Bine Kordež

Ob spremljanju aktualnih dogodkov v zvezi z agresijo na Ukrajino si lahko zamislimo podobno zgodbo. Seveda ni resnična, vendar pa podobnost z resničnim življenjem ni zgolj naključna.

Denimo, da bi nam pogorela hiša in za sanacijo ter izgradnjo nove potrebujemo 200 tisoč eur, ki jih seveda nimamo. Hišo nam je pravzaprav nekdo požgal, tudi vemo kdo, a škode od njega sami ne moremo izterjati. Pravi sicer, da nam je pripravljen postaviti novo, a na način, da bi bili v njej delni najemniki, kar seveda za nas ni sprejemljivo.

Zato se obrnemo na močnega, premožnega in vplivnega prijatelja, ki nam je pripravljen zgraditi novo hišo, a prav tako postavi pogoje, za katere menimo, da jih ne moremo sprejeti. V razočaranju nad ponudbo se obrnemo na drugo skupino prijateljev za pomoč. Tudi oni nam pritrjujejo, da so pogoji prvega prijatelja nesprejemljivi, da je od njega res grdo in nepošteno, da nas v tako težki situaciji na nek način izsiljuje, kar mu tudi povedo. Razmišljajo tudi v smeri, da bi v povrnitev prvotnega stanja prisilili požigalca, česar bi se vsi prijatelji lahko celo lotili. A vidijo, da pravih vzvodov za to prisilo nimajo, zaradi različnih razlogov pa se z njim tudi ne upajo dokončno skregati.

S to skupino prijateljev se torej usedemo, družimo na nekaj večerjah, pogovarjamo. Izrazijo nam vso moralno podporo ob nesreči, ki se nam je zgodila, ponudijo tudi nekaj oblačil, če bi jih potrebovali, začasno stanovanje in nekaj žepnine. Gre res za prave prijatelje, ki čutijo z nami in ne postavljajo pogojev – imajo le eno manjšo težavo. Nimajo namreč denarja, da bi nam ga lahko dali ali vsaj posodili. Pravzaprav ga celotna skupina prijateljev ima, a ne vedo, kako bi ga zbrali, koliko bi kdo dal, kdo bi prispeval več, kdo manj, in ob vsej dobri volji kakšnih konkretnih idej in predlogov ne znajo sestaviti. Še več, težavo imajo tudi, ker morajo potem doma povprašati še ženo ali kakšne sorodnike, in ne vedo, če bi tudi za morebitno pripravljenost pomagati dobili podporo doma.

Po teh nekajdnevnih prijetnih pogovorih nekako ugotovimo, da tu denarja ne bo. In če želimo zgraditi hišo, se moramo obrniti nazaj na prvega prijatelja in mu sporočiti, da bi se z njim vseeno pogovarjali in kredit najeli. Mogoče njegovi pogoji vseeno niso tako težki oz. bi jih prednosti nove hiše odtehtale. Čakamo torej poziv tega prijatelja, da se ponovno dobimo, sprejmemo njegove pogoje in verjetno pridemo do nove hiše, čeprav ne poceni. Seveda skupina prijateljev tej odločitvi hitro pritrdi, da je to pravzaprav najboljša pot, ker sami neke rešitve nimajo.

Do tu smo v zgodbi nekako prišli danes. Kako pa naprej? Prvi prijatelj je sicer nekoliko zameril začetno zavrnitev, tudi negativne komentarje s strani skupine prijateljev, in pogoje postavitve nove hiše bo mogoče še celo nekoliko zaostril, a jih bomo vseeno sprejeli kot edino realno možnost. Seveda nas skrbi, da nam požigalec ne bi požgal tudi nove hiše, zato razmišljamo v smeri, da bi prijatelju namenili en apartma v novi hiši, kar bi bila nekakšna garancija, da si požigalec ne bi upal delati škode v tej novi hiši. Verjetno bomo morali požigalcu tudi odstopiti del vrta in si zagotoviti varnost na ostalem delu.

Težke odločitve, a boljše poti najbrž nimamo. Skupino prijateljev bomo o tej varianti obvestili, se z njimi sestali na nekaj prijetnih večerjah ob njihovi polni podpori, in na koncu bodo povedali, da so imeli tudi v oni v mislih pravzaprav takšno rešitev. Obljubili bodo, da bodo v času gradnje hiše tudi nekaj prispevali, tudi za izgradnjo dodatnega apartmaja za prvega prijatelja. Skrbi jih edino, da se ne bi požigalec sedaj spravil še na njih, ko smo mu tako popustili. In začeli graditi visoke ograje okoli naših hiš ter varnostne sisteme.

Opisana zgodba je seveda izmišljena. Seveda pa lahko bralec navedene osebe preimenuje tudi z drugimi, celo resničnimi imeni.