Je pa ta sarkazem dober zaradi licemerja, ki ga zganjajo Evropejci. Uvedli so 16 paketov sankcij proti Rusiji in njenim subjektom, Putina imenujejo vojnega zločinca in se sploh nočejo z njim pogajati, na drugi strani pa kupujejo ruski plin, naftne derivate, umetna gnojila in celo hrano od Rusije.

K temu je treba dodati, da:

1. Evropa nima veliko izbire in da mora kupovati ruski plin, sicer bi zmrznila pozimi, njena industrija pa ugasnila. Ameriški in katarski LNG sta bistveno predraga.
2. ZDA so tudi velik uvoznik ruskih naftnih derivatov (posredno), umetnih gnojil, urana itd.

Ključna poanta je, da ne greš v vojno z državo, od katere si ključno odvisen (Rusija) in da se ne kregaš z državo, ki te varuje (ZDA). In nauk iz te zgodbe je, da je treba ustrezno zmanjšati strateške odvisnosti, da lahko kadarkoli ohraniš in ubraniš svojo avtonomijo in da te ne morejo izsiljevati ali resno prizadeti. Diverzifikacija nabavnih virov in izvoznih trgov na eni in energetska, prehranska, tehnološka in vojaška avtonomija na drugi strani so ključ.

Trumpove besede iz leta 2018, iz katerih so se Nemci smejali, Evropejci pa samo debelo gledali, so zelo smiselne. Zanimivo je, da ima “kšeftar” Trump, kot se mu posmehujejo, več smisla za strateške zadeve kot “pametni in uglajeni” Evropejci.

Henry Kissinger je bil leta 2014 preroški glede Ukrajine. Opozoril je na nevarnost forsiranja sovražne narative proti Rusiji in na nevarnost, da bi Ukrajino zvlekli na eno stran. Glede prvega je povedal, da preden se spustimo v vojno z Rusijo, je treba vedeti, kako bomo iz nje izšli. In tega scenarija Bidnova administracija in vazalne evropske države niso imele. Glede drugega je povedal ključno poanto: če želimo, da Ukrajina preživi in cveti, ne sme biti na eni ali drugi strani, pač pa most med obema. Kissinger je v svojem predlogu rešitve predvidel, da Ukrajina ni članica Nata in da vzdržuje podobno nevtralno vlogo kot Finska (preden se je vključila v Nato).

Neznanje, nevednost ali ignoranca sta ključ za napačne odločitve. Spodnji tekst iz marca 2014 bi morali prebrati vsi zahodni politiki, analitiki in novinarji. Da bodo razumeli, kje je bila narejena začetna napaka in kje lahko najdemo rešitev za Ukrajino kot nacionalno državo in kot državo, ki bo lahko uspešno zagotavljala blaginjo svojim prebivalcem.

____________

Far too often the Ukrainian issue is posed as a showdown: whether Ukraine joins the East or the West. But if Ukraine is to survive and thrive, it must not be either side’s outpost against the other — it should function as a bridge between them.

Nadaljujte z branjem→