Študije za različne države, od Nemčija, Francije do ZDA, dokazujejo, da je prehod iz fosilnih goriv na nizkoogljična bistveno cenejši z jedrsko energijo kot pa samo z obnovljivimi viri sonca in vetra. In še huje je, z obnovljivimi viri sonca in vetra razogljičenje sploh ni izvedljivo.

Analiza Emblemsvåg (2024) ugotavlja, da je nemška energetska politika Energiewende do leta 2022 zahtevala skupne izdatke v višini 696 milijard EUR (387 milijard EUR v kapacitete obnovljivih virov energije (OVE) in 310 milijard EUR v subvencije za razpršene OVE vire), vendar pa je kljub temu v 20 letih te politike zmanjšala emisije podnebnih plinov le za 25 %. Analiza kaže, da če bi namesto tega Nemčija pustila obratovati jedrske elektrarne in izgradila nove, bi bili izdatki za državo za polovico nižji, hkrati pa bi s tem dodatno za 73 % zmanjšala emisije podnebnih plinov.

Še sveže poročilo ameriškega ministrstva za energijo ugotavlja, da bi bil razvoj trajnostnega elektroenergetskega sistema v ZDA s kombinacijo jedrske energije, OVE in hranilnikov za 37 % cenejši od alternative zgolj OVE virov in hranilnikov. Podobno ugotavlja skupno poročilo francoske RTE in Mednarodne agencije za energijo iz oktobra 2021, da bi bila pot k brezogljični družbi do leta 2050 za Francijo, ki že sedaj proizvaja 60 % vse elektrike iz jedrskih elektrarn, za 17 % cenejša s polovično kombinacijo investicij v jedrske in OVE kapacitete glede na varianto zgolj z OVE viri.

Podobno kaže analiza Analiza Zappa et al (2019), da bi elektroenergetski sistem na evropski ravni, ki bi temeljil 100-odstotno na OVE virih, zahteval visoke investicije (okrog 530 milijard EUR na leto) in da bi bili skupni stroški vlaganj v tak sistem za približno 30 % višji kot pri sistemu, ki vključuje druge nizkoogljične tehnologije, kot je jedrska energija.

Torej jedrska energija je bistvena sestavina bodočega elektroenergetskega sistema, ki bo zagotavljal razogljičenje proizvodnje in porabe energije in nizkoogljično električno energijo po bistveno nižji ceni glede na alternative. Zato so danes cene elektrike v Sloveniji in Franciji za polovico nižje kot v Nemčiji.

Vizija, ki smo jo leta 2022 v sodelovanju energetikov, ekonomistov in naravovarstvenikov oblikovali v okviru delovne skupine SAZU, je predvidela, da bi do leta 2050 razogljičena proizvodnja električne energije v Sloveniji vsebovala dobro petino hidro energije, 17 % drugih OVE virov, slabo desetino iz nizkoogljičnih plinov in polovico jedrske energije. Tak sistem bi do leta 2050 zahteval za 18.4 milijard evrov investicij, prinesel bi popolno razogljičenje proizvodnje elektrike in zagotovil, da bi se stroškovna cena elektrike, ki danes znaša okrog 90 evrov za MWh, po vključitvi JEK2 v omrežje znižala na 80 evrov za MWh.

Drugačno vizijo ponuja Nacionalni energetsko podnebni načrt (NEPN). Ta si je v prvi varianti zamislil slovenski elektroenergetski sistem po nemškem vzoru, temelječ samo na OVE virih. Po burnih kritikah so naslednje različice vključile tudi scenarij z OVE viri in jedrsko energijo. Za primerjavo, medtem ko SAZU koncept leta 2050 predvideva za 17 % elektrike iz sončnih in vetrnih elektrarn, pa ta delež v OVE scenariju znaša čez eno polovico, v OVE + jedrska scenariju pa skoraj eno tretjino. Pri tem bi prvi scenarij zahteval za 25, drugi pa za 30 milijard evrov investicij.

NEPN bi moral zagotoviti razogljičenje proizvodnje električne energije in porabe energije ob hkratni zagotovitvi zanesljive oskrbe z električno energijo in stabilnega elektroenergetskega sistema ob konkurenčnih cenah za odjemalce. NEPN je, kot sva dokumentirala s kolegom Babičem v nedavni analizi, izjemno drag eksperiment, ki pa ne izpolnjuje teh ključnih ciljev.

Prvič, NEPN ne zagotavlja razogljičenja. Po naših izračunih se v NEPN scenarijih izpusti CO₂ na enoto električne energije do leta 2050 zmanjšajo le med 16 % (NEPN-OVE) in 38 % (NEPN-OVE+jedrska). V NEPN odkrito priznavajo, da gre pri OVE scenariju dejansko za scenarij OVE+plin+uvoz. Pri čemer pa naredijo dve napaki. Najprej predvidevajo uporabo vodika namesto zemeljskega plina za proizvodnjo elektrike, kjer pa vse analize kažejo, da je proizvodnja vodika iz viškov sončne elektrike iz sončnih elektrarn za nekajkrat predraga in da bi bila proizvodnja elektrike iz takšnega vodika povsem neekonomična (pri čemer pa se v transformacijah še izgubi več kot 70 % energije). Tudi zato večina projektov »zelenega« vodika v Evropi klavrno propada, ker nimajo niti enega kupca. Nato pa pri uvozu kot alternativi za ploin predvidijo, da se s tem, ko zapremo naše termoelektrarne na premog in plin ter uvažamo elektriko iz drugih evropskih elektrarn na premog ali plin, znebimo izpustov CO₂. Torej problema izpustov CO₂ se v NEPN »rešijo« na ta način, kot da vržejo odpadke sosedu čez ograjo.

Drugič, NEPN povečuje energetsko odvisnost in Slovenijo izpostavlja strateškim tveganjem glede zanesljivosti oskrbe in cen električne energije, saj oba scenarija predvidevata 10 do 20-odstotno uvozno odvisnost, ki pa se v času kurilne sezone podvoji.

Tretjič, NEPN zaradi poudarka na razpršenih OVE virih zahteva zelo velika vlaganja v distribucijska in prenosno omrežje (skupaj 15 milijard do leta 2050). To seveda prinaša to, kar spremljamo že danes z omrežninsko reformo, torej velika povečanja omrežnine za odjemalce električne energije – v povprečju za 29 oziroma 36 evrov na MWh do leta 2050. V SAZU konceptu z JEK2 znašajo ta vlaganja v omrežje zaradi specifike delovanja jedrskih elektrarn zgolj eno osmino tistih iz NEPN in temu primerno nižje je povečanje stroškov omrežnine.

Četrtič, NEPN zaradi poudarka na razpršenih OVE virih prinaša izjemno visoke stroške na enoto električne energije iz novih OVE in nadomestnih kapacitet (plinske elektrarne) in uvoza. Scenarij zgolj z OVE viri potencialno prinaša tudi za 2-krat višje cene električne energije glede na SAZU koncept.

NEPN je torej drag eksperiment, ki zahteva za 35 % do 60 % višje investicije do 2050 glede na koncept SAZU z JEK2 in optimalnim deležem OVE virov, pri čemer pa ne izpolnjuje osnovnega cilja glede razogljičenja. Po nemškem vzoru z visokimi cenami energije Slovenijo vodi v energetsko revščino in deindustrializacijo.

Čas je, da NEPN vržemo v smeti ali pa naredimo njegovo popolno revizijo.

_____________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku