Drago Babič

Strateško varnostni pomen energije je večji od pomena podnebne nevtralnosti

Vojna na Bližnjem vzhodu še kar traja, verjetno bo še eskalirala, vsaj po besedah in ravnanju ZDA (Trumpa), Izraela in Irana z zavezniki (Hutiji). Glavna posledica te vojne je prekinitev dobav nafte in zemeljskega plina iz tega bazena, ki je do sedaj predstavljal okoli 20% svetovnih potreb. Če se vojna ne bo kmalu prekinila ta tak ali drugačen način (kar ne kaže) in se bo spremenila v bolj ali manj intenziven trajnejši konflikt po vzoru na Ukrajinsko vojno, bo vodila do trajnejših poškodb tehnoloških kapacitet za črpanje in predelavo nafte in zemeljskega plina in s tem dolgoročnejšo prekinitev dobav iz Arabskega zaliva. Ker gre za velik delež vse svetovne proizvodnje nafte in plina ter drugih surovin (umetna gnojila, helij, žveplo, itd.), bo tak izpad dobav povzročil svetovno krizo v oskrbi z energijo in določenimi surovinami, ki se bo odrazila na tri načine:

Prvič, energija in določene surovine bodo dalj časa drage, dokler se ponovno ne vzpostavijo pogoji za dobave iz Arabskega zaliva. Nafta in plin bosta vsaj za polovico dražja, kot sta bila pred vojnama v Ukrajini in Iranu, kar bo povzročilo gospodarski zastoj svetovnih razmer v obliki stagflacije, pomanjkanje gnojil bo povzročilo inflacijo na področju hrane, itd.

Drugič, v državah, ki imajo zadostne količine energetskih in surovinskih virov (kot sta ZDA in Rusija), bo energija namenjena najprej pokrivanju domačih potreb, dodatne stroške zaradi višjih domačih cen bodo pokrili tuji kupci energije, ki bodo plačevali za energijo precej več kot domači. Dodatno bodo te države viške energije uporabile kot vzvod za ekonomsko in politično podrejanje tistih držav, ki nimajo dovolj energije in strateških surovin,

Tretjič, določeni kupci/države, ki nimajo lastnih virov, kljub višjim cenam, ne bodo imeli dostopa do zadostnih količin energije, saj bodo ti viri s strani proizvajalcev tako ali drugače racionirani. To bo spremljalo še izsiljevanje s strani dobaviteljev, kot to počne Trump, kar jim bo vse skupaj povzročilo hude gospodarske težave s padcem blaginje, razprodajo premoženja in posledično politični kaos z radikalnimi družbenimi spremembami v smeri avtokracij ali marionetnih režimov.

EU (in z njo Slovenija) spada v to skupino držav, saj uvaža 97% porabljene nafte in 86% zemeljskega plina (po podatkih Eurostata za leto 2024). To situacijo nekoliko omili uvoz iz bližnje Norveške, pri plinu za 30%, pri nafti za 12%. Večino mora EU tako uvoziti iz drugih držav, pred vojno z Ukrajino je bila glavna dobaviteljica Rusija, sedaj so jo nadomestile ZDA. Iz držav Zaliva neposredno niso prihajale pomembne količine nafte (13%, S.Arabija in Irak) in plina (5%, Katar), vendar ima splošno pomanjkanje nafte v svetu velik vpliv na bodoče dobave, predvsem preko cen, saj se za manjše količine poteguje veliko kandidatov. Pred kratkim smo že dobili grožnjo od Trumpa, da bo v kolikor ne bomo ratificirali carinskega sporazuma, prekinil dobavo energentov. Klasičen primer izsiljevanja preko energije.

Vsekakor se Iz obeh vojn, Ukrajinske in Iranske, lahko naučimo, da je energija močno orožje, uporabno za osvajanje, ali za obrambo suverenosti držav. Zato je v današnjem na novo definiranem geopolitičnem okolju energetska politika ključna za zagotavljanje suverenosti držav in njihovih skupnosti, kot je Evropska Unija, še posebno, če spadajo v skupino pretežnih uvoznic energije. Tak pomen energije prevlada nad vlogo energije pri doseganju podnebne nevtralnosti, ki je do sedaj, vsaj v Evropi, imela prioriteto. Zato mora dobiti strateško varnostni pomen energije osrednjo vlogo v bodoči energetski politiki EU, doseganje podnebne nevtralnosti pa sekundarno vlogo.

Za doseganje energetske neodvisnosti bi morala EU slediti naslednjim ciljem:

1. Spremeniti zakonodajo na področju energetike v EU tako, da bodo dobili cilji o zadostni, varni in zanesljivi domači proizvodnji vseh vrst energije prednost pred cilji zelenega prehoda.
2. Povečati lastno proizvodnjo vseh vrst energije ob upoštevanju, da so določeni viri med seboj zamenljivi.
3. Pripraviti dolgoročno energetsko strategijo EU vsaj do leta 2060, ki bo odpravila ali vsaj zelo zmanjšala uvozno odvisnost pri vseh vrstah energije.
4. Pripraviti zunanjepolitično strategijo EU na področju zagotavljanja energetskih in drugih surovinskih virih iz uvoza, s posebnim poudarkom na sklepanju dolgoročnih sporazumov o dobavah tistih energentov, ki jih bomo morali dolgoročno uvažati.

Spremembe zakonodaje EU na področju energetike

Načeloma je že v ustanovni pogodbi EU opredeljeno, da je upravljanje energetike, vključno z izborom in gradnjo energetskih virov ter sam potek oskrbe, v pristojnosti članic. Vloga EK je v  koordinaciji, spremljanju in predlaganju sprožitve kriznih ukrepov preko Sveta EU v primeru kriz v oskrbi. Poleg tega je zadnjih 25 let EK posebno aktivna na področju podnebnega upravljanja energetike preko »zelenega prehoda«, ki posega v pristojnosti in odgovornosti držav članic, čeprav to z osnovno pogodbo ni bilo določeno. Na obeh področjih, predvsem pri drugem, je EK pripravila oziroma  sprejela celo vrsto uredb in direktiv, tako da je postala evropska energetika zelo zbirokratizirana in kontradiktorna glede osnovnih ciljev, ukrepov in odgovornosti za oskrbo (ob tem, da EK ne nosi nobenih finančnih bremen takega urejanja). To nas je vodilo v neučinkovitost celotnega evropskega energetskega sektorja, predvsem glede cen energije ter uvozne odvisnosti in s tem suverenosti EU proti drugim velikim geopolitičnim silam (ZDA, Rusija).

Glavni razlog za neučinkovitost upravljanja z energijo v EU je napačna energetska politika, ki na ideoloških, ne pa na znanstvenih, osnovah vsiljuje reševanje podnebne krize izključno z izgradnjo obnovljivih virov, opredeljenih v taksonomiji energetskih virov (predvsem veter in sonce). Ti naj bi v celoti nadomestili fosilne vire, ki pri uporabi proizvajajo toplogredne pline, ti pa povzročajo segrevanje planeta in s tem klimatske spremembe. Ob tem pa ignorira jedrsko energijo, ki je tehnično in ekonomsko najprimernejši način brez ogljične proizvodnje energije, pa kljub temu ni uvrščena v taksonomijo. Najbolj verna sledilka (in obenem vplivna ustvarjalka) take politike je bila Nemčija, ki je v ideološki ihti nemške zelene stranke in celega loka politike od desnih pod vodstvom Merklove do levih (SPD, predvsem Zeleni) v zadnjih 20 letih celo zaustavila dobro delujoče jedrske elektrarne, ki so proizvajale četrtino električne energije, sedaj pa doživlja resno energetsko in posledično gospodarsko krizo z zmanjševanjem proizvodnje, drago energijo in deindustrializacijo.

Posledici take zgrešene energetske politike sta dve. Najprej izguba suverenosti pri oskrbi z energijo, saj OVE zaradi odvisnosti proizvodnje od vremena in letnih časov, niso v stanju zagotoviti varne in zanesljive oskrbe, zato je evropska energetika še naprej odvisna od uvoza fosilnih virov, nato občutna podražitev oskrbe z energijo. Energetski sistemi so odvisni od vremena, zato vedno bolj zapleteni, oskrba pa je, kot smo videli v zadnjih dveh krizah (Ukrajina, Iran) nezadostna in nezanesljiva. To vse povzroča članicam visoke stroške energije, najmanj dvakrat višje, kot so pri konkurenci (ZDA, Kitajska, večina držav BRICS), kar povzroča nekonkurenčnost in deindustrializacijo celotne Evrope. To pomeni najmanj 5% letno izgubo evropskega BDP v primerjavi z ZDA in Kitajsko (lastna ocena na podlagi primerjav cen energentov in stopenj rasti BDP).

Zato je potrebno upravljanje energetskega sektorja v EU celovito reformirati, kar naj bi prineslo pocenitev energije za končne potrošnike, povrnitev suverenosti EU v oskrbi z energijo  z zagotavljanjem večje stopnje samooskrbe z energenti. ter učinkovito, predvsem preventivno ukrepanje v energetskih krizah, ki se bodo v bližnji bodočnosti, dokler se geopolitične razmere ne umirijo, zanesljivo še ponavljale.

Najprej bo potrebno izdelati celovito strategijo razvoja evropske energetike, v kateri bo po zgledu Kitajske, poudarek na energetski suverenosti in cenovne konkurenčnosti, ne pa na doseganju podnebne nevtralnosti, ki bi ostala sekundarni cilj. To bi dosegli s povečanjem domače proizvodnje vseh vrst energentov, kjer je to mogoče glede na vire, nato korenito spremembo zelenega prehoda z vključitvijo jedrske energije med enakovredne nizkoogljične vire (taksonomija), izgradnjo zadostnih kapacitet nizkoogljične proizvodnje električne energije po konkurenčnih cenah ter postopno zamenjavo fosilnih goriv z električno energijo, kjer bo to tehnološko mogoče in ekonomsko smiselno. Uresničitev take strategije bi bila možna do leta 2060 in to z  manjšimi investicijami, kot je sedaj predvideno v zelenem prehodu.

V nadaljevanju bom podal teze take strategije z okvirnimi podatki glede sedanje in bodoče porabe energije v EU ter potrebnih investicij za doseganje prej navedenih ciljev.