Richard Medhurst, novinar in dober analitik, je v obširni analizi“How the US Pulled off an Armed Robbery of the World’s Energy Supply and Created the Petrogas-Dollar” predstavil provokativno in izrazito kritično interpretacijo sodobnih geopolitičnih dogajanj na področju energetike. Njegova analiza temelji na tezi, da so Združene države Amerike v zelo kratkem časovnem obdobju s tremi vojnami izvedle usklajeno strategijo za prevzem nadzora nad globalnimi energetskimi tokovi ter s tem preoblikovale tako geopolitično ravnotežje kot tudi monetarni sistem. V ospredje postavlja tezo, da se svet ne sooča zgolj z energetsko krizo, temveč z načrtno reorganizacijo globalnega gospodarstva, v kateri ZDA prevzemajo popoln nadzor nad ključnimi viri in tokovi.

Medhurst izhaja iz predpostavke, da so ZDA v zadnjem desetletju dosegle ključno prelomnico, saj so iz energetsko odvisne države postale največja proizvajalka nafte, plina in utekočinjenega zemeljskega plina na svetu. Ta transformacija jim je omogočila, da visoke cene energentov ne predstavljajo več grožnje za njihovo gospodarstvo, temveč postajajo instrument moči. V tem okviru Medhurst poudarja, da se je tradicionalno razumevanje energetskih kriz obrnilo na glavo, saj so ZDA postale sistemski zmagovalec v pogojih globalnega pomanjkanja.

Posebno mesto v analizi ima Evropa, ki naj bi bila po razpadu energetskih povezav z Rusijo (vojna v Ukrajini je eliminirala ruskega konkurenta pri plinu) preoblikovana v trajno odvisen trg za ameriški LNG. ZDA naj bi v nekaj letih povečale svoj delež v evropski energetski oskrbi iz marginalnih ravni na dominantni položaj, pri čemer je bila ključna odstranitev konkurenčnega ruskega plina. Ta proces naj bi ustvaril dolgoročne pogodbe, visoke cene in stabilen tok prihodkov v ameriško gospodarstvo.

Medhurst trdi, da se strategija ZDA ne opira zgolj na povečanje lastne proizvodnje, temveč predvsem na sistematično eliminacijo konkurence. V tem kontekstu analizira dogodke, ki so prizadeli ključne izvoznice LNG, kot sta Katar in Avstralija, ter jih interpretira kot del širšega vzorca, kjer se zmanjšanje globalne ponudbe prevede v rast cen in povečanje ameriškega tržnega deleža.

Pomembna dimenzija analize je razlika v vplivu energetskih šokov na posamezne regije. Medtem ko Evropa in Azija doživljata skokovite rasti cen, so ZDA zaradi lastne proizvodnje in nadzora nad dobavnimi verigami relativno zaščitene. Ta asimetrija ustvarja dodatno konkurenčno prednost ameriškega gospodarstva ter hkrati povečuje odvisnost drugih držav od dolarja.

V ospredju je tudi strateški pomen Levantinskega bazena, ki ga avtor opisuje kot eno največjih neizkoriščenih nahajališč plina na svetu, vredno več kot pol bilijona dolarjev. Po njegovem mnenju naj bi nadzor nad tem območjem omogočil vzpostavitev nove energetske poti v Evropo, ki nadomešča nekdanji ruski plinovodni sistem in dodatno utrjuje ameriški vpliv.

Analiza se nato razširi na globalno raven, kjer Medhurst izpostavlja tri ključne tarče ameriške strategije: Venezuelo, Rusijo in Iran. Te države predstavljajo približno tretjino kitajskega uvoza nafte, zato naj bi njihova destabilizacija neposredno vplivala na energetsko varnost Kitajske. Avtor opisuje zaporedje vojaških, političnih in ekonomskih ukrepov, ki naj bi vodili do zmanjšanja njihovega izvoza.

V primeru Venezuele poudarja pomen največjih dokazanih naftnih rezerv na svetu ter trdi, da je njihovo obvladovanje ZDA omogočilo pridobitev ključnega strateškega vira. Hkrati naj bi to pomenilo prekinitev enega najpomembnejših energetskih partnerstev Kitajske, kar ima širše geopolitične posledice.

