Lahko Zahod kitajski presežek proizvodnih zmogljivosti obvlada s protekcionizmom, ne da bi se s tem sam zaprl v tehnološko in surovinsko slepo ulico?

Med zahodnimi ekonomisti in komentatorji se je glede Kitajske izoblikoval skoraj popoln konsenz. Kitajska premalo troši, preveč varčuje in investira ter zato proizvaja bistveno več, kot lahko porabi doma. Presežne proizvodne zmogljivosti nato preliva na svetovne trge, z nizkimi cenami izriva tuje proizvajalce in uničuje industrijsko osnovo drugih držav. Dokaz naj bi bil velik in naraščajoč kitajski trgovinski presežek. Z makroekonomskega vidika je zgodba res podobna nemški po letu 2005: zadrževanje rasti plač, šibko domače povpraševanje in presežek varčevanja nad investicijami ustvarijo izvozne presežke, ki jih mora absorbirati tujina.

Diagnoza ni povsem napačna. Kitajska bi morala okrepiti socialno državo, zvišati pokojnine in zmanjšati negotovost, zaradi katere gospodinjstva pretirano varčujejo. Večji delež dohodka bi moral pripasti gospodinjstvom, s čimer bi se povečala poraba in zmanjšala odvisnost rasti od investicij in izvoza. Toda zahodna razprava iz pravilne makroekonomske identitete naredi napačen sklep, da je mogoče kitajski industrijski stroj uravnotežiti z nekaj socialnimi reformami.

Problem je v tem, da Kitajska ni Nemčija. Njeno gospodarstvo je nekajkrat večje, proizvodnih zmogljivosti pa ni gradila zgolj za domači trg, temveč jih gradi za velik del svetovnega povpraševanja. Pri avtomobilih se kitajske zmogljivosti že približujejo polovici svetovnega povpraševanja. Pri baterijah, fotovoltaiki, inverterjih, vetrnicah, predelavi kritičnih surovin in večini ključnih komponent kitajski delež svetovne proizvodnje presega 60 %. Kmaalu bo tudi pri polprevodnikih in opremi za njihovo proizvoddnjo. To ni naključna posledica prenizkih plač ali poceni juana, temveč rezultat petnajstletne koordinacije financiranja, subvencij, javnih naročil, raziskav, infrastrukture in lokalizacije dobaviteljev.

Kitajska si je ustvarila industrijske ekosisteme od rudnikov in predelave surovin do komponent, končnega izdelka in logistike. Večja domača poraba jih ne bo razgradila, temveč še utrdila, saj podjetjem omogoča večji obseg in nižje stroške in s tem še povečala kitajske prednosti. Zahodna zahteva, naj Kitajska več troši, lahko zmanjša njen trgovinski presežek, ne more pa odpraviti tehnološke in stroškovne prednosti. Lahko spremeni makroekonomsko bilanco, ne more pa zavrteti industrijske zgodovine nazaj.

Kaj torej preostane Zahodu? Prva možnost je protekcionistični zid: visoke carine, kvote, lokalne vsebinske zahteve in dejanska prepoved kitajskega uvoza v ZDA in Evropo. V to smer že gremo. Takšni ukrepi lahko za nekaj let zaščitijo domače proizvajalce in jim kupijo čas. Toda čas ima vrednost samo, če ga izkoristiš. Če carine zgolj ohranijo pri življenju podjetja z dražjimi, tehnološko šibkejšimi in zastarelimi izdelki, niso most do prestrukturiranja, temveč aparat za umetno dihanje.

Še huje, zahodni proizvajalci bodo znotraj zaščitenega trga sicer preživeli, vendar bodo izgubili preostali svet. Kitajska podjetja bodo zaradi večjega obsega, nižjih stroškov in popolnejših dobaviteljskih verig prevzela trge Azije, Afrike, Latinske Amerike in Bližnjega vzhoda. Zahodni avtomobili, baterije in zelene tehnologije bodo postali dragi regionalni izdelki za premožne kupce znotraj carinskega rezervata. Zahod bo ohranil svoje proizvajalce, vendar bo izgubil svetovni trg, na katerem nastajajo ekonomije obsega in prihodnji tehnološki standardi.

To je verjetno tudi najbolj realističen scenarij: ne prilagoditev Kitajske zahtevam Zahoda, temveč razpad svetovnega gospodarstva na zahodni in nezahodni blok. ZDA in Evropska unija bodo kitajske izdelke izrinile s svojih trgov, Kitajska pa se bo še močneje usmerila proti globalnemu Jugu. Toda ta dva bloka ne bosta simetrična. Zahodni blok bo zajemal bogate, vendar demografsko stagnirajoče države z razmeroma počasno rastjo povpraševanja. Nezahodni blok pa bo obsegal večino svetovnega prebivalstva, najhitreje rastoče trge ter države, v katerih bo nastal večji del prihodnjega povpraševanja po energiji, infrastrukturi, avtomobilih in industrijski opremi.

Zahodna podjetja bodo s tem izgubila prav trge, na katerih bi lahko dosegala potreben obseg proizvodnje in financirala naslednjo generacijo tehnologij. Zaščitena pred kitajsko konkurenco bodo doma še naprej prodajala obstoječe modele, zaradi manjšega obsega pa bodo manj vlagala, počasneje inovirala in postajala vse dražja. Protekcionizem bo tako ustvaril začaran krog: manj svetovnega trga bo pomenilo manjši obseg, ta višje stroške in tehnološko zaostajanje, to pa potrebo po še višjih carinah. Zahodni trg se bo iz odskočne deske za globalno konkurenco spremenil v tehnološki rezervat, v katerem bodo domači proizvajalci med seboj tekmovali z včerajšnjimi izdelki.

