Drago Babič

Jedrska elektrarna je toplotni stroj, ki pretvarja toplotno energijo v mehansko in nato v električno energijo. Po fizikalnem načinu delovanja se ne razlikuje bistveno od termoelektrarn na premog, le proizvodnja toplote je drugačna. Pri klasični termoelektrarni je vir toplote izgorevanje premoga ali drugih fosilnih goriv in biomase, pri jedrski pa je vir toplote razpad jeder uranovega izotopa z atomsko maso 235, ki se nahaja v jedru reaktorja. Potem, ko je toplotna energija proizvedena, so nadaljnji postopki pretvorbe toplote v električno energijo praktično enaki. Toplota iz kotla oziroma reaktorja proizvede vodno paro, ta žene turbino, ki je povezana z generatorjem, ki proizvaja električno energijo. Na koncu procesa vodna para s pomočjo zunanjega hladila (vode ali zraka) kondenzira v vodo, ki se vrača v proces.

Nadaljujte z branjem→

Hm, kdo bo odločal o tem, kaj so dezinformacije in kaj so “pravilne” informacije?

Kot je zapisal eden izmed komentatorjev, bi moral biti roman “1984” Georgea Orwella opozorilo pred nevarnostmi totalitarizma in režimske cenzure, ne pa navodila za uporabo. Le kdo bi si mislil, da bo najvišji evropski politik invociral cenzuro v letu 2024. In to kot del svojega promocijskega programa za ponovno imenovanje. Zmešani časi.

Klasika, kar se tiče gospodarskega okrevanja, ki jo lahko spremljamo že od finančne krize iz 2008 naprej. Po veliki krizi (finančna in Covid) v ZDA sicer utrpijo abolutni upad BDP, vendar se nato vedno vrnejo nazaj na staro trajektorijo (trend) rasti. V evro območju pa je najprej upad v krizi precej večji, po začetku okrevanja pa se upočasni tudi trend rasti glede na predkriznega. Drugače rečeno, po krizi evro območje nikoli povsem ne okreva in gospodarska rast je nato vedno šibkejša. To pa seveda pomeni vedno večje zaostajanje za ZDA in ostalimi državami.

Vir: Philipp Heimberger

Ključno vprašanje je: zakaj evro območje ne uspe okrevati? Odgovor vam ne bo všeč, vendar se bo enkrat potrebno z njim soočiti. Odgovore je treba iskati v institucionalnih razlogih: evrsko področje kot konfederacija držav je omejeno s skupnimi ekonomskimi politikami, kjer je monetarna  politika skupna (in zaradi različnega položaja posameznih držav ne more nasloviti problema vseh držav, saj enim ustreza bolj restriktivna, drugim pa bolj ekspanzivna politikaa), fiskalna politika pa je omejena s fiskalnim okvirjem EU in z individualnimi preferencami posameznih držav. Slednje pomeni, da nobena država po krizi ne more uporabiti vsega “fiskalnega orožja in municije”, ki bi ga, če ne bi bila del monetarne unije, ali pa tega noče narediti zaradi nacionalnih političnih preferenc (Nemčija in ostale frugalne države). Ker se učinki fiskalnih politik zaradi močne trgovinske povezanosti med evrskimi državami prelivajo med državami (fiskalne spodbude ali pomanjkanje spodbud vplivajo na domačo gospodarsko rast, s tem pa tudi na povpraševanje po uvozu iz drugih držav), so zato fiskalne politike v evro območju manj učinkovite, okrevanje pa zato bistveno počasnejše kot v državah, ki imajo samostojne monetarne in fiskalne politike.

Vem, da ni popularno o tem niti razmišljati, toda enkrat se bo treba vprašati ali skupne evropske politike morda ne pomenijo prisilnega jopiča za evrske in ostale EU države in ali niso glavni dejavnik, ki povzroča vse večje zaostajanje EU za drugimi razvitimi državami.

Glejte spodnji intervju s Philippom Wongom, glavnim znanstvenikom pri tajvanskem proizvajalcu čipov TSMC in profesorjem elektrotehnike na univerzi Stanford. Wong pravi takole: na področju polprevodnikov so kitajski znanstveniki v zadnjem desetletju postali prevladujoči; Američani so še vedno boljši v generiranju novih idej; toda ko je enkrat ideja v obtoku, s Kitajsko ni več mogoče tekmovati in se je bolje umakniti s tega področja.

The only thing that I see… What the US is still little bit ahead is in coming up with the new ideas. What the Chinese always say: going from zero to 1. Namely starting from nowhere, nothing, and come up with this really new idea. And if I look at what I would call new idea that has not been discussed before, the US still is the principal place where these new ideas come from. But once these new ideas become known, then… I feel it in my everyday research with my students. Any new ideas that we come up, once they become known… that this is a good idea. The next week it will show up in China. It will show up in China, only that they do it better than you.

I can’t, cannot compete anymore. They have better resources, they have more students. They have more, more funding from the government. I cannot compete anymore. I have to get out of that field!”.

China is the world leader in EV production and innovation.  Chinese EVs are now better and cheaper than their Western counterparts.  Biden’s intention is to stave off Chinese competition while stimulating domestic EV supply.  But China’s EV imports are only 2% of the US market.  And all the goods that these new tariffs were slapped on constitute only about 7% of US-China trade.  What this shows is that, even the US government recognizes that the US still relies heavily on Chinese goods imports and cannot cut them all dead.

…

To avoid the impact of previous US measures, Chinese firms have been rerouting their supply chains through third countries with pre-existing Free Trade Agreements with the US—Morocco, Mexico and Korea chief among them. This has enabled ‘backdoor’ access to the American market. Over 80% of solar cells imported into the US now come via Vietnam, Malaysia, Thailand and Cambodia.

The US is now trying to break this back-door move.  In its “Foreign Entity of Concern” ruling, US automakers won’t be able to receive government tax credits if any company in their battery supply chain has 25% or more of its equity, voting rights or board seats owned by a Chinese government-linked.

Zanimiva je primerjava argumentacije za izdajo mednarodne “tiralice” zaradi vojnih zločinov med tisto, ki se nanaša na ruskega predsednika Vladimirja Putina, in tisto, ki se nanaša na izraelskega predsednika vlade Benjamina Netanyahuja in njegovega obrambnega ministra Yoava Gallanta.

ICC Putina obtožuje, da “naj bi bil odgovoren” “nezakonite deportacije in preseljevanja prebivalstva“:

Medtem ko ICC Netanyahuja in Gallanta obtožuje naslednjih vojnih zločinov:

• Stradanja civilistov kot metoda vojskovanja
• Namernega povzročanja velikega trpljenja ali hude telesne ali zdravstvene poškodbe ali krutega ravnanja kot vojnega zločina
• Namernega ubijanja ali umora kot vojnega zločina
• Namernega usmerjanja napadov na civilno prebivalstvo kot vojnega zločina
• Iztrebljanja in/ali umora, tudi v kontekstu smrti zaradi lakote, kot zločina proti človečnosti
• Preganjanja kot zločina proti človečnosti
• Drugih nečloveških dejanj kot zločinov proti človečnosti

Vir: Arnaud Betrand

Tovrstne primerjave niso najbolj primerne, toda vseeno se zdijo obtožbe Putina zaradi preselitve ukrajinskih sirot iz vojnega območja kot “petty crime” v primerjavi z obtožbami za vojne zločine, ki naj bi jih zagrešila Netanyahu in Gallant. In v primeru izdaje mednarodne tiralice za Putinom so ZDA in zahodne države enoglasno vreščale o njegovi hudobiji in nujnosti, da se ga prime, medtem ko je v primeru zahtevka za izdajo mednarodne tiralice za Netanyahujem ameriški predsednik Joseph Biden izjavil, da je “prošnja tožilca ICC za izdajo naloga za aretacijo izraelskih voditeljev nezaslišana“. In naprej: “mi zavračamo prošnjo ICC za izdajo naloga za prijetje izraelskih voditeljev“.

Podobno se je opredelil tudi vodja ameriške diplomacije Antony Blinken, ki je ICC celo obtožil, da je prekoračilo svoje pristojnosti:

Biden’s comments were echoed by Antony Blinken, the secretary of state, who said the US “fundamentally rejects” the decision to seek the arrests of Israeli officials and warned that it could jeopardise efforts to reach a ceasefire.

He also accused the ICC of overstepping its authority.

“The United States has been clear since well before the current conflict that ICC has no jurisdiction over this matter,” Blinken said. “The ICC was established by its state parties as a court of limited jurisdiction. Those limits are rooted in principles of complementarity, which do not appear to have been applied here amid the prosecutor’s rush to seek these arrest warrants rather than allowing the Israeli legal system a full and timely opportunity to proceed.”

Kdor je želel dokaze o dvojnih standardih ameriškega političnega vodstva, jih je dobil v primeru ameriške obravnave izraelskega napada na Gazo in ruskega napada na Ukrajino in nato dokončno v primeru ameriške obravnave mednarodnega prava na področju vojnih zločinov.

Ameriško politično vodstvo se je postavilo nad mednarodno pravo. Ameriško politično vodstvo odloča o tem, kaj je prav in kaj ne, ter kaj bo spoštovalo in česa ne bo.

Richard N. Haas, ameriški diplomat, zadnjih 20 let predsednik Council of Foreign Relations, pred tem pa direktor za načrtovanje politik pri Ministrstvu za zunanje zadeve ZDA in tesni svetovalec državnega sekretarja Colina Powella v administraciji Georgea W. Busha, je nedavno v Foreign Affairs, zdaj pa še v Project Syndicate, objavil zanimiv članek o tem, da je treba v ukrajinski vojni redefinirati pojem uspeha. Zanj bi bila ohranitev definicije “uspeha” kot “Ukrajina, ki je povrnila vse svoje izgubljeno ozemlje” “resna napaka”, saj “Ukrajina preprosto ni v položaju, da bi z vojaško silo osvobodila Krim in njegove vzhodne regije“. To pa zato, ker “je matematika neizogibna. Rusija ima preveč vojakov in vojno gospodarstvo, ki je sposobno proizvesti velike količine orožja in streliva“.

Kakšna bi torej morala biti nova definicija “uspeha”? Haas piše, da bi kot uspeh morali opredeliti prekinitev ognja, pri kateri “od nobene države ne bi zahtevali, da se odpove svojim dolgoročnim zahtevam“, kar pomeni situacijo, podobno tisti v Koreji in Cipru. Haas piše, da čeprav mir “mogoče ne bo dosežen leta ali desetletja, pa bi bil tak “slab mir” za Ukrajino veliko boljši, kot če bi se vojna nadaljevala.”

Ukrajina si namreč po Haasu nadaljevanja vojne ne more privoščiti, sploh pa ne upanja, da bo z ofenzivnimi akcijami pregnala ruske sile, saj ofenzivne operacije zahtevajo neprimerno večje vojaške sile od defenzivnih, ki jih Ukrajina nima:

Nadaljujte z branjem→

Donald Trump je včeraj dal zelo poveden komentar o srečanju kitajskega predsednika Xi Jinpinga in ruskega predsednika Vladimirja Putina v Pekingu. Nakazal je na to, česar so se nekdanji oblikovalci ameriške zunanje politične strategije najbolj bali – da se bosta povezali Kitajska in Rusija in skupaj oblikovali strateško silo, ki bi lahko resno škodila ameriškim ineteresom.

https://x.com/Sprinterfactory/status/1791542972334452820

Res ni jasno, kako je to jasno Trumpu, niso pa tega predvideli neocon jastrebi v Bidenovi adminsitraciji,preden so se lotili izzivanja Rusije (s širjenjem Nata) in Kitajske (s trgovinsko vojno in nato še s Tajvanom).

Spodaj je dober podcast na temo kitajskega modela razvoja in kako se je najbolje nanj odzvati. Dva pomembna poudarka sta, da, prvič, Kitajska nikoli ni jemala zunanjih nasvetov ali teorij kot suhega zlata. Namesto tega je oblikovala domače strokovno znanje in izkušnje, da bi ocenila, kaj bi in kaj ne bi delovalo v njihovem posebnem kontekstu. In drugič, za “Kitajski model” je značilno, da modela ni, pač pa da gre za eklektičen miks ukrepov, ki bi delovali za Kitajsko in za to njihovo izvedbo razviti domače strokovno znanje. Kitajski model temelji na suverenosti (sama je gospodar svoje usode) in pragmatizmu (ne naseda teorijam in ideologijam, pač pa analizira, kaj bi konkretno delovalo v njenem kontekstu).

https://x.com/LowyInstitute/status/1791340874754121830

Se moramo zaradi ameriških fobij pred izgubo dominantnega geopolitičnega položaja tudi v Evropi izogibati gospodarskemu sodelovanju s KItajsko? Ne, to bi bilo skrajno neumno. Prav kitajske naložbe v Evropi omogočajo, da se vzpostavijo globalne proizvodne verige v “čistih tehnologijah” tudi z vključitvijo evropskih podjetij. Kitajska namreč v strahu pred vzpostavitvijo carin začenja pospešeno vlagati v Evropi v podjetja za proizvodnjo baterij in e-avtov, kar bo ustvarilo nova delovna mesta v Evropi (ki jih sicer ne bi bilo), hkrati pa omogočilo avropskim avtomobilskim proizvajalcem dostop do stroškovno ugodnih in zelo učinkovitih kitajskih baterij. To bo omogočilo preživetje evropskim avtomobilskim proizvajalcem, ki so pri e-avtih zaspali in so nekonkurenčni.

Zgledujmo se po Madžarski (glejte spodaj). Kdaj bo slovenska vlada odkupila obrat od Magne in ga nato ponudila kitajskim avtomobilskim podjetjem kot proizvodno lokacijo? Ali bomo spet bolj papeški od papeža?

Hungary’s FM Szijjártó also had a great answer when asked about his country’s relation with China, calling China “a huge chance and a huge opportunity” and revealing (which I didn’t know) that actually the key reason why the Chinese invest in Hungary is “because of the Germans”, i.e. to supply German companies that also have production facilities in Hungary.

This was also brilliant:

“Here again rationality is needed. We look at China, the cooperation with China as a chance, as an opportunity, as something that helps Hungary economy grow, as something that helps Hungarian economy to move to the next dimension, to be upgraded technologically speaking

And when I listen to those who say China is a threat, then I raise my question: don’t those countries have secret services or something? Because we have our secret services, we have our national security structure and if this structure signals any threat or danger to us regarding some action, then we don’t do that.

So what happens between us and China is absolutely, absolutely advantageous from the perspective of our national interest and national economy. What would not be in our national interest because of security reasons for example, then we would not do it. So I mean this is so simple from our perspective.”

I really wish this type of rationality was more generalized in Europe instead of the mind-numbing “good vs evil” ideology that’s so pervasive at the moment…

Vir: Arnaud Betrand

Zanimivo poimenovanje ruske razvojne strategije s strani Putina: “guns & oil strategy“, kar ni daleč od dosedanje “gas station with nukes” situacije.

Tja, očitno se Rusi niso veliko naučili iz zablode preteklih 34 let. Morda bi se Rusi morali bolj spogledovati s kitajsko 30-letno industrijsko-tehnološko strategijo “Made in China 2045” iz leta 2015, ki je začrtala, da bo Kitajska do 2045 postala vodilna pri vseh strateških tehnologijah. In po osmih letih je že skoraj povsod vodilna (pri 53 izmed 64 tehnologij), kot jih spremlja avtralski inštitut ASPI.

Toda Rusi očitno znajo delati samo (dobro) orožje, (odlične) jedrske elektrarne in črpati nafto in plin. In razmišljati samo znotraj tega okvirja. Tehnološki in podjetniški razvoj na osnovi inovacij na podlagi akumuliranega in novega akademskega znanja ter razvitega trga kapitala pa je zanje še vedno absolutno preveč tuja tema, čeprav prav zaradi sankcij potrebujejo “civilno industrijsko strategijo” in čeprav nimajo težav s primanjkljajem kapitala (njihovi tajkuni so polni denarja, ki ga po uvedbi sankcij nimajo kam naložiti). Toda natanko to bodo potrebovali, sicer jih bo Kitajska gospodarsko požrla za zajtrk. Bistveno lažje kot je požrla ZDA in Evropo.