Globalizacija, ki se je izjalovila: Revni niso hoteli ostati na dnu prehranjevalne verige

Ameriški podpredsednik J.D. Vance je prostodušno razkril ameriško idejo globalizacije: 

ideja globalizacije je bila, da se bodo bogate države pomaknile višje v vrednostni verigi, medtem ko bodo revne delale enostavnejše stvari

Vance je sicer govoril o ključni napaki zahodnih podjetij, da so ločile dizajniranje izdelkov od njihove proizvodnje z namenom izkoriščanja nižjih stroškov dela, kar se je nato izjalovilo, da so nekatere države (predvsem Južna Koreja, Tajvan in še posebej Kitajska) osvojile visoke tehnologije in tehnološko prehitele svoje “delodajalce”. In Vance apelira, da dizajn in proiazvodnja ostaneta v ZDA.

Toda Vanceov opis ideje globalizacije, kot so si jo zamislili v zahodnih državah, predvsem v ZDA, drži. Teoretični in učbeniški modeli zunanje trgovine so statični v oziru, da ne predvidevajo spremembe v primerjalnih prednostih med državami, torej da prvotne razlike v faktorski intenzivnosti (med delom, kapitalom in človeškim kapitalom ostanejo nespremenjene), s tem pa tudi nespremenjena konkurenčnost v fazah proizvodnje.

Tudi menedžerski koncepti, kot je Smile curve, predvidevajo, da delitev dela, kot jo je opisal Vance – podjetja v razvitih državah obdržijo kontrolo nad vsemi fazami z visoko dodano vrednostjo (od faz inovacij in razvoja izdelka na eni strani krivulje do marketinga, prodaje in financ na drugi strani “krivulje nasmeha”), medtem ko ostanejo podjetja v manj razvitih državah ujeta v fazah z nizko dodano vrednostjo (proiazvodnja izdelka). Na tak način potekajo tudi neposredne tuje investicije, kjer si zahodna podjetja organizirajo faze z nižjo dodano vrednostjo (proizvodnja) v državah z nižjo ceno delovne sile, sama pa obdržijo nadzor nad vsemi fazami z višjo dodano vrednostjo. Poglejte strukturo tujih naložb kjerkoli v vzhodni Evropi, Latinski Ameriki ali Aziji in boste videli enak vzorec. Ali pa v Sloveniji – vloga slovenskih podjetij v verigi dodane vrednosti znotraj multinacionalk ali v zgolj pogodbeni dobaviteljski verigi ni v razvoju in inoviranju, pač pa v cenejši proizvodnji zaradi nižjih stroškov dela.

No, problem je nastal, ker predvsem Kitajska ni hotela ostati v takšnem statičnem odnosu – kot večna pocenska proizvajalka na zahodu dizajniranih izdelkov. Pač pa je vložila ogromne napore v izobraževanje in tehnološki razvoj, da bi najprej skopirala in nato razvila naprej tehnologije in proizvode, ki jih je prej dobila v fazo izdelave. In v tem se skriva “kitajski izvirni greh”, eden in edini razlog, zaradi katerega so ZDA in za njimi še EU sprožile tehnološko in trgovinsko vojno proti Kitajski – ker ta ni želela ostati na dnu prehranjevalne verige, pač pa je želela splezati proti njenemu vrhu. Na zahodu so si izmislili priročen izgovor, da so kitajska podjetja pod kontrolo kitajske komunistične partije in s tem predstavljajo nevarnost za nacionalno varnost zahodnih držav. Butasto, vendar mediji kupijo to zgodbo.

Spodaj je dober komentar na to temo.

_______________

This is actually an extraordinary admission to make for a US Vice President

Vance explains that “the idea of globalization was that rich countries would move further up the value chain while the poor countries made the simpler things.”

But he laments that it didn’t quite work out this way: as he explains it turns out that poor countries (mostly China) didn’t want to just remain cheap labor forever and started moving up the value chain themselves. Which is why, according to him, globalization was a failure.

Meaning that the objective of globalization wasn’t to reduce global inequalities but very much to maintain them, to institute a system of permanent economic hierarchy where rich countries would maintain their hold over the most profitable sectors while relegating poor countries to perpetual subordination in lower-value production.

This is basically all you need to know to explain 90% of U.S. foreign policy these past few years: colonial thinking is alive and well, and America’s shift of strategy in recent years – away from the previous “Washington Consensus” of “free” markets towards a much more overt attempt to contain and restrict China’s development – stems precisely from this mindset.

From semiconductor export controls to investment restrictions, these policies aren’t about ‘national security’ in any genuine sense – they’re about trying to preserve a global economic order where, simply put, poorer nations know their assigned place and stay there. At the very core, that’s the “China threat”: a China that stepped out of the economic lane assigned to it by the West.

