Prejšnji teden sem na eni okrogli mizi o prihodnosti socialne države v organizaciji Socialdemokratov šokiral prisotne z izjavo, da vrnitev Janše ni samo nevarnost, pač pa nezaustavljivo dejstvo. Kaj drugega lahko pričakuje koalicija, ki je ubila 15 % industrije zaradi nepomoči energetsko intenzivnim podjetjem, davčno ubila samostojne podjetnike, povečala omrežnino na elektriko, želela prepovedati peči na drva in električne bojlerje in ki želi v letu pred volitvami uvesti davek na nepremičnine?

Volilci so izjemno občutljivi na svoj ekonomski in družbeni položaj. Izjemno so občutljivi na povišano inflacijo in višje davke, ki zajedajo v njihove dohodke. In občutljivi so na povečane kulturno heterogene migracije, ki jih razumejo kot napad tako na svoj ekonomski položaj kot na svoje tradicionalne kulturne vrednote. Glede učinka inflacije na volilne sentimente so to nedavno izkusili ameriški demokrati, sledila jim bo nemška mavrična koalicija, ki ima ob inflaciji in visokih cenah elektrike problem še z migranti.

Toda poglejmo učinek davkov na volilne sentimente. Ahrens je v pregledni meta študiji različnih raziskav iz leta 2024 pokazal, da volivci ponavadi kaznujejo stranke, ki pred volitvami zvišajo davke. Vendar pa je učinek odvisen od vrste davka in načina, kako je bila reforma izvedena. Kot kaže meta analiza Fuesta (2024), neposredni davki, kot so dohodnina in davek na premoženje, sprožijo močan negativen odziv volivcev, medtem ko je zvišanje DDV pogosto lažje sprejeto, saj vpliva na širši spekter ljudi in ni neposredno povezano s plačilnimi listami.

V V. Britaniji je poskus uvedbe glavarine (“poll tax”) leta 1990 povzročil množične proteste, kar je pripeljalo do padca Margaret Thatcher. Ljudje so spremembo dojemali kot nepravično, saj ni upoštevala ekonomske situacije posameznikov. Po drugi strani je Nemčija leta 2007 uvedla višji DDV brez večjega volilnega šoka, saj je bil davek v veliki meri namenjen financiranju socialne varnosti.

Politične stranke razumejo, da imajo davčne spremembe volilne posledice, zato jih pogosto časovno uskladijo z volilnimi cikli. Kot kaže analiza IMF iz leta 2022, vlade praviloma odlašajo z nepriljubljenimi reformami do po volitvah, ko imajo dovolj časa, da prebrodijo začetne posledice in volivcem predstavijo dolgoročne koristi. Ta pojav je še posebej izrazit v državah OECD, kjer je pogosta praksa znižanje davkov pred volitvami in njihovo zvišanje kmalu po nastopu novega mandata.

V primeru davčne reforme leta 2012 v Kanzasu je republikanski guverner Sam Brownback agresivno znižal davke, kar naj bi spodbudilo gospodarsko rast. Namesto tega so proračunski primanjkljaji povzročili krčenje javnih storitev, kar je volivce obrnilo proti njegovi stranki, ki je kasneje izgubila oblast. Ta primer kaže, da volivci kaznujejo davčne politike, ki ne prinašajo obljubljenih koristi.

Čeprav volivci pogosto zavračajo višje davke, pa niso vedno proti fiskalni odgovornosti. Raziskave kažejo, da voditelji, ki učinkovito komunicirajo nujnost fiskalnih reform, lahko zmanjšajo volilne izgube (Kluza, 2025). Švedski volilci so nagradili vlade, ki so stabilizirale javne finance brez drastičnih rezov v javne storitve.

Podoben trend je viden v nekaterih lokalnih volitvah, kjer župani, ki so izvajali uravnotežene fiskalne politike brez večjih davčnih skokov, niso bili kaznovani na volitvah. To nakazuje, da volivci cenijo stabilnost, če imajo občutek, da vlada deluje v njihovem interesu.

Politične stranke se morajo zavedati, da ni vsaka davčna reforma enako tvegana. Volilna posledica je odvisna od vrste davka, ekonomske situacije in načina komunikacije z volivci. Najuspešnejše vlade so tiste, ki pred uvedbo sprememb pripravijo močne argumente, zakaj so reforme nujne.

Strategija “najprej zmagaj, nato reformiraj” je sicer najbolj varna strategija, vendar to ne izključuje dejstva, da dolgoročno lahko zmaga tista vlada, ki zna uravnotežiti ekonomsko odgovornost z jasnim sporočilom o tem, kako bodo davki koristili večini prebivalstva.

Ali torej lahko aktualna vlada Roberta Goloba, po vseh dosedanjih napakah in izjemno slabih ratingih, politično preživi napovedano uvedbo davka na nepremičnine? Glede na odziv javnosti se to zdi iluzija. Sploh pa, ker v komunikaciji ni uspela predstaviti, na kateri način bo z zbramimi 600 milijoni evrov prihodkov iz naslova novega davka uresničila cilj znižanja stroškov dela. Bo znižala socialne prispevke in komu (zaposlenim ali delodajalcem)? Zaposlenim je malo mar, če bo iz njihove dodatne obdavčitve znižala socialne prispevke za delodajalce.

Meni se sam predlog nepremičninskega davka (z izvzemom prve stanovanjske nepremičnine, z olajšavo pri kapitalskih dobičkih pri oddajanju nepremičnine) ne zdi slab (le stopnja je bistveno previsoka). Prav tako je davek potreben zaradi premika davčnega bremena iz dohodkov na kapital, kar bi bi bilo primerljivo z drugimi EU državami. Problem pa je časovni trenutek uvajanja. Zdi se, da vlada s predlogom uvedbe novega davka v volilnem letu dela vse, da bi izgubila volitve.

Tri razlage za ta politični samomor mi padejo na misel: namerna diverzija, politična naivnost ali zavestno politično žrtvovanje za višje cilje. Recimo, da gre za slednje. Iz tega vidika velja vladno samožrtvovanje podpreti tudi še na drugih področjih.

Seveda vlada s tem daje veliko darilo opoziciji in trasira pot na oblast Janezu Janši. Toda pri samožrtvovanju ne bi smeli biti malenkostni, mar ne?

____________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku