Drago Bbaič

Mednarodno gospodarsko in politično okolje se hitro spreminja. Značilen je hiter vzpon Kitajske, ki je s pospešeno urbanizacijo in industrializacijo postala največja svetovna proizvajalka materialnih dobrin, saj letno proizvede okoli 28 do 30% vseh industrijskih proizvodov. Že leta 2010 je v tem prehitela ZDA, ki se je v zadnjem času preusmerila iz klasične industrijske proizvodnje v visokotehnološke storitve, kjer je danes (še) vodilna v svetu. Vendar jo Kitajska tudi tu ogroža. Na ključnem področju umetne inteligence, s programom »DeepSeek« dokazuje, da lahko z bistveno manjšim vložkom in predvsem hitreje doseže podobne rezultate, kot so jih v zadnjih letih ustvarili ameriški in obenem svetovni visokotehnološki velikani (Open AI, Google, IBM, Tesla, Microsft, Meta, itd.).

Zaradi hitrega napredka Kitajske se ZDA počutijo ogrožene in vedno bolj živčno in agresivno branijo svoj dosedanji vodilni svetovni geopolitični položaj.

Vojna v Ukrajini je tipičen rezultat te taktike, kjer so Američani želeli z eno potezo onemogočiti Evropi in Rusiji, da s tesnejšim sodelovanjem, ki se je nakazovalo v preteklih letih in ki bi se lahko razvilo v oblikovanje močne geopolitične sile, ogrozijo njihov vodilni geostrateški položaj. Podrobnejši načrt je predvideval najprej razbitje te povezave, nato podrejanje Evrope in izčrpavanje, če ne razkosanje in obvladovanje  Rusije. Prvi del je uspel, Evropa je ponižana in podrejena, skregana z Rusijo. Drugi del načrta pa ni uspel, saj se je Rusija z vojaško zmago v vojni v Ukrajini okrepila  in se (na žalost ZDA) tesneje povezala s Kitajsko, s katero je skupaj še z drugimi velikimi državami oblikovala nov svetovni blok, imenovan BRICS, ki odkrito napada svetovno prevlado ZDA.

Nadaljevanje ameriške strategije lahko prepoznamo v vojni s carinami proti Kanadi in Mehiki, v grožnjah o zavzetju Panamskega prekopa in priključitvijo Grenlandije, pričakujemo lahko še močnejše zaostrovanje, tudi vojaško, okrog Taiwana.  

Kaj čaka Evropo

Evropska unija (EU) je prvi izraziti poraženec nove geopolitične situacije. V zadnjih 15 letih je nominalni BDP EU, ki je bil še leta 2007 izenačen z ameriškim in bil štirikrat večji od Kitajskega, do leta 2022 zaostal za ZDA za polovico in tudi za Kitajsko. Če pa izrazimo BDP po kupni moči, je Kitajska prva že od leta 2015 (vir podatkov: DeepSeek).

Tak zaostanek Evrope ni povzročila samo vojna v Ukrajini, ampak je predvsem posledica notranjih slabosti in napak, kot so:

razdrobljenost političnega upravljanja in zato neučinkovit odziv na krize (finančna, zdravstvena, energetska), vsiljevanje politike varčevanja s strani dominantne Nemčije, demografska kriza zaradi nizke rodnosti, napačen razvojni model, ki ni slonel na inovacijah, ampak na ceneni ruski energiji in izvoznih presežkih obstoječe, tehnološko zrele industrije (predvsem Nemške) ter prisilnem uvajanju dragega zelenega prehoda.  

Novi predsednik ZDA Trump s carinsko vojno, povečanimi zahtevami za nakup ameriškega orožja in apetiti po Grenlandiji vazalni odnos Evrope do ZDA še utrjuje in nam jasno kaže, kaj lahko Evropejci od njega pričakujemo. Idealne razmere  v odnosih med ZDA in Evropo, ki so prevladovale po 2. svetovni vojni, ko je bila Evropa z zahodno, ameriško blaginjo predvsem branik pred socializmom Sovjetske zveze in kar je bil naš ideal ob ustanovitvi lastne države leta 1991, so dokončno mimo. Za zagotavljanje obstoječe blaginje bomo morali delati vedno več in vedno manj nam bo od ustvarjenega ostalo.