Ob tem obstaja še bolj neprijeten problem. Zahodni protekcionizem predpostavlja, da se Zahod lahko od Kitajske tehnološko in proizvodno loči. Toda fizična geografija svetovnega gospodarstva je na strani nezahodnega bloka. V njem so koncentrirane zaloge nafte in plina, velik del prihodnje proizvodnje energije ter večina ključnih zalog litija, kobalta, niklja, bakra, grafita in redkih zemelj. Tudi kadar se surovine ne izkopavajo na Kitajskem, Kitajska pogosto obvladuje njihovo predelavo, rafiniranje in proizvodnjo ključnih komponent.

Kitajska lahko zato na zahodne carine odgovori z omejitvami izvoza redkih zemelj, grafita, magnetov, baterijskih materialov in drugih kritičnih inputov. Hkrati lahko z dolgoročnimi pogodbami, financiranjem infrastrukture in političnimi partnerstvi nase še tesneje naveže države proizvajalke surovin. Zahod bi tako zgradil zid okrog svojega trga, nato pa ugotovil, da je proizvodno verigo prerezal na napačni strani: pri sebi je obdržal blagovne znamke, patente in potrošnike, na drugi strani zidu pa pustil rudnike, energijo, predelavo, komponente in velik del prihodnjega povpraševanja.

To je temeljna protislovnost zahodne strategije »zmanjševanja tveganj«. Zahod želi biti manj odvisen od Kitajske, vendar skuša to doseči brez pripravljenosti, da bi doma sprejel rudnike, energetsko infrastrukturo, umazano predelavo surovin in desetletja velikih javnih investicij. Želi električne avtomobile, ne želi pa rudnikov litija; želi baterije, ne želi kemične industrije; želi podatkovne centre, ne želi elektrarn in omrežij. Strateška avtonomija brez materialne proizvodne osnove pa je zgolj politični slogan.

Druga možnost je dražja, a bistveno bolj smiselna. Zahod bi moral tekmovati tako, kot je svojo prednost ustvarila Kitajska: z dolgoročnimi razvojnimi, tehnološkimi in industrijskimi politikami. Zagotoviti bi moral kritične surovine, zgraditi predelovalne zmogljivosti in dobaviteljske verige, financirati raziskave, z javnimi naročili ustvariti začetni trg ter podjetjem omogočiti dovolj velik obseg proizvodnje. Potrebni so tudi poceni energija, usposobljena delovna sila, dolgoročno financiranje ter koordinacija države, bank, univerz in zasebnega sektorja.

Takšne strategije ni mogoče izvesti z enim skladom, nekaj razpisi in novim bruseljskim dokumentom z impresivnim naslovom. Potrebni sta dve desetletji potrpežljivih, finančno obsežnih in politično koordiniranih investicij. Zahod bi moral opustiti intelektualno nemoč vernikov v vsemogočno nevidno roko trga in priznati, da trg sam ne ustvarja strateških industrij. Trg lahko učinkovito izbira zmagovalce šele znotraj razvojnega okolja, ki ga oblikuje država. Kitajska ni premagala Zahoda zato, ker bi odpravila trg, temveč zato, ker ga je vpregla v dolgoročne razvojne cilje.

Toda prav tu postane evropska perspektiva temačna. Evropska unija zna postavljati podnebne cilje, pisati regulacijo in omejevati domača podjetja, ne zna pa pravočasno zgraditi elektrarn, rudnikov, omrežij, tovarn baterij ali tehnoloških prvakov. Ustvarila je velikansko povpraševanje po zelenih tehnologijah, proizvodnjo teh tehnologij pa prepustila Kitajski. Problem Evrope ni, da je preveč zelena, temveč da je zeleno politiko zamenjala za industrijsko strategijo. Zdaj želi posledice lastnih napak zdraviti s carinami. Drugi problem so ZDA, ki v tej igri solirajo, hkrati pa imajo drugačno vizijo razvoja. ZDA in Evropa ne bosta sodelovali, da bi izgradili skupne dobaviteljske verige potrebne za skupen uspeh. Edino, kar si obe delita, je vizija carinskega zidu pred Kitajsko.

Zato je najbolj verjeten razplet razdelitev sveta na zahodni in nezahodni blok. Zahod se bo zaščitil z visokim carinskim zidom in znotraj njega še nekaj časa proizvajal dražje in vse bolj zastarele izdelke. Z njimi bomo tekmovali drug proti drugemu na stagnirajočem zahodnem trgu, medtem ko bo Kitajska v nezahodnem svetu povečevala obseg proizvodnje, postavljala standarde in osvajala prihodnje trge. Ker bo ta svet obvladoval tudi večji del surovin, energije in rastočega povpraševanja, zahodni blok dolgoročno ne bo imel materialnih pogojev za zmago. To ne bo zmaga Zahoda nad kitajskimi presežnimi zmogljivostmi, temveč prostovoljni umik Zahoda iz prihodnosti.

Alternativa kitajski industrijski politiki zato ni več carin in še manj več vere v trg. Alternativa je boljša industrijska politika. Toda za kaj takšnega Zahod nima niti apetita, niti potrpežljive sposobnosti.