It’s deeply ironic when you think of it: a global game allegedly designed to “spread market principles” worldwide is being abandoned precisely because it worked too well. When China succeeded better than expected, the response wasn’t to celebrate the validation of the game’s effectiveness but to change its rules. Precisely because the real unspoken game – but now clearly stated by the U.S. Vice President – was to maintain global inequality, not eliminate it.

All in all, in case they hadn’t yet gotten the memo, this sends a very clear message to the developing world: economic development will require challenging a U.S.-dominated economic order that views their advancement as a threat rather than a success. Which incidentally is why Vance’s words might actually help accelerate the very redistribution of global economic power he laments, pushing more nations to recognize that genuine development requires strategic independence from a system intended to keep them in their place.

Vir: Arnaud Bertrand

En odgovor

  1. Zakaj je bilo potrebno proizvodnjo preseliti v dežele z nižjo ceno delovne sile?Zato da so podjetja povečala svoj dobiček.

    Posledice izgube delovnih mest v svojih državah lastnikov podjetij niso zanimale: ljudje naj se znajdejo kakor vedo in znajo. Naj država poskrbi zanje, saj jo plačujemo.  Ljudje brezposelni na cesti, dobički pa rasejo.

    Zakaj je vodilnim podjetjem v določeni panogi bilo potrebno povečati dobičke? Za lasten razvoj? Ne toliko, saj je ostal pri njih. Odgovor: zaradi težnje lastnikov kapitala (velepodjetij), da morajo imeti več, sicer ne bodo zadovoljni (iz kateregakoli razloga). Več in več za svoj žep, ne glede na posledice ki zaradi tega doletijo druge.

    To zadnje pa je, čeprav se nikjer ne omenja, v nasprotju z človeško naravo (vseh ljudi in vsakogar) in zato  (na kratko povedano, ker to ni stran za tovrstne članke) škodljivo. Za lastno  korist  zanemariti lastne ljudi. Poenostavljeno povedano. Tega si nismo izmislili ljudje (kaki ideološki oporečneži), tako smo narejeni. Jaz pravim – od matere narave, kar lahko vsakdo razume po svoje, nič narobe.

    Všeč mi je

  2.  “economic development will require challenging a U.S.-dominated economic order that views their advancement as a threat rather than a success.

    Točno tako. Pozabili smo razmišljati državniško – tj. kaj vse rabi država, da funkcionira kot suverena enota ali pa vsaj samostojna v taki meri, da lahko zagotavlja blaginjo in razvoj svojih državljanov.

    Odličen prispevek, ki pa pozabi še ključno komponento. Finance in kapitalske trge. Sistem je narejen tako, da če se pojavi konkurent, se ga enostavno kupi. Z denarjem, ki ga zahodne države ustvarjajo Ex-nihilo.

    Zakaj mislite, da je Kitajska v začetnih fazah in tudi kasneje (poglejte samo primer blokade pri IPO v Ameriki Jack Ma-ja) močno regulirala kapitalske trge?

    Zahod nas prepričuje, da je vseeno kdo je lastnik. Na to odgovarjam z izjavo Petra Kraljiča ob najinem pogovoru:

    “Kdo je lastnik je tako pomembno kot je pomembno ali si subjekt ali objekt”

    Všeč mi je

  3. Kam bo šel razvoj? Upam se staviti, da bo Zahod na to odgovoril z zapiranjem v svoj del sveta, ki ga bo obdal s carinsko zaščito, navznoter pa kontroliral populacijo, ki se bo morala soočiti z znižanjem življenskega standarda z naraščujočo represijo – na kratko s tehnološkim fašizmom v katerega smo že močno zakoračili.

    Všeč mi je

  4. Princip je star, kot je stara človeška družba. Kdor vodi in nadzira delovne proizvodne procese, si lahko prisvoji večji del novo ustvarjene vrednosti. Tak odnos si lahko pridobi politično/vojaško (kolonializem/imperializem), preko pravno lastniških odnosov (lastništvo kapitala/družb, še prej lastništvo dela/suženjstvo) ali preko ekonomskih odnosov, kot se dogaja v globalizaciji. Ko tako privajanje dodane vrednosti postane pretirano, se dogajajo revolucije s spreminjanjem družbenih redov (sužnje lastništvo v fevdalizem, ta v kapitalizem).

    Očitno smo v primeru spopada Kitajska-ZDA priča novi svetovni revoluciji oz. propadu

    Všeč mi je

  5. liberalnega kapitalizma, kot ga pozna Zahod, ki ga premaguje Kitajski sistem državnega/socialističnega kapitalizma, ki je očitno ekonomsko uspešnejši.

    Všeč mi je