Kot je prikazal Veljko Bole v svoji študiji, objavljeni v Sobotnem Delu 11. januarja letos,  se v zadnjih 10 letih povečuje neto odliv kapitala iz Slovenije, letno 4-5 % BDP s trendom naraščanja, ki je do leta 2022 dosegel 60 % BDP Slovenije. Ta kapital izvira iz privarčevanih sredstev prebivalstva in izvoznih presežkov našega gospodarstva. Skupaj s podobnimi sredstvi iz ostalih Evropskih držav se ta kapital v veliki meri zliva v ZDA, v nakupe državnih obveznic in drugih vrednostnih papirjev, kar vse skupaj ZDA omogoča, da lažje financirajo svoje tekoče potrebe. V zadnjih letih (2022 – 2024) so neto prilivi kapitala iz tujine v ZDA znašali letno okoli 800 milijard $, kar je približno znesek vojaškega proračuna. Očitno pa to ni dovolj, saj Trump zahteva od evropskih zaveznic v NATO, da povečajo obrambne proračune na 5% BDP, tudi na račun večjih nabav orožja v ZDA.

Podobno je v energetiki. Po začetku vojne v Ukrajini, uvedbi sankcij proti Rusiji na področju energetike in posledično bistvenem zmanjšanju uvoza plina ter miniranju plinovoda Severni tok, so ZDA postale največji dobavitelj zemeljskega plina Evropi, v vrednosti 27 milijard $ v letu 2023. Po napovedani uvedbi uvoznih carin v ZDA za blago iz EU ob hkratnem vabljenju uspešnega dela evropske industrije v ZDA lahko pričakujemo še dodatno povečanje odliva kapitala v ZDA in drugo tujino, ki bi lahko skupno presegel sedanje letne odlive okrog 3 % BDP celotne EU (po podatkih V. Boleta). Na ta način bi Draghijev načrt za oživitev evropskega gospodarstva v znesku 800 milijard eur vsako leto praktično podarili ZDA, namesto da bi s takimi vložki krepili evropsko gospodarstvo.

Vodstvo EU se je na te izzive pred kratkim odzvalo z objavo »Kompasa konkurenčnosti EU«, v katerem predvideva povečanje aktivnosti na ključnih področjih Dekarbonizacije in konkurenčnosti, Premoščanja vrzeli v inovacijah ter Zmanjšanja pretirane odvisnosti od tujine ob hkratnem povečanju varnosti (tudi vojaške). Gospodarski del temelji na Draghijevem poročilu in vsebinskih premikih v smeri poenostavitve birokratskih postopkov – deregulaciji, poglabljanju enotnega tržišča, predvsem na kapitalskem področju, kjer bi aktivirali 800 milijard skupnih sredstev, ter učinkovito koordinacijo vseh aktivnosti, tako da bi v EU še naprej zagotavljala varnost in polno zaposlenost. Pomeni tudi krepitev skupnih vojaških sil v okviru NATO.

Glede na to, da smo v EU že slišali za kar nekaj visoko letečih načrtov, od Lizbonske agende dalje, pa manj konkretnih rezultatov in da nam ta program predstavlja v glavnem ista ekipa, ki nas je zapeljala v ukrajinsko vojno, škodljiv zeleni prehod in posledično energetsko krizo, se poraja dvom, ali bo tokratni načrt uspel zaustaviti nazadovanje EU.

