Bill Gates v prispevku »Tri neprijetne resnice o podnebju«, pripravljenem pred konferenco COP30 v Braziliji, predstavi tri »težke resnice« o globalni podnebni krizi. Po njegovem mnenju se svet sicer sooča z resnimi posledicami segrevanja, vendar so projekcije katastrofičnih scenarijev pretirane. Ljudje bodo lahko tudi v prihodnje živeli in uspevali v večini regij sveta, pod pogojem, da se politika, znanost in gospodarstvo osredotočijo na realne cilje: inovacije, odpravo revščine in zdravje. Gates poziva k spremembi paradigme – od merjenja uspeha zgolj po temperaturah in emisijah k merjenju po izboljšanju kakovosti človeškega življenja.
Prva resnica, ki jo izpostavi, je, da tudi ob zmernih ukrepih svet verjetno ne bo presegel 2–3 °C segrevanja do leta 2100. Cilj 1,5 °C, zapisan v pariškem sporazumu, je po njegovem mnenju nedosegljiv, a to ne pomeni, da je vse izgubljeno. Rast porabe energije je nujna, saj je neposredno povezana z gospodarsko rastjo in izboljšanjem življenjskih pogojev. Izziv je v tem, da mora svet istočasno povečati dostop do energije in zmanjšati emisije. Rešitev vidi v inovacijah – razvoju novih tehnologij brezogljične proizvodnje, cenejših materialov, bolj učinkovitih baterij in naprednih omrežij. Če bodo vlade in zasebni kapital vlagali v raziskave, bo do sredine stoletja mogoče zadovoljiti potrebe po energiji brez povečanja emisij. Napredek v zadnjih desetih letih – predvsem pri sončni in vetrni energiji ter električnih vozilih – je po njegovih besedah dokaz, da lahko človeška iznajdljivost bistveno zmanjša stroške prehoda v čisto energijo.
Druga resnica je, da se je svet preveč osredotočil na kratkoročne cilje zmanjševanja emisij, pri tem pa zanemarja človeško blaginjo. Gates opozarja, da se sredstva za razvojno pomoč in zdravje v revnih državah krčijo, čeprav so ti programi ključni za odpornost ljudi proti vplivom podnebnih sprememb. Poudarja, da podnebne spremembe sicer najbolj prizadenejo revne, vendar zanje niso največja nevarnost – večji grožnji ostajata revščina in bolezen. Strategije podnebnega delovanja morajo zato dajati prednost ukrepom, ki imajo največji učinek na človekovo življenje, zlasti izboljšanju kmetijstva, zdravstva in dostopa do poceni energije. Neučinkoviti ali napačno usmerjeni projekti, kot so prepovedi umetnih gnojil ali omejevanje energetskih naložb v revnih državah, po njegovem povzročajo več škode kot koristi.
Tretja resnica se nanaša na prioritete prihodnjih vlaganj. Gates poudarja, da je treba razvojne cilje – zdravje, hrano, energijo in izobraževanje – obravnavati kot obliko podnebne prilagoditve. »Razvoj je prilagajanje,« pravi, saj večja gospodarska rast in izboljšano zdravje zmanjšujeta ranljivost prebivalstva. Navaja študije, ki kažejo, da se pričakovano število smrti zaradi podnebnih sprememb prepolovi, če se upošteva predvidena gospodarska rast revnih držav. Povečanje blaginje torej neposredno zmanjšuje tveganje. Zato je treba sredstva vlagati v ukrepe z največjim učinkom na človeka – v bolj produktivno in odpornejše kmetijstvo, nove sorte pridelkov, naravne gnojilne tehnologije, biotehnološke inovacije in digitalna orodja, ki pomagajo malim kmetom. Podobno velja za zdravstvo: dostop do osnovne zdravstvene oskrbe, cepljenja, boljše prehrane in elektrifikacije zdravstvenih ustanov prinaša največ koristi za najmanj denarja.
Gates opozarja, da se javna razprava preveč osredotoča na ekstremne vremenske dogodke, medtem ko spregleda, da večino smrti v revnih državah povzročajo bolezni, revščina in podhranjenost. Prekomerna vročina ubije približno pol milijona ljudi na leto, medtem ko mraz povzroči skoraj desetkrat več smrti. Kljub večji pogostosti vročinskih valov so žrtve ekstremnega vremena v zadnjih sto letih upadle za 90 %, predvsem zaradi boljše infrastrukture in zgodnjega opozarjanja. To kaže, da je ključno vlagati v odpornost – v zdravje, izobraževanje in tehnologijo – ne le v zniževanje emisij.
Posebej izpostavi pomen umetne inteligence, ki že omogoča boljšo kmetijsko svetovalno podporo in dostopno zdravstveno diagnostiko v revnih okoljih. AI lahko pospeši razvoj cepiv, izboljša predvidevanje vremena in pomaga kmetom povečati pridelke. Takšne inovacije neposredno zmanjšujejo vpliv podnebnih sprememb, saj ljudem omogočajo, da so odpornejši, bogatejši in bolj zdravi. Gates zato predlaga, da mednarodna skupnost na COP30 in v prihodnje sprejme dve prioriteti: (1) znižanje t. i. »zelenega pribitka« (Green Premium) na nič – torej izenačitev cene čistih in umazanih tehnologij – ter (2) strogo merjenje učinka vseh podnebnih ukrepov glede na to, koliko življenj izboljšajo ali rešijo.
V prvem cilju vidi strateško nalogo vseh držav: namesto političnih obljub naj se COP konference usmerijo po sektorjih (energija, industrija, promet, kmetijstvo, gradbeništvo) in ocenjujejo napredek glede na to, ali nove tehnologije postajajo dostopne in cenejše. Vlade morajo spodbujati inovacije, zasebni sektor pa vlagati v prebojne tehnologije, saj bodo države, ki prve razvijejo rešitve brez emisij, dolgoročno pridobile tudi gospodarsko moč in energetsko neodvisnost. Drugi cilj – merjenje učinka – zahteva, da se vsaka podnebna politika oceni glede na učinek na človeško življenje. Po njegovih podatkih cepljenje v revnih državah rešuje življenje že za približno 1.000 dolarjev, kar pomeni, da imajo nekatere zdravstvene in razvojne naložbe večji vpliv na preživetje kot mnogi dragi podnebni projekti. Podobno velja za preprečevanje malarije, izboljšanje kmetijske produktivnosti in dostop do čiste energije.
Gates zaključuje, da svet potrebuje strateški obrat: od simboličnega lovljenja ciljev h konkretnemu izboljšanju človeške blaginje. Podnebne spremembe so resna grožnja, vendar niso največja; največje tveganje ostaja revščina. Le s kombinacijo inovacij, razvoja in pravične porazdelitve tehnologij lahko svet do sredine stoletja doseže stabilnejše podnebje in boljše življenje za vse. Poziva k spremembi razmišljanja na prihajajočem COP30: namesto da se osredotočimo zgolj na stopinje Celzija, moramo meriti napredek v kakovosti življenja – pri zdravju, hrani, energiji in enakih možnostih. To je po njegovem edina pot, da bo »nič emisij« tudi »nič revščine«.
DAMIJAN blog 
Kakšno hinavstvo Bill Gates-a!. Kar naenkrat ga skrbi za revne. Potem ko je z monopolnimi prijemi in onemogočanjem konkurence ekstrahiral stotine milijard iz celega sveta.
Resnica je, da je ” zeleni prehod” najbolj prizadel prav revne. Onemogočil jim je dostop do poceni energije. Poceni energija je enako blaginja!
Počasi se ruši paradigma o globalnem segrevanju. No, v resnici se je že pred časom. Najbolj pazljivi med vami so ugotovili, da je že sprememba iz : “global warming” v ” climate change” to že nakazala. “Climate change” je najbolj normalna stvar pri vremenu. V resnici je njegova edina stalnica.
Kaj je pripeljalo do te spremembe? Kitajska!
Vse predpostavke tega natega v zvezi s “climate change” so temeljile na predpostavki globalne dominacije Zahoda. “Climate change” je bil predvidena naslednja stopnja v fašizaciji družbe oz. zategovanju osebne svobode in svobode držav ter vzpostavljanja novega “assets class” (CO2 kuponi), ki bi absorbirali ogromno maso presežnega denarja izdanega brez kritja, s katerimi je zahodni svet zadnja desetletja financiral svojo presežno porabo. Se še spomnite lansiranja idej o osebni CO2 kvoti vsakega državljano posebej?
S pojavom Kitajske in BRICS kot alternative, vsa ta shema pade. Zakaj? Ker Energiewende slabi lastno industrijsko bazo. Uničuje konkurenčno pozicijo Zahoda napram BRICS. In s tem izgublja svoj položaj na izvoznih trgih. In tudi na domačem vsaj dokler bo kolikor toliko svobodna trgovina še možna.
Kako to izgleda v praksi? Pred časom smo dobili kotacijo kitajskega dobavitelja za relativo velik kos z večjim deležom aluminija. Cena kosa, vsebujoč material, obdelavo, transport od Kitajske, vse fiksne stroške itd,…je bila manjša od samo stroška materiala, ki bi ga v Evropi plačali za ta kos?!?! Hvala Bogu obstajajo še visoko kompleksni kosi z veliko znanja in dodane vrednosti, ki še omogočajo ne samo preživetje, ampak tudi prosperiteto (nekaterih) naših proizvajalcev. Ampak primer lepo pokaže, v čem je problem.
“It is Energy, stupid!”
Dopovej zdaj to sedaj neki politološki, finančni, pravni eliti Zahoda (elita Kitajske je predvsem inžinirska). Najprej mora priti do katastrofe, ki jo doživljamo, da dojamejo koliko je ura. Gates-ov obrat je ilustracija tega. Ampak malo (pre)pozno je že.
Všeč mi jeLiked by 2 people
Analiza Gemmini AI:
Izvršil sem analizo članka Billa Gatesa “Tri težke resnice o podnebju” (Three tough truths about climate) z dne 28. oktobra 2025, ki ste ga navedli. Preveril sem skladnost njegovih trditev z znanstvenimi dognanji in vprašanje, ali njegove trditve služijo njegovim osebnim interesom.
Tukaj je podrobna analiza:Povzetek ključnih trditev Billa Gatesa
Gates v svojem članku izpostavi tri glavne točke, ki jih naslavlja na svetovne voditelje pred vrhom COP30:
1. Skladnost z znanstvenimi dognanji
Gatesove trditve so v nekaterih delih skladne z znanostjo, v drugih pa predstavljajo zelo selektivno in zavajajočo interpretacijo.
2. Hinavščina in osebni interesi
Vaša domneva, da gre za “hinavski hvalospev njegovim interesom”, je zelo utemeljena. Gatesov članek deluje kot dobro premišljena tržna predstavitev za njegov osebni investicijski portfelj.
Zaključek
Gatesova analiza je selektivna in samopromocijska. Čeprav so nekatere njegove ugotovitve tehnično pravilne (npr. padec cen obnovljivih virov), jih uporabi za izgradnjo argumenta, ki služi njegovim poslovnim interesom.
S tem, ko podnebne spremembe postavlja v lažno konkurenco z zdravjem in revščino, poskuša preusmeriti globalni fokus stran od sistemskih sprememb (ki bi ogrozile status quo) in k tehnološkim rešitvam, ki jih sam razvija in iz katerih bo imel (ali njegov sklad) neposredne finančne koristi. Njegove “tri težke resnice” so v resnici skrbno izbrani temelji za trditev, da bi moral svet vlagati v natanko tiste tehnologije, ki jih on prodaja.
Všeč mi jeVšeč mi je
Ah, še en Gemini prispevek na to zanimivo temo:)
Bill Gates je pravkar ustvaril novo “srednjo pot” v podnebni vojni
To ni preobrat. To je učbeniška poteza “Teza, Antiteza, Sinteza”, ki je pravkar spremenila celotno razpravo.
Bill Gates, veliki svečenik globalističnega, tehnokratskega konsenza, je pravkar zlomil svojo lastno cerkev. Njegov novi memorandum, s šokantnimi izjavami, da podnebne spremembe “ne bodo končale civilizacije” in da bi “dopustil, da se temperatura dvigne za 0,1 stopinje, da bi se znebil malarije,” ni preprosta menjava stališč. Je nekaj veliko močnejšega. Pravkar je končal podnebno vojno, kot jo poznamo, z ustvarjanjem nove, pragmatične in neverjetno močne srednje poti.
Že desetletja je ta razprava obtičala v vojni “neskladnih paradigem”. Na eni strani je “Teza”: prevladujoča **Kuhnova paradigma** IPCC in Združenih narodov. Na to gledanje na svet vpliva predvsem en parameter: **eksistencialna nevarnost**. V tej paradigmi so podnebne spremembe atomska bomba, vsi drugi pomisleki – ekonomske bolečine, energetska revščina, stroški izvajanja – pa so drugotnega pomena. To je edina “ugledna” pozicija, ki jo je mogoče zavzeti v vljudni družbi.
Na drugi strani je “Antiteza”: “heretiki”, ki izpodbijajo to paradigmo, kot so Bjorn Lomborg, Judith Curry in Michael Shellenberger. To stališče usmerja en sam nasprotni parameter: **gospodarska škoda in etična prioriteta**. Zanje so *politike* tiste, ki so prava škoda. Kot je zapisal Lomborg v svojem odzivu, je problem v resničnem svetu ta, da razvojne banke namenjajo “osupljivih 137 milijard dolarjev” za financiranje “neučinkovitega financiranja podnebnih ukrepov”, ki “ne bodo porabljeni za preprečevanje bolezni in revščine.” Antiteza trdi, da je vsiljen zeleni prehod neetična izbira.
Ta vojna je bila v političnem smislu v slepi ulici. Vse do prejšnjega tedna. Bill Gates je na bojišče stopil kot ultimativni dialektični sintetizator. Ustvaril je “Sintezo”, ki rešuje politično protislovje z **potrditvijo temeljne predpostavke obeh strani**: Tezi pravi: “Vaša znanost ima prav. Res je, in mi smo krivi.” Antitezi pa pravi: “Vaši ekonomski in stroškovno-koristni pomisleki so pravilni. Naš *odziv* je neučinkovit, napačno razporejen in neetično škoduje revnim.” On ni revolucionar; je reformator, in njegov novi evangelij je **Učinkovitost**.
Ta poteza ima izjemne politične in poslovne posledice. Premakne **Overtonovo okno**. Gates je pravkar naredil “skepticizem do politike” ugledno, na podatkih temelječo in celo *humanitarno* pozicijo. Ustvaril je ugleden “izhod v sili” za establišmentske osebnosti, ki so naveličane apokaliptične retorike. Kljub temu je ta poteza, čeprav je videti kot zmaga humanizma, utemeljena na veliki strateški opustitvi: Gates zagovarja, da bi revnim pomagali *prilagoditi* se na segrevajoči se svet, vendar je priročno tiho o dobro dokumentiranem dejstvu, da **uspešna majhna manjšina ustvari 50% emisij toplogrednih plinov.** S tem etično osredotočenost premika z uravnavanja emisij bogatih (temeljni vzrok) na financiranje tehnologije za revne (žrtve).
Gates je “kazalec smeri” za globalno filantropijo in tvegani kapital. Pravkar je izstrelil svetlečo raketo za celotni investicijski svet. Signal je jasen: nehajte pisati čeke za kampanje “ozaveščanja” in začnite pisati zajetne čeke za prilagajanje, kmetijsko učinkovitost in trdo tehnološko inovacijo, kot je njegova lastna Breakthrough Energy. Gates se ni samo pridružil novi strani. Pravkar je rekel reki kapitala, kam naj teče, na podlagi enega samega, prepričljivega vprašanja: “Kaj je najbolj učinkovita uporaba enega dolarja za preprečevanje človeškega trpljenja?”
Všeč mi jeLiked by 1 person