Rusija je predstavljena kot druga ključna tarča, pri čemer avtor izpostavlja obsežne napade na infrastrukturo in logistiko izvoza nafte. Posebej poudarja, da naj bi bilo v enem mesecu prizadetih približno 40 % ruskih zmogljivosti izvoza po morju ter da je prišlo do zmanjšanja proizvodnje za 300.000 do 400.000 sodov dnevno, kar predstavlja največji padec v več letih.

Iran dopolnjuje to sliko kot tretji steber kitajske energetske oskrbe. Zaradi vojaških napetosti in motenj v transportu naj bi se kitajski uvoz plina in nafte občutno zmanjšal, pri čemer podatki kažejo na več kot 10-odstotni letni padec uvoza plina in še večji mesečni upad. Avtor to interpretira kot dokaz učinkovitosti globalne blokade.

Posebna pozornost je namenjena tudi strukturi kitajske industrije, predvsem t. i. »teapot« rafinerijam, ki so prilagojene predelavi težke nafte iz Venezuele. Z zmanjšanjem dostopa do tega vira in hkratnim izginotjem cenovno ugodnih alternativ naj bi bila njihova ekonomska vzdržnost resno ogrožena, kar povzroča širše industrijske učinke.

Medhurst poudarja, da ZDA s tem ne nadzorujejo le proizvodnje, temveč celotno dobavno verigo, od pridobivanja surovin do transporta in prodaje. Ključno vlogo pri tem ima preobrazba ZDA v pomorsko silo, ki omogoča fizično kontrolo nad ključnimi morskimi potmi in energetskimi tokovi na globalni ravni.

Pomemben element strategije je tudi t. i. Maritime Action Plan, ki predvideva povečanje ameriške ladjedelniške industrije in obvezno uporabo ameriških plovil za transport strateškega blaga. S tem naj bi ZDA dodatno monetizirale svoj položaj in ustvarjale nove prihodkovne tokove, povezane s transportom energije.

Na monetarni ravni avtor uvaja koncept prehoda iz petrodolarja v petrogas-dolar, ki temelji ne le na nafti, temveč tudi na plinu in LNG. Ta sistem naj bi bil stabilnejši, saj temelji na domači proizvodnji ZDA in nadzoru nad globalnimi viri, kar zmanjšuje odvisnost od zunanjih regij, kot je Bližnji vzhod.

Končni del analize poudarja širše makroekonomske posledice, zlasti deindustrializacijo Evrope in Azije. Zaradi visokih cen energije naj bi se podjetja selila v ZDA, kar povzroča velik pritok kapitala. Podatki kažejo na izjemen preobrat kapitalskih tokov, saj se je saldo iz odtoka 25 milijard dolarjev prevesil v priliv 184,5 milijarde dolarjev v enem mesecu, kar potrjuje premik globalnega ekonomskega težišča.

V zaključku Medhurstova analiza izriše sliko sveta, v katerem energija ni več zgolj gospodarska dobrina, temveč osrednje orodje geopolitične dominacije. Po tej interpretaciji se oblikuje nov sistem, kjer nadzor nad energijo pomeni nadzor nad industrijo, kapitalom in valutami, dolar pa ostaja v središču tega reda.

Čeprav so njegove trditve izrazito provokativne in zahtevajo kritično presojo, pa odpirajo ključno strateško vprašanje: ali smo priča zgolj naključni seriji kriz ali pa dejanskemu nalrtnemu preoblikovanju globalnega ekonomskega sistema, v katerem energija postaja najmočnejša valuta moči. Začelo se je s sprovociranjem vojne v Ukrajini, ki je eliminirala ruskega konkurenta pri plinu, končalo naj bi se z dolgotrajno krizo v Zalivu, ki bo dolgoročno eliminirala katarskega konkurenta pri LNG. Ceno bosta plačali Evropa in Azija.

______

* Povzetek narejen s pomočjo UI in editiran