Branko Milanović v izvrstnem komentarju polemizira z vse pogostejšimi evropskimi in ameriškimi očitki, da Kitajska svojo industrijsko konkurenčnost gradi na prenizkih plačah, državnih subvencijah in zatiranju domače potrošnje. Njegova osrednja teza je preprosta: Zahod danes Kitajski očita natanko tisto, kar je sam desetletja počel drugim državam.

Kot izhodišče uporabi primerjavo z Afriko iz časa, ko je delal pri Svetovni banki. Afriške države so se pritoževale, da evropska industrija zaradi tehnološke premoči proizvaja bistveno ceneje in jih zato izriva z mednarodnih trgov. Evropski odgovor je bil, da je tehnološki napredek legitimna konkurenčna prednost. Danes pa Evropa od Kitajske zahteva, naj se odpove svojim strukturnim prednostim – nižjim stroškom dela, drugačnemu institucionalnemu modelu in učinkovitejši industrijski politiki.

V razpravi z Michaelom Pettisom Milanović prizna, da Kitajska sistematično omejuje delež dohodkov gospodinjstev v BDP in s tem ustvarja presežke za investicije ter izvozni sektor. Toda po njegovem to samo po sebi še ne pomeni nepoštene konkurence. Vsaka država ima svoje institucionalne prednosti: nekatere razpolagajo z boljšimi tehnologijami, druge z naravnimi viri, tretje z drugačno organizacijo gospodarstva. Ni objektivnega merila, po katerem bi lahko Evropa določala, kakšna bi morala biti “pravilna” raven kitajskih plač.

Milanović opozori tudi na očitno dvojna merila. Zahodni mediji in poslovni časopisi, ki doma praviloma nasprotujejo višjim plačam, močnejšim sindikatom in večjim socialnim transferjem, nenadoma postanejo veliki zagovorniki kitajskih delavcev. To ni izraz skrbi za socialno pravičnost, temveč želje po zmanjšanju kitajske konkurenčnosti.

Najmočnejši del članka pa predstavlja obrat perspektive. Če Zahod Kitajski očita “stiskanje plač”, bi lahko enako očitali tudi samemu sebi. Od začetka osemdesetih let se je namreč v ZDA in večini zahodnih držav produktivnost bistveno povečala hitreje kot realne plače. Razlika se je prelila v rekordne dobičke podjetij in rast premoženja kapitala. Tudi Zahod je torej desetletja gradil konkurenčnost z zadrževanjem rasti plač – le da so koristi pobirali predvsem zasebni lastniki kapitala.

Na tej točki Milanović obudi skoraj 250 let star citat Adama Smitha iz Bogastva narodov. Smith je že tedaj zapisal, da se delodajalci nenehno pritožujejo nad visokimi plačami, nikoli pa nad previsokimi dobički. Ta logika po Milanoviću ostaja enaka še danes. Namesto da bi zahodna podjetja zmanjšala svoje marže in s tem izboljšala cenovno konkurenčnost, zahtevajo, da se zvišajo plače njihovih kitajskih konkurentov.

Njegov sklep je provokativen. Zahodni decentralizirani kapitalizem je štiri desetletja uspešno povečeval dobičke na račun dela. Sedaj pa se sooča s kitajskim državnim kapitalizmom, ki je pri usmerjanju investicij, dvigovanju produktivnosti in omejevanju stroškov dela postal še učinkovitejši. Namesto da bi Zahod priznal spremembo razmerij moči, skuša kitajski model prikazati kot nelegitimen in ga omejiti s carinami, prepovedmi in geopolitičnimi pritiski.

Milanovićeva argumentacija pomembno razširja razpravo o kitajski konkurenčnosti. Jedro problema ni v tem, da Kitajska proizvaja “preveč poceni”, temveč da je Zahod po desetletjih finančne globalizacije in maksimiranja dobičkov izgubil velik del svoje industrijske sposobnosti. Namesto razprave o lastni produktivnosti, investicijah, energetski politiki in pretirano visokih kapitalskih donosih se politična razprava osredotoča na domnevno “nepoštene” kitajske plače.

To pa odpira širše vprašanje prihodnosti zahodnega kapitalizma. Če Kitajska uspešno združuje aktivno industrijsko politiko, dolgoročne investicije in visoko produktivnost, medtem ko Zahod vztraja pri maksimiranju kratkoročnih donosov kapitala, problem konkurenčnosti morda ni predvsem v Kitajski. Morda je največja ovira prav institucionalni model zahodnih gospodarstev, v katerem rast dobičkov že desetletja sistematično prehiteva rast produktivnih investicij, produktivnosti in plač.