Nedavno objavljena nova ameriška strategija nacionalne varnosti je v številnih evropskih političnih krogih sprožila val nejevere, kritike in strahu. A bolj kot razlog za paniko predstavlja ta dokument priložnost, da Evropa končno prevzame odgovornost za svojo prihodnost.

Strategija dejansko razkriva resnico, ki jo je evropski politični razred desetletja potiskal ob stran: ZDA niso bile vedno samo benevolentni garant evropske varnosti, ampak velesila, ki je Evropo uporabljala kot poligon za svoje strateške interese napram Sovjetski zvezi oziroma Rusiji, na drugi strani pa so se evropske države po relativno nizki ceni skrivale v senci ameriškega jedrskega ščita in na tej osnovi izgradile mit svoje geopolitične moči, kar jim je hkrati zameglilo potrebo po strateški vojaški in politični osamosvojitvi od ZDA. Vprašajte se, kakšna bi bila realna geopolitična teža Evrope, če bi Američani iz Evrope umaknili svoje jedrsko orožje in razumeli boste paniko med evropskimi politiki, ki je nastala zaradi Trumpove zunanje politike v zadnjem letu in nove ameriške varnostne strategije.

Evropska unija je zadnjih trideset let živela v prepričanju, da je poglabljanje integracije samo po sebi pot do napredka. Toda ameriški dokument ji nastavlja drugačno ogledalo – Evropo opisuje kot kontinent v “civilizacijski krizi”, ki ga ogrožajo dušeča regulacija, migracijske politike, omejitve svobode govora, nizka rodnost in izguba nacionalnih identitet.

In dejstva kažejo dajejo prav ameriškemu pogledu. Evropa je v skrajni demografski krizi in gospodarski stagnaciji. Slednja sovpada s poglabljanjem evropske integracije. Prav z uvedbo enotnega trga in evra se je evropski razvoj začel upočasnjevati, inovativnost pa padati. Bruselj je postopoma prevzel prerogative, ki so nekdaj pripadale državam članicam, in ustvaril sistem, ki je gospodarski dinamizem nadomestil z birokracijo, regulacijo in ideološko obarvanimi politikami. Nova ameriška strategija to stanje prvič postavi pod vprašaj tudi od zunaj.

ZDA v dokumentu jasno sporočajo, da evropski model federalizacije ne le da ni v njihovem interesu, temveč Evropo potiska v razvojno stagnacijo in politično rigidnost. Ameriški obrat k podpori nacionalni suverenosti je zato mogoče razumeti kot dragoceno opozorilo: Evropa potrebuje več raznolikosti, več konkurenčnosti in več avtonomnega strateškega razmisleka. Za države, ki imajo pogum za razvojni preobrat, je to priložnost, ne grožnja.

Nov ključni poudarek ameriške strategije je tudi poziv k hitrejšemu končanju vojne v Ukrajini. Za ZDA je stabilnost v Evropi predpogoj za premik fokusa na Indo-Pacifik, za Evropo pa je mir pogoj za gospodarsko okrevanje in ponovno politično kohezijo. Nadaljevanje vojne poglablja razkole v EU, poganja militarizacijo in s tem slabi gospodarsko konkurenčnost. Mir — kolikor hitro in realistično je mogoč — bi Evropi omogočil, da preseže trenutno ideološko blokado, ki jo ohranja v stanju politične paralize.

Seveda pa se bo Evropa morala soočiti tudi z manj udobnim delom sporočila: v prihodnje bo morala sama prevzeti glavnino bremena lastne obrambe. To bo zahtevalo politično zrelost, ker bo treba najti kompromis med zahtevo po večjem vojaškem trošenju in iluzijo, da je obstoječe stanje vzdržno brez resne prenove varnostne politike. Toda prav ta nujnost lahko Evropo pripelje do nečesa, česar ni bila sposobna desetletja — do oblikovanja resnične strateške samostojnosti.

Upoštevati velja tudi gospodarsko razsežnost nove ameriške usmeritve. Washington znova stavi na industrijski razvoj, cenovno dostopno energijo in tehnološko premoč. V nasprotju s tem EU vztraja pri zeleni regulativni ortodoksiji, ki je močno povečala stroške energije in oslabila ključne industrijske panoge. Ameriška strategija Evropi nastavlja ogledalo: njena energetska in industrijska politika ni zgolj neučinkovita, temveč postaja geostrateško nevarna – eksluzivno odvisna od uvoza ali ruskega ali ameriškega plina.

Nova ameriška strategija pa odpira pomembne priložnosti tudi za Slovenijo. Kot majhna država, ujeta med militantno retoriko evropskih institucij in lastno omejeno zunanjepolitično težo, ima možnost oblikovati bolj pragmatično, uravnoteženo diplomacijo. Slovenija lahko okrepi odnose z ZDA na področjih varnosti in tehnologije, hkrati pa si povrne strateški prostor za ponovno vzpostavitev gospodarskih vezi z državami Evrazije. Takšna zunanja politika bi Sloveniji omogočila večjo manevrsko avtonomijo, nižje stroške energije ter večjo stabilnost in predvidljivost v spremenjenem svetu.

Za notranjo politiko je to lahko tudi priložnost za trezen razmislek o tem, kam je Slovenijo pripeljala nekritična politika posnemanja Bruslja. Namesto da avtomatično prevzema najtrše evropske politične linije, lahko Slovenija izkoristi geopolitični premik za oblikovanje zunanje politike, utemeljene na nacionalnih interesih in realistični oceni mednarodnega okolja.

Evropa stoji na razpotju: lahko se oklepa modela, ki je očitno dosegel svoje meje, ali pa izkoristi zunanje signale — najmočnejši med njimi prihaja iz Washingtona — za modernizacijo, decentralizacijo in vrnitev k politični in gospodarski vitalnosti. Slovenija lahko v tem procesu pridobi več, kot je kadarkoli doslej: strateško avtonomijo, razvojni zagon in možnost, da sama oblikuje svojo prihodnost.

Nova ameriška strategija prinaša priložnost, da se Evropa — in z njo Slovenija — končno začne premikati v smer politične zrelosti, strateške treznosti in avtonomije.

_________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku