Drago Babič

Ne drži, da smo imeli premalo informacij o novi jedrski elektrarni. Imeli smo premalo informacij o alternativah, če jedrske elektrarne ne bi gradili.

Referendum o Jedrski elektrarni Krško 2 (Jek 2) je bil preklican. Vsebinska razloga naj bi bila dva. Nasprotniki referenduma pravijo, da zaradi premajhne informiranosti o projektu Jek 2 in o alternativah jedrski energiji volivci ne bi mogli objektivno odločati. Predlagatelji referenduma pravijo, da se zaradi prevelike politizacije vprašanja postavlja utemeljen dvom o tem, ali lahko volivci objektivno informirano, avtonomno in odgovorno odločajo o tako pomembnem dolgoročnem vprašanju nacionalnega pomena, kot je oskrba z električno energijo.

V bistvu imajo oboji prav. Premalo smo bili informirani, pa ne o jedrski energiji. O projektu Jek 2 je Gen energija pripravila izčrpne informacije, ki si jih vsak lahko ogleda na posebni spletni strani, po vsej državi so potekale kakovostne predstavitve projekta. Problem je na drugi strani: kaj je alternativa Jeku 2 v elektroenergetski oskrbi Slovenije. Ali lahko dosežemo podnebno nevtralnost za sprejemljivo ceno brez uporabe jedrske energije?

V stroki smo te alternative že podrobno obdelali (Svet za razvoj SAZU 2022, GZS 2023, Jože P. Damijan, Drago Babič 2024, IJS 2024), zadnjo študijo je pripravil Aleksander Mervar poleti/jeseni 2024, pred kratkim jo je dopolnil Jože P. Damijan (Delo, Sobotna priloga, november 2024). Vsi smo prišli do zaključka, da bi bili scenariji oskrbe z električno energijo brez jedrske energije in temelječi izključno na obnovljivih virih energije (OVE) bistveno dražji, predvsem pa bi zaradi nerazvitih tehnologij hranjenja elektrike za daljše obdobje zahtevali v času, ko vetra in sonca ni dovolj, predvsem pozimi, močno podporo fosilnih elektrarn.

Zato scenariji brez jedrske energije ne bi zagotavljali bistvenega znižanja izpustov CO₂. Opiranje na sončno energijo, ki je trenutno v Evropi v modi, ni prineslo želenih rezultatov. Poleti je te energije podnevi preveč, zato cene na kratkoročnih borzah čedalje pogosteje padajo na 0 ali celo v negativno območje, zvečer in pozimi pa poletijo v nebo, do 1000 evrov/MWh, kot se dogaja v teh dneh. Takrat pomagajo le fosilne elektrarne in dragi hranilniki.

Računati pri tem na vodik je nerealno, ker tehnologije še niso razvite, predvsem pa je to predrago, kot sta že prikazala Mervar in Damijan. Tako so v Nemčiji že ukinili subvencije za večje sončne elektrarne, druge države ji pri tem sledijo (mi še ne). Največji dosežek take politike bi bil, da v Sloveniji domači premog nadomestimo z uvoženim zemeljskim plinom, ki na enoto energije v zahtevani konfiguraciji plinskih elektrarn (več turbin odprtega tipa) proizvede le tretjino manj CO₂, kot sedaj to počne blok 6 Termoelektrarne Šoštanj (Teš 6) iz premoga. Torej je alternativa brezogljični jedrski energiji fosilni (uvoženi) zemeljski plin v kombinaciji z obnovljivimi viri, kar ne omogoča doseganja podnebne nevtralnosti, pa še dražje je.

Večje opiranje na cenen uvoz električne energije ne bo mogoče, saj so vsi naši sosedje večinoma uvozniki. Predvidevanja, da bo v Evropi dolgoročno vse leto dovolj elektrike po 80 evrov/MWh, so se s prihodom zime hitro razblinila. Zadnja dva meseca so cene pri nas (JV Evropa) povprečno 150 evrov/MWh. Le od kod bomo vsi skupaj uvažali zimsko elektriko?

Sonce in premog

Kaj se zgodi z državo, ki stavi samo na od vremena odvisne OVE in obenem zapira jedrske elektrarne, lahko vidimo v Nemčiji. Tam je že ves lanski november in začetek decembra vetra malo, sonca tudi, večina elektrike pride iz termoelektrarn in uvoza, 12. decembra 2024 je znašal uvoz več kot četrtino porabe, cena se je dvignila do 936 evrov/MWh (Electricitymaps, december 2024). Nezanesljiva oskrba z drago energijo traja že dalj časa, kar nakazuje večji zlom oskrbe osrednje Evrope z električno energijo ter povzroča zaton industrije in splošni gospodarski zastoj. Temu že sledi politična kriza s predčasnimi volitvami in grožnjo z velikimi političnimi pretresi, ki se bodo pojavili z vzponom desnih ekstremistov. Podobno, kot se je dogajalo v Nemčiji pred sto leti.

Prav so imeli tudi predlagatelji referenduma, ki so preklicali izvedbo tega. V zadnjih mesecih smo bili priča izraziti politizaciji referendumskega vprašanja, ki se je pod vplivom politične stranke Levica in njenih vplivnih somišljenikov prelevila v politikantsko manipulacijo. Poudarjala se je kritika Teša 6 in korupcije, ki se je takrat dogajala, kar se je povezovalo z Jekom 2, češ da bo to novi Teš 6. Kritiki so poudarjali svojo moralno moč s tem, da so bili že pred časom glavni nasprotniki gradnje Teša, sedaj pa z nasprotovanjem Jeku 2 branijo Slovenijo pred korupcijo v energetiki. Vendar ob tem zamolčijo, da so bili ravno oni zaslužni za finančno najmanj dvakrat večjo polomijo slovenske energetike od Teša 6. V času Pahorjeve vlade je bila pod ministrom Golobičem leta 2009 uvedena shema subvencioniranja izgradnje kapacitet OVE ter soproizvodnje toplote in električne energije (SPTE), ki jo imamo še danes.

Po tej shemi je bilo po zadnjih podatkih Borzena za subvencije proizvajalcem do danes izplačanih 1723 milijonov evrov. Do konca trajanja vseh sklenjenih pogodb (te so sklenjene za od 10 do 15 let) bo v prihodnjih letih izplačanih še najmanj 480 milijonov, skupaj za 2,2 milijarde evrov subvencij. Ti obrati so v 15 letih proizvedli 13.825 GWh električne energije oziroma na leto okoli 6 odstotkov domače proizvodnje. Torej nas je vsaka proizvedena megavatna ura v tej shemi stala v obliki subvencij 124,6 evra, kar je precej več, kot bi nas predvidoma stala elektrika iz Jeka 2. Zloglasni blok 6 Termoelektrarne Šoštanj nas je investicijsko stal polovico manj, 1150 milijonov evrov, od leta 2015 do 2024 je proizvedel 28.585 GWh električne energije, torej na leto štirikrat več od subvencioniranih OVE, njegova trenutna stroškovna cena skupaj s stroški kuponov CO₂ je le nekaj višja od subvencionirane cene za OVE.

Da bo ironija še večja, se je leta 2024 pokazalo, da je Teš nujen obrat za podporo sončnim elektrarnam, predvsem pozimi. Novembra 2024 je obratoval s polno kapaciteto, poleg bloka 6 tudi blok 5 ter dve plinski turbini (proizvedeno je bilo 450 GWh, kar je dvakrat več od lanskega povprečja), decembra 2024 se je tako poslovanje nadaljevalo. Dvanajstega decembra 2024 je pri nas obratovalo za 1134 MW premogovih in plinskih termoelektrarn, in tako bo bolj ali manj do konca zime. Ker je zaradi podobne situacije pri naših sosedih povprečna tržna cena električne energije na kratkoročnih trgih pri nas precej višja od poletne, za december 2024 povprečno okoli 164 evrov/MWh, cena za vršno energijo v posameznih dnevih celo več kot 500 evrov/MWh, nam tudi uvoz ne bi kaj dosti pomagal. Zato bo treba Teš ne glede na zakonski status ohraniti v obratovalni sposobnosti, dokler ne bomo zgradili enako močnih plinskih elektrarn, še bolje Jeka 2.

Trditve o skorajšnji prekinitvi poslovanja Teša iz ekonomskih razlogov so zgrešene, predvsem zaradi ogrožanja zanesljivosti obratovanja elektroenergetskega sistema. Skrb vzbuja, da take trditve poleg običajnih nasprotnikov Teša navajajo tudi vodstva Holdinga Slovenske elektrarne (HSE), Elesa ter ministrstva za okolje, prostor in energijo (MOPE). Kakor da v teh institucijah ne bi poznali osnovnih značilnosti delovanja elektroenergetskih sistemov z velikim deležem spremenljivih, od vremena odvisnih virov, predvsem sonca, ki povzročajo nezanesljivo oskrbo z električno energijo in zaradi katerih je treba imeti v sistemu obsežne rezervne kapacitete, če nočemo biti pozimi dalj časa v temi in hladu. Sedaj je to Teš z uporabno močjo 920 MW na pragu elektrarne.

Kompetence in kapacitete graditeljev

Druga vrsta kritik projekta Jek 2, ki se nanaša na vrednost investicije, finančna tveganja projekta in rok izgradnje, je upoštevanja vredna, saj je najavljena cena jedrske elektrarne čez noč (brez stroškov financiranja) v višini od 9,3 do 9,6 milijona evrov/MW moči elektrarne (pre)visoka, rok izgradnje do leta 2040 pa (pre)dolg. Resda so gradnje jedrskih elektrarn v zahodnem svetu (Evropa, ZDA) v zadnjih letih potekale sporadično in stihijsko, dalj časa in z bistveno višjo končno ceno od predvidevanj. Glavni razlog za to je opuščanje jedrske energije v zadnjih 30 letih pod pritiskom različnih ekoloških gibanj, dvajset let se ni gradilo nič novega, zaradi česar so se kompetence in kapacitete gradnje jedrskih elektrarn izgubile. To se ni dogajalo povsod. Zunaj Evrope in ZDA, v Rusiji, na Kitajskem in Južni Koreji so jedrsko energijo neprekinjeno razvijali naprej, zato sedaj tam gradijo elektrarne hitreje in za polovico nižjo ceno kot na zahodu.

Kitajski dosežki

Na Kitajskem, kjer gradijo največ novih jedrskih elektrarn, bodo zadnjo generacijo elektrarn zgradili v petih letih, še pred letom 2030, in za tretjino cene v primerjavi s predvidevanji Gen energije. To bi moral biti naš cilj in zgled – kako se čim bolj približati tem svetovnim cenam in rokom izgradnje, ne pa slediti polomijam iz ZDA in Francije oz. Evrope. To lahko storimo najprej s čim večjim deležem lastnega znanja pri izgradnji, s čimer bi bolje obvladali proces gradnje in s tem tehnična tveganja hitrosti izgradnje, za kar imamo solidno osnovo. Celovita obnova obstoječe elektrarne Nek, ki ji je omogočila podaljšanje delovanja za 20 let, je potekala pod vodstvom domače ekipe. Ta je pridobila obilo izkušenj, ki bodo prav prišle pri izgradnji nove elektrarne.

Druga pot do cenejše in hitrejše izgradnje vodi prek vključitve drugih ponudnikov za izvedbo investicije, predvsem tistih, ki so jih postavili v zadnjem času največ in jih sedaj gradijo kot po tekočem traku, to je Kitajcev. Ti so v zadnjih letih doma zgradili jedrske elektrarne po načrtih vseh zahodnih ponudnikov, za katere se zanimamo tudi mi. Zgradili so dva reaktorja EPR 1600 francoskega EDF in štiri reaktorje AP 1000 ameriške družbe Westinghouse. S slednjim so bili tako zadovoljni, da so zanj odkupili licenco za Kitajsko in sedaj gradijo šest tovrstnih reaktorjev. Začeli so leta 2022, ko so bile sprejete odločitve o gradnji in vlit prvi beton na gradbiščih, zgrajeni naj bi bili do leta 2030. Posamezna elektrarna bo zgrajena v 56 mesecih za strošek okoli 2,6 milijarde dolarjev.

Možna kombinacija bi bila nakup zahodne tehnologije AP 1000 od družbe Westinghouse, sklenitev pogodbe za izvedbo izvajalskega inženiringa ter izdelavo ključnih delov jedrske opreme s kitajskimi dobavitelji, glavni inženiring ter nadzor izvedbe projekta pa bi izvajal investitor v sodelovanju z dajalcem tehnologije Westinghouse. Če to ne bo mogoče, se lahko izvede s korejskimi dobavitelji, podobno kot sedaj poskušajo v Bolgariji. Do odločitve o projektu je dovolj časa, da se preveri še ta možnost.

Kritiki investicije v Jek 2 so poudarjali, da je to finančno prezahteven projekt za Slovenijo, ker bi financiranje tega projekta iz proračuna ogrozilo druge družbene prioritete, saj bi investicija presegla celoten znesek proračuna. To ne drži. Pri zagotavljanju finančnih virov investicije v Jek 2 bi morali upoštevati, da se je zaradi splošnega zvišanja cen električne energije v Evropi povečala tudi akumulativnost domačih proizvajalcev. Največja proizvajalca Gen energija in HSE sta že leta 2023 dosegla skupaj okoli 600 milijonov evrov čistega dobička in milijardo evrov EBITDA, ki je merilo investicijske sposobnosti. Ob pričakovani ceni električne energije v jugovzhodni Evropi v povprečju okoli 100 evrov/MWh lahko pričakujemo, da bosta v prihodnjih 15 letih, ko naj bi bila investicija zaključena, zbrala po današnjih cenah najmanj 6 milijard akumulacije. To bi zadoščalo za lastno udeležbo v višini polovice investicije, tako da poseben kapitalski prispevek države iz proračuna ne bo potreben. Kvečjemu garancije investitorju za komercialne kredite.

Odložitev referenduma nam je dala dovolj časa in priložnost, da strokovno proučimo vse možne poti doseganja podnebne nevtralnosti do leta 2050, pri čemer moramo dati stroki dovolj podpore, da to pripravi v enem letu. Realno gledano lahko v Sloveniji dosežemo podnebno nevtralnost le z večjo uporabo jedrske energije, brez tega se ji bomo prisiljeni odpovedati. O tem bi morali odločati na referendumu – ali smo za doseganje podnebne nevtralnosti do leta 2050 ali ne. Kako bomo to dosegli, s kakšnimi ukrepi in tehnologijami, naj povesta stroka in politika.

Hranilniki

To je nujno zaradi stihije, ki sedaj vlada pri naših načrtovalcih energetike; izhodišče načrtovanja razvoja slovenske energetike je napačno.

Konkretno se to kaže najprej v ponesrečenem net meteringu (neto meritve, ki označujejo sistem obračunavanja proizvedene in porabljene električne energije iz mikro sončne elektrarne, op. ur), ki temelji na fizikalno napačni predpostavki, da lahko dnevne in poletne viške električne energije skladiščimo v omrežju in jo črpamo nazaj ponoči in pozimi. Ker tega ne moremo, se dnevni in poletni viški prodajajo sproti po nizkih tržnih cenah, nočne in predvsem zimske dobave pa prihajajo iz fosilne proizvodnje, ki je bistveno dražja. Tako nastajajo za pogodbene partnerje veliki dodatni stroški, do sto milijonov na leto pri sedanjem obsegu net meteringa v Sloveniji (okoli 720 MW).

Zasilna rešitev je dogradnja hranilnikov k vsaki sončni elektrarni, ki rešuje vsaj kratkoročne dnevno-nočne razlike, ne rešuje pa zimskega primanjkljaja, saj bi za kaj takega potrebovali ogromno baterijo s kapaciteto 3 TWh, ki bi stala 1000 milijard. To sedaj rešuje Teš s proizvodnjo iz premoga in plina. Stihija se nadaljuje z nadaljnjim spodbujanjem izgradnje sončnih elektrarn, čeprav njihova donosnost in s tem smiselnost izgradnje strmo padata, tudi zaradi podobne politike v vsej Evropi, zaradi česar bodo spomladi in poleti čez dan cene električne energije na kratkoročnih trgih blizu ničle ali negativne. Kdo bo na koncu vse to plačal?

Ob tem se postavlja vprašanje, ali naši načrtovalci na MOPE ob sprejetju sheme net meteringa, ki povzroča obilo dodatnih stroškov, niso poznali karakteristik take proizvodnje ali so to storili namenoma, kljub poznavanju karakteristik. V prvem primeru zaradi neznanja tako ali tako ne sodijo v sestav MOPE, v drugem pa se je treba vprašati, kaj je v ozadju – korupcija ali kaj drugega. Vsekakor bi moral nekdo na MOPE za tako ravnanje sprejeti odgovornost.