Leto 2025 se bo v evropski zgodovini zapisalo kot leto, ko je Evropa globoko zakorakala v svoje »stoletje ponižanja«. Leto, ko je Evropska unija vstopila v fazo strateškega, gospodarskega in političnega zatonа – in to predvsem po lastni krivdi. Evropa danes ni žrtev zunanjih sil, temveč talec iluzij o lastni veličini, moraliziranja in strateške praznine. Nastop drugega predsedniškega mandata Donalda Trumpa je zgolj v vsej polnosti razgalil to praznino.

Težko je prešteti vsa ponižanja, ki jih letos EU morala požreti. Toda najresnejša so tri. Dvakrat je spektakularno kapitulirala pred Donaldom Trumpom. Prvič pri zahtevi, da morajo evropske države za obrambo nameniti 5 % BDP, za kar ni ekonomske utemeljitve. Evropske vlade so to zahtevo sprejele brez vsakega resnega odpora ali razmisleka o posledicah za javne finance, razvoj in socialno kohezijo. Drugič je EU kapitulirala v carinski vojni, kjer se sploh ni pogajala z amaeriško stranjo, pač pa je namesto enotnega in trdega odgovora izbrala pot popuščanja in iskanja »kompromisa«. Vendar kompromisov ni bilo, podobno kot pri vojaških izdatkih je vodstvo EU enostransko pristalo na maksimalne Trumpove zahteve.

Kontrast s Kitajsko je v tem pogledu boleč. Kitajska je Trumpa učinkovito stisnila ob zid z izvoznimi dovoljenji za redke zemlje – ključno strateško surovino za sodobno industrijo in obrambo. Namesto moraliziranja ali praznih izjav je uporabila realno vzvodje moči. Rezultat je bil hiter umik ZDA in začetek pogajanj pod pogoji, ki jih je narekoval Peking. Evropa takšnih vzvodov nima – ali pa jih ne zna uporabljati. In to ni naključje, temveč posledica desetletij zanemarjanja industrijske politike, strateških surovin in tehnološke suverenosti.

Tretje največje ponižanje je EU doživela z novo ameriško varnostno strategijo, s katero so se ZDA de facto odpovedale Evropi. Evropa v tej strategiji ni več obravnavana kot ključen zaveznik, temveč kot regija v civilizacijskem, demografskem in gospodarskem zatonu, ki ne zmore več nositi lastnega bremena. Ameriški fokus se je jasno preusmeril proti Pacifiku in notranji konsolidaciji, Evropa pa je degradirana v periferno območje.

Ta ameriški umik bi moral za EU predstavljati streznitveni trenutek. Namesto tega pa se je izkazalo, da Evropa ni pripravljena na osamosvojitev, čeprav je vanjo prisiljena. Nima jasne strategije, nima konsenza o lastnih interesih, nima industrijske in energetske politike, ki bi omogočila samostojno delovanje. Namesto strateškega razmisleka smo priča paničnim odzivom, ad hoc rešitvam in vse večji agresivnosti navznoter – proti lastnim članicam in proti lastnim prebivalcem, ki si drznejo nasprotovati Bruslju ali izraziti kritično mnenje.

Najbolj očiten izraz te zmedenosti je evropska politika do vojne v Ukrajini. Z odobritvijo dodatnih 90 milijard evrov financiranja je EU sprejela odločitev o dolgoročnem podaljševanju konflikta brez jasnega izhodnega ali mirovnega scenarija. Pri tem se Evropa slepi, da gre za obrambno investicijo v lastno varnost, v resnici pa gre za masivno preusmerjanje javnih sredstev v konflikt brez najmanjše možnosti zmage, ki pa ima hkrati za EU izrazito negativne gospodarske učinke. Visoke cene energije, pretrgane dobavne verige, izguba velikega trga in izguba konkurenčnosti so neposredna posledica te politike.

Ukrajina bo v naslednjih letih potrebovala najmanj 50 milijard evrov pomoči letno za delovanje. Po umiku ZDA to pomeni, da bo četrtina evropskega proračuna neposredno ali posredno vezana na financiranje vojne, medtem ko za konkurenčnost, industrijsko obnovo, tehnološki razvoj in energetsko prestrukturiranje ostajajo drobtine. Evropa se obnaša, kot da si lahko privošči vojno ekonomijo, čeprav njeno gospodarstvo že leta stagnira, produktivnost zaostaja, industrija pa se seli v regije z nižjimi stroški energije in manj regulatornimi bremeni.

S tem pridemo do ključnega problema EU: kombinacija dveh desetletij zgrešenih podnebnih, energetskih in ekonomskih politik, ki evropskemu gospodarstvu sistematično spodkopava konkurenčnost. Evropa je edina večja regija na svetu, ki se samokaznuje z razogljičenjem. Namesto da bi EU izkoristila svojo relativno nizko ogljično intenzivnost proizvodnje kot konkurenčno prednost, jo spreminja v samodestruktivni mehanizem. Visoke cene elektrike in plina, kombinirane z emisijskimi kuponi in regulatornim pritiskom, delujejo kot davek na evropsko industrijo. Posledica je hitra deindustrializacija, zlasti v energetsko intenzivnih panogah materialov, in s tem izguba strateških kapacitet in surovinske suverenosti. Toda rezultat te samodestrukcije ni zmanjšanje globalnih emisij, temveč njihovo povečanje prek prenosa proizvodnje in emisij v Azijo, kjer so proizvodni procesi bistveno bolj ogljično intenzivni.

Evropa tako ne rešuje planeta, temveč zgolj izvaža emisije in uničuje lastno konkurenčnost. Brez spremembe podnebne in energetske politike in povezave med industrijsko strategijo in energetiko evropsko gospodarstvo ne more postati konkurenčno – in tega dejstva evropske elite nočejo priznati.

Ta proces ima neposredne geopolitične posledice. Gospodarsko šibka Evropa ne more biti geopolitično relevantna. Če danes ZDA vojaško umaknejo iz Evrope, se geopolitična moč EU zreducira na raven Pakistana. Z izgubo industrijske baze, brez tehnološke in vojaške suverenosti in energetske varnosti izgublja tudi politični vpliv. Medtem ko ZDA in Kitajska gradita lastne industrijske ekosisteme, EU ostaja ujetnica lastnih iluzij o normativni moči in moralnem vodstvu, ki brez realne ekonomske podlage nima nobene teže. Brez povrnitve k industrijski strategiji, realistični zunanji politiki, skupni vojski z za desetkrat povečanim jedrskim ščitom, pragmatični energetski strategiji in jasni opredelitvi lastnih interesov Evropa nima prihodnosti kot relevantna globalna sila.

Leto 2025 bi moralo biti prelomno leto streznitve. Vendar se zdi, da politične elite v EU niso dojele lekcij. Leto 2025 bi moralo postreči z odločnimi strategijami glede vojaške, tehnološke in surovinske suverenosti in reindustrialziacije. Vendar nismo dobili nič od tega.

Leto 2025 bi moralo biti prelomno leto streznitve. Vendar se zdi, da politične elite v EU niso dojele lekcij. Leto 2025 bi moralo postreči z odločnimi strategijami glede vojaške, tehnološke in surovinske suverenosti in reindustrialziacije. Nismo dobili strategije za tehnološko suverenost. Nismo dobili nove industrijske strategije. Namesto tega smo dobili še bolj zaostreno podnebno politiko in suspenz fiskalnega pravila za oboroževanje namesto za vlaganja v čiste tehnologije, digitalizacijo in povečanje konkurenčnosti. Nismo dobili evropske vojaške strategije, pač pa fiskalne odpustke za fragmentirane nacionalne vojaške izdatke in nakupe ameriškega orožja.

Za naslednja leta zato nisem optimističen. Bojim se, da to, kar smo gledali letos v EU, z velikim finalom prejšnji teden v Bruslju, spominja na zadnja leta umirajoče Jugoslavije. Na pospešeno fragmentacijo po nacionalnem ključu. S tem, da je Jugoslavijo skupaj držalo kar precej veziv – od skupnega slovanskega nacionalnega porekla, skupne vojske in skupne himne do uspešnih skupnih športnih reprezentanc. Poenotili sno se ob smučanju Bojana Križaja, ob igranju jugoslovanske nogometne in košarkarske reprezentance.

V EU takšnih veziv ni. Ob čem se poenotimo Evropejci? Kaj nas drži skupaj? Edino vezivo sta bila ameriški vojaški ščit in skupni trg. Z umikom ZDA in z vsiljevanjem rigidne prenormiranosti gospodarstva iz Bruslja sta tudi ti vezivi preteklik.

Če se ekonomske, energetske, podnebne, migracijske in druge politike ne bodo radikalno spremenile, bo leto 2025 zgolj uvod v dolgo obdobje evropskega nazadovanja, pri čemer bo propad evropske integracije zgolj del tega evropskega zatona.