NASA je na svoji spletni strani objavila izsledke študije, objavljene v reviji Nature Climate Change, ki ugotavlja, da je v zadnjih 35 letih med četrtino in polovico vegetiranih površin Zemlje pokazalo znatno zelenitev, predvsem zaradi naraščajočih koncentracij ogljikovega dioksida v ozračju. 

Mednarodna ekipa 32 avtorjev iz 24 institucij v osmih državah je vodila raziskavo, v kateri so uporabili satelitske podatke instrumentov NASA MODIS (Moderate Resolution Imaging Spectrometer) in NOAA AVHRR (Advanced Very High Resolution Radiometer) za določitev indeksa listne površine oziroma količine listnega pokrova na vegetiranih območjih planeta. Zaznana zelenitev pomeni povečanje površine listov na rastlinah in drevesih, ki skupaj obsegajo površino, dvakrat večjo od ozemlja Združenih držav Amerike.

Zeleni listi s pomočjo fotosinteze uporabljajo energijo sončne svetlobe, da kemično združijo ogljikov dioksid iz zraka z vodo in hranili iz tal, s čimer nastajajo sladkorji, ki predstavljajo glavni vir hrane, vlaken in goriva za življenje na Zemlji. Študije so pokazale, da povečane koncentracije ogljikovega dioksida pospešujejo fotosintezo in s tem rast rastlin.

Vendar pa učinek gnojenja z ogljikovim dioksidom ni edini vzrok za povečano rast rastlin – k zelenitvi prispevajo tudi dušik, spremembe rabe zemljišč ter podnebne spremembe, ki vplivajo na temperaturo, padavine in sončno obsevanost. Da bi določili, kolikšen delež zelenitve je posledica ogljikovega dioksida, so raziskovalci podatke o CO₂ in drugih dejavnikih ločeno analizirali s pomočjo več računalniških modelov, ki posnemajo rast rastlin, opaženo na satelitskih posnetkih.

Rezultati so pokazali, da učinek gnojenja z ogljikovim dioksidom pojasnjuje 70 % zelenitve, je povedal soavtor Ranga Myneni, profesor na Oddelku za zemljo in okolje na Bostonski univerzi. »Drugi najpomembnejši dejavnik je dušik, s približno 9-odstotnim vplivom. Vidimo torej, kako izrazito vlogo ima CO₂ v tem procesu.«

Približno 85 % kopnega brez ledu na Zemlji je poraščenega z vegetacijo. Površina, ki jo pokrivajo vsi zeleni listi na Zemlji, predstavlja v povprečju okoli 32 % celotne površine planeta – vključno z oceani, kopnim in trajnim ledom. Obseg zelenitve v zadnjih 35 letih »lahko bistveno spremeni kroženje vode in ogljika v podnebnem sistemu,« je dejal vodilni avtor Zaichun Zhu, raziskovalec z Pekinške univerze, ki je prvo polovico študije opravil skupaj z Mynenijem kot gostujoči znanstvenik na Bostonski univerzi.

Vsako leto se približno polovica od 10 milijard ton ogljika, ki ga v ozračje sprostijo človeške dejavnosti, začasno skladišči – približno enako v oceanih kot v rastlinah. »Čeprav naša študija ni obravnavala povezave med zelenitvijo in skladiščenjem ogljika v rastlinah, so druge raziskave pokazale, da se od 80. let 20. stoletja na kopnem povečuje ogljični ponor, kar je povsem skladno z idejo o ‘zelenitvi Zemlje’,« je povedal soavtor Shilong Piao z Fakultete za urbane in okoljske znanosti na Pekinški univerzi.

Čeprav naraščajoče koncentracije ogljikovega dioksida v zraku lahko koristijo rastlinam, so hkrati glavni povzročitelj podnebnih sprememb. Ta plin, ki zadržuje toploto v ozračju, se od industrijske dobe naprej neprestano povečuje zaradi sežiganja nafte, plina, premoga in lesa za energijo, in še naprej dosega koncentracije, kakršnih ni bilo vsaj 500.000 let. Posledice podnebnih sprememb vključujejo globalno segrevanje, dvig morske gladine, taljenje ledenikov in morskega ledu ter pogostejše in hujše vremenske pojave.

Koristni učinki ogljikovega dioksida na rastline pa so lahko omejeni, opozarja soavtor dr. Philippe Ciais, namestnik direktorja Laboratorija za podnebne in okoljske znanosti v Gif-sur-Yvette v Franciji. »Študije so pokazale, da se rastline sčasoma prilagodijo oziroma aklimatizirajo na višje koncentracije ogljikovega dioksida, zato se učinek gnojenja postopoma zmanjšuje,« pravi Ciais.

»Medtem ko je zaznavanje zelenitve utemeljeno na dejanskih podatkih, je pripisovanje vzrokov različnim dejavnikom rezultat modeliranja,« dodaja soavtor Josep Canadell iz avstralske nacionalne raziskovalne organizacije CSIRO, oddelek za oceane in ozračje, v Canberri. Canadell dodaja, da modeli sicer predstavljajo najboljše možne simulacije delov zemeljskega sistema, vendar se stalno izboljšujejo. 

Študijo lahko preberete v reviji Nature Climate Change.