Prvi test bo, ali bo ta ekipa hitro redefinirala cilje na energetskem področju s pragmatičnim zagotavljanjem cenenih energetskih virov, tudi iz Rusije, z opuščanjem rigoroznega zelenega prehoda z glavnim ciljem doseganja deležev OVE in opuščanjem dragih CO2 kuponov oziroma bistvenim znižanjem njihove cene ter enakopravno vključitvijo vseh nizkoogljičnih virov, tudi jedrske energije, v vse energetske dokumente in politike. Drugi test bo, ali bo sposobna hitro zagotoviti teh 800 milijard eur skupnih sredstev za financiranje inovacij, energetskega prehoda in prestrukturiranja evropske industrije ter varnostnih sistemov. Naj omenim, da bi  v celotni EU (skupaj na nacionalnih nivojih in nivoju EU) tak obseg strateških investicij (5% BDP) potrebovali vsako leto, če res želimo nadoknaditi razvojno zaostajanje Evrope.  Tretji test bo oblikovanje močnih evropskih vojaških sil pod enotnim evropskim poveljstvom, zaenkrat v okviru NATO pakta. Pravi test pa bo, ko se bo število predpisov na nivoju EU in pri članicah prepolovilo.

Realno bi Evropska Unija lahko dosegla te cilje le s povečevanjem moči in vloge centralnih oblasti, to pa zahteva spremembe osnovnih ustanovitvenih aktov EU tako, da se EU preoblikuje v smeri Združenih držav Evrope po vzoru ZDA s skupno obrambno,  zunanjepolitično in razvojno, tudi  finančno politiko ter delno fiskalno unijo. Da bi to zmogle izpeljati politične elite v vseh državah sedanje EU, je malo verjetno, vsaj v aktualni sestavi ne. To bi lahko pospešila le huda zaostritev gospodarskih in varnostnih razmer, na primer vojaška zasedba Grenlandije s strani ZDA ali vojaška zasedba baltskih držav in preostanka Ukrajine s strani Rusije ali huda zaostritev gospodarskih razmer ob hkratnem bankrotu kakšne članice, kar bi vse lahko privedlo do razpada unije.

V Sloveniji vsekakor upamo na najboljše, to je, da Evropa spet pridobi nekdanjo slavo, ostane ekonomsko in politično neodvisna od drugih velikih sil, ZDA in Kitajske, tako da lahko samostojno odloča o svoji usodi. Za nas je bistveno, da se ohrani skupno Evropsko tržišče in demokratično sprejeta pravila skupnega življenja, ki so veljala do sedaj.

Po drugi strani pa se moramo v Sloveniji  pripraviti na najslabše v stilu slogana iz nekdanje države »Nič nas ne sme presenetiti«, ki je bil v bistvu priročnik kako se znajti v kaosu državljanske vojne po padcu socializma in razpadu Jugoslavije v devetdesetih letih. Sedaj smo v podobni situaciji, saj bi neuspeh te ekipe v Bruslju lahko povzročil razpad EU, kakor jo poznamo sedaj, podobno, kot se je zgodilo v Jugoslaviji. In Slovenija bo v podobni dilemi, kot je bila leta 1990 – ali ostanemo ali gremo na svoje.

Kaj storiti v Sloveniji

Katerikoli scenarij bo pred nami, se moramo v Sloveniji najprej zavedati, da je čas udobnega lenarjenja in ukvarjanja s provincialnimi malenkostmi v zavetju Bruslja, na kar se je v zadnjih 15 letih zreduciralo naše notranje politično dogajanje, za nami. Potrebno bo postaviti nove, trdnejše temelje naše državnosti, predvsem na ekonomskem področju, da bomo lahko  prebrodili bodoče krize brez večjih prask oziroma izgub ozemlja in premoženja.

Najprej bomo morali na političnem področju preko sprememb političnega sistema zagotoviti učinkovitejše reševanje tekočih problemov. Izpeljati moramo na referendumu že sprejeto dopolnitev volilnega sistema z vpeljavo odločilnega preferenčnega glasu, za oblikovanje stabilnih vlad v obdobju med volitvami je potrebno dvigniti prag za vstop strank v parlament, pri kadrovanju na ključne funkcije v izvršni oblasti je potrebno dati prednost sposobnosti pred politično pripadnostjo določeni stranki z vpeljavo ustreznih selekcijskih kadrovskih postopkov, kar smo že imeli. Skratka, sedanjo obliko strankarske demokracije je treba približati meritokratski demokraciji, tako da nas bodo v parlamentu in vladi zastopali najsposobnejši državljani in ne neki poslušni strankarski priliznjenci, ki sedaj prevladujejo.

Na obrambnem področju bo treba spremeniti sedanjo vojaško doktrino, ki je izrazito podrejena članstvu v NATO paktu. Vrniti se bo potrebno na koncept teritorialne obrambe po švicarskem vzoru, vključno s splošno vojaško obveznostjo za vse državljane in ustrezno spremeniti koncept oborožitve, ki bo to omogočala, ob hkratni usposobljenosti za sodelovanje  v skupnih evropskih obrambnih silah.

Do sedanje stopnje razvitosti nas je pripeljalo predvsem izvozno usmerjeno gospodarstvo in podobno bo v bodoče. Zato bo potrebno gospodarstvo z dodatnimi vlaganji, tudi kapitalskimi s strani države, posodobiti v smeri digitalizacije, robotizacije in razvoja novih produktov, za kar je potrebno pripraviti po zgledu evropskega programa za konkurenčnost Slovensko industrijsko strategijo v  konkretni obliki, upoštevaje predvidena demografska gibanja in dvig produktivnosti. Tako bomo v primeru zagotovitve evropskih sredstev že imeli pripravljene programe za izvedbo in ne bomo izgubljali časa in denarja s pripravami, kot se sedaj redno dogaja pri koriščenju evropskih sredstev (na primer pri NOO). Posebno pozornost bo potrebno nameniti osvajanju novih tržišč izven EU in vzpostavljanju strateških povezav z državami BRICS, ki že sedaj predstavljajo večino svetovnega gospodarstva.

Da bo imelo izvozno usmerjeno gospodarstvo konkurenčne pogoje na mednarodnih tržiščih, bo potrebno obstoječi zeleni prehod, kakor je opredeljen v Nacionalnem energetsko podnebnem načrtu, na novo definirati tako, da bo osnovna usmeritev zagotavljanje zadostnih količin različnih vrst energije po konkurenčnih cenah ob zanesljivem delovanju energetskih sistemov, ne pa vsiljeno doseganje določenih deležev obnovljivih virov energije z visokimi stroški.

V skladu z evropskimi usmeritvami bo treba nujno poenostaviti zakonodajo, predvsem tisti del, ki uravnava gospodarske dejavnosti in investicijsko dejavnost, tako da se podjetja ne bodo več dušila v birokraciji in bodo imela več časa in moči za razvoj in osvajanje novih tržišč. Zagotoviti je potrebno ugodno davčno okolje za rast novih podjetij in povečanja investicijskih in razvojnih vlaganj obstoječih podjetij.

Na finančnem področju moramo vzpostaviti bolj operativne mehanizme financiranja razvoja  perspektivnih obstoječih podjetij, ne glede na velikost, vključno s kapitalskimi vlaganji države preko SDH in SID, kot tudi financiranje novih, zagonskih podjetij v večjem obsegu kot do sedaj, preko skladov tveganega kapitala z udeležbo države, ki bi doseglo vsaj 1 % BDP letno.

Na področju visokošolskega izobraževanja in raziskovalne dejavnosti bo potrebno zagotoviti ustrezne finančne in organizacijske vzpodbude, da se bo povečalo število študentov in obseg raziskovalnih dejavnosti na perspektivnih razvojnih področjih, ki imajo možnost hitrega ustvarjanja visokotehnoloških podjetij.  

Skupni namen navedenih ukrepov je, da Slovenija s pospešeno gospodarsko rastjo utrdi svojo ekonomsko moč in učinkovitost njenega upravljanja, kar bo v bližnji bodočnosti odločilnega pomena, katera država bo žrtev in katera zmagovalec turbulentnih časov, ki so pred nami.