Bine Kordež

Konec januarja so bili objavljeni prvi podatki o proračunskih gibanjih v preteklem letu. Po predhodnih podatkih, ki so več ali manj tudi končne številke, smo leto zaključili z 2,3 milijarde eur proračunskega primanjkljaja, kar pomeni 3,7 % BDP. Glede na lani sprejete rebalanse proračuna, po  katerih se je primanjkljaj gibal tudi preko 3 milijarde eur, nas takšna številka niti ne preseneča, prav tako pa ni povzročila kakšne posebne zaskrbljenosti ali odpirala vprašanj.

A najbrž bi se morali vseeno zamisliti nad tem, da smo imeli v “normalnem” letu 2019, torej letom pred pretresi zadnjih let (covid, energetska kriza, vojne) še 220 milijonov eur letnega presežka, lanski rezultat pa je bil primerjalno slabši kar za preko 2,6 milijarde eur. In to v preteklem letu, ko smo imeli pravzaprav ugodne gospodarske rezultate, ko je bil BDP realno kar 8 % višji kot leta 2019. Nedvomno je na mestu vprašanje, zakaj in kje smo dodatno potrošili znesek, ki presega desetino prejemkov vsega prebivalstva. Je kriv razbohoteni javni sektor, povečanje izdatkov za pokojnine, manj pobranih davkov, avgustovske poplave, energetska kriza, investicijski izdatki države ali kaj tretjega?

Kakšnih pojasnil s strani vlade, razen kako vsakič sprejemamo razvojno naravnane proračune, nismo dobili. Zato v nadaljevanju predstavljam, kje smo lani dodatno trošili in se kot država dodatno zadolžili v obsegu 4 % BDP več kot v letu 2019.

Nadaljujte z branjem→

Kot običajno, Piers Morgan s svojim binarnim načinom razmišljanja in nerazgledanostjo ni bil kos sogovorniku. Zanimivo je, da ga ni sram vsakokratnega intelektualnega ponižanja, ki ga je deležen v pogovoru z intelektualno superiornim sogovornikom.

Kdo bi bil bolj prizadet v primeru vojne okrog Tajvana in prekinitve trgovine med Kitajsko in ZDA – Kitajska ali ZDA? Odgovor je drugačen, kot si morda mislite (glejte spodnje grafe). Kajti Kitajska kontrolira večino surovin in ključnih inputov za proizvodnjo. Torej morajo v ameriški (sedanji Bidenovi in bodoči Trumpovi) paziti, kaj si želijo glede “zaustavljanja Kitajske”.

Spodnji video je neprecenljiv. Na brutalno iskren način pokaže, da V. Britanija ne more biti Kitajski niti tekmec niti sovražnik, ker je pač Kitajska na vseh gospodarskih in tehnoloških področjih (pa tudi na vojaškem) svetlobna leta pred Britanijo. Britanija je lahko Kitajski zgolj trgovinski partner. Trgovina pa je koristna za obe državi (kot sta pionirsko dokazovala oba britanska klasika med ekonomisti: Smith (1776) in Ricardo (1819) in kar je temelj vseh učbenikov ekonomije).

Zato je več kot ustrezen sklep kitajskega sogovornika: “Let’s make peace rather than agitating for war“.

Večina apologetov obnovljivih virov energije iz sonca še vedno prodaja manipulacije, da je cena električne energije (EE) iz sončnih panelov poceni. Ja, poceni je proizvodna cena EE iz panelov, če niste priključeni na omrežje in samo na sončen dan ter samo za čas, ko je dan (takšna situacija v Sloveniji velja približno 1,100 ur na leto od skupaj 8,760 ur, kot jih ima leto, torej 12.5 % časa v letu). Vendar ste preostalih 7,670 ur (oziroma 87.5 % časa v letu) brez elektrike, in to takrat, ko jo najbolj potrebujete (ponoči in v času kurilne sezone).

Če pa želite imeti ves čas elektriko, se morate priključiti na omrežje (baterija vam pomaga zgolj poleti, in prišteti morate investicijo v ustrezno veliko baterijo, kar skoraj podvoji ceno EE iz sončnih panelov). Omrežje vam služi hkrati kot baterija za vaše dnevne viške EE in kot vir EE, ko vaša sončna elektrarna ne dela (87.5 % časa v letu). Ampak gostovanje vaše sončne elektrarne v omrežju ni zastonj, saj je treba ojačati distribucijsko omrežje. In več kot je sončnih elektrarn v omrežju, večje so težave za omrežje (večji strošek nadgradnje distribucijskega in prenosnega omrežja), hkrati pa je treba zagotavljati regulacijo sistema (da bosta proizvodnja in poraba EE vedno uravnotežena in da bo frekvenca omