Ameriški predsednik Joseph Biden je prejšnji teden ponosno objavil, da je pravkar nabil carine na nekatere ključne izdelke iz Kitajske: 25 % na jeklo in aluminij, 50 % na polprevodnike, 100 % na električna vozila in 50 % na sončne celice. Ter dodal, da bo s tem zagotovil, da bodo ZDA »vodile svet« v teh panogah. Gre za patetično gesto iz obupa, ki je obsojena na neuspeh.

Poglejmo, zakaj. Poglejmo sedanje tržne deleže Kitajske v primerjavi z ZDA pri teh izdelkih. jeklo: Kitajska 54 %, ZDA 4,3 %; aluminij: Kitajska 55 %, ZDA 1,5 %; električni avti: Kitajska 60 %, ZDA 8 %; solarni paneli: Kitajska 78 %, ZDA 2 %; polprevodniki: Kitajska 7 %, ZDA 48 %. Z drugimi besedami, razen pri polprevodnikih, imajo ZDA skoraj nič možnosti, da bi “vodile svet” v kateri koli od teh industrij, glede na to, da jih Kitajska že popolnoma obvladuje.

Poglejmo patetičnost učinka ameriških carin pri sončnih panelih. ZDA imajo carine na kitajske panele že od leta 2012, vendar niso bile učinkovite. Prvič, carine so sicer res znatno zmanjšale neposredni uvoz sončnih panelov iz Kitajske (za 86 % v obdobju 2012–2020). Vendar so kitajski paneli vendarle prišli v ZDA posredno prek tretjih držav, kamor so kitajska podjetja prenesla njihovo proizvodnjo – iz Kambodže, Malezije, Tajske in Vietnama, ki predstavljajo 84 % ameriškega uvoza sončnih panelov. In drugič, carine niso nič vplivale na oživitev proizvodnje panelov v ZDA, saj imajo kljub milijardam dolarjev subvencij ZDA zanemarljiv 2 % delež na svetovnem trgu, Kitajska pa 78 %.

Zakaj so bile ameriške carine na sončne panele neuspešne? Preprosto zato, ker pač kitajska podjetja kontrolirajo celotno ponudbeno verigo na področju sončnih panelov – od polisilikonov in solarnih vaferjev na začetku verige, sončnih celic in aluminija za okvirje, do že sestavljenih sončnih panelov kot končnih izdelkov.

Podobno je pri drugih proizvodih. Medtem ko so ameriška podjetja večinoma zaprle svojo kovinsko industrijo in se tudi ne ukvarjajo s pridobivanjem in predelavo bazičnih kovin, ki so ključne za “proizvode čistih tehnologij”, niti ameriška podjetja niso zakupila afriških in južnoameriških nahajališč ključnih surovin, so kitajska podjetja v preteklih dveh desetletjih zakupila večino rudnikov in proizvodnih kapacitet širom sveta in izgradila infrastrukturo za njihov transport. Hkrati pa so prenesla del proizvodnje in sestavljanja teh proizvodov v tujino, tako da jih lahko po potrebi izvažajo v ZDA, Evropo ali ostale zahodne države kot “Not made in China“.

ZDA preprosto nimajo s čim zaustaviti Kitajske, ker razen carin – patetičnega protekcionističnega instrumenta kot izraza nemoči – nimajo ničesar pod kontrolo, kaj šele v svojih rokah. Pri električnih avtih sta kitajska giganta BYD in CATL, ki kontrolirata 70 % svetovne ponudbe baterij, povsem “prevzela” tudi programe večine evropskih, korejskih in tudi ameriških proizvajalcev avtomobilov (tudi Tesli na Kitajskem), tako da jim dostavljata ključne komponente – baterije. Potem so tu še vetrnice za vetrne elektrarne in elektrolizerji za proizvodnjo vodika, kjer kitajska podjetja spet kontrolirajo več kot dve tretjini svetovne ponudbe.

Morda se danes v Washingtonu še lahko nekako tolažijo, da s kontrolo Tajvana (TSMC) nekako vodijo pred Kitajsko pri polprevodnikih in da bodo z ogromnimi subvencijami prenesle tajvansko proizvodnjo čipov v ZDA. S tem želijo ZDA zaustaviti kitajski tehnološki razvoj. Vendar je tudi to jalovo. Philipp Wong, nekdanji podpredsednik za razvoj in sedanji glavni znanstveni svetovalcec pri največjem svetovnem proizvajalcu čipov TSMC in profesor elektrotehnike na univerzi Stanford, pravi, da so ZDA tudi na področju razvoja polprevodnikov zaostale za ZDA. Wong pravi takole: na področju polprevodnikov so kitajski znanstveniki v zadnjem desetletju postali prevladujoči; Američani so še vedno boljši v generiranju novih idej; toda ko je enkrat ideja v obtoku in se izkaže kot dobra, s Kitajsko ni več mogoče tekmovati, ker ima bistveno več raziskovalcev in sredstev za razvoj, in se je bolje umakniti s tega področja. Na Kitajskem se zadeve razvijajo s svetlobno hitrostjo. Danes je nekaj deset podjetij, ki intenzivno delajo na razvoju ne samo čipov (SMIC), pač pa orodij in litografije (DUV in EUV) za proizvodnjo čipov. Naura, za katero večina še ni niti slišala, je pri tem vodilna.

Kitajske se ne z ameriškimi in ne z morebitnimi evropskimi carinami ne bo dalo zaustaviti. Ključna sta dva razloga. Prvi je v razlikah v strateškem pristopu. Kitajska je leta 2015 začela z izvajanjem ambiciozne razvojne in industrijske strategije »Made in China 2025«. Ključni cilji strategije so povečanje vsebnosti domačih komponent na 40 % do 2020 in 70 % do leta 2025 in premik k proizvodnji visokotehnoloških izdelkov in storitev, pri čemer ima industrija polprevodnikov osrednjo vlogo, ker lahko napredek v tehnologiji čipov »vodi do prebojev na drugih področjih tehnologije«. Vlada je tehnološki preboj podprla z znižanimi davčnimi stopnjami za visokotehnološka podjetja, spodbujanjem združitev in prevzemov tujih tehnoloških podjetij, s stimuliranjem raziskav in razvoja velikih proizvodnih podjetij in neposrednim javnim financiranjem raziskav in razvoja. V osmih letih je Kitajska postala vodilna v večini izbranih strateških tehnoloških panog.

ZDA so s podobno, vendar zelo okleščeno strategijo (subvencioniranje investicij) začele šele pred dvema letoma, EU je ostala v praznem besedičenju in ukvarjanju z Rusijo.

Drugi razlog je v velikosti. ZDA morda lahko z ostrimi sankcijami zaustavijo majhne in srednje države. Toda Kitajska je 1,4-milijardni trg, ki omogoča doseganje ekonomij obsega pri kateremkoli proizvodu. Kitajska lahko prosperira, tudi če jo popolnoma izolirajo. Vendar pa ZDA lahko skupaj kontrolirajo zgolj okrog eno milijardo potrošnikov, preostalih 7 milijard pa je željnih poceni in kvalitetnih kitajskih izdelkov. In Kitajska se je potrudila, da ima dobre odnose z vsemi.

Kaj je torej optimalni odgovor na kitajski izziv? Vsaj trije so. Prvi je pametni ekonomski nacionalizem, kot ga je najavil Trump in kot ga izvaja Madžarska: če nam želijo Kitajci prodajati izdelke, naj jih proizvajajo pri nas in naj vključijo naša podjetja v dobaviteljske verige. To bo omogočilo nova delovna mesta in sledenje razvoju ter dostop ključnih komponent, kot so baterije. Drugi je »vzvratni inženiring«. ZDA so se v 19. stoletju povzpele s kopiranjem evropskih izdelkov, Japonska po 2. svetovni vojni in Kitajska po letu 1990 pa s kopiranjem ameriških in evropskih. Napočil je čas, da v Evropi začnemo s kopiranjem naprednih kitajskih tehnologij. Tretji pa je v intenzivni razvojni in industrijski politiki po kitajskem vzoru, torej v ogromni strateški podpori razvoju in investicijam v ključnih tehnologijah, kar bo omogočilo materializacijo prekopiranih rešitev in nato njihov napredek.

Če se komu zdi zamalo »kopirati Kitajce«, je zaspal in bo propadel zaradi svojega napuha.

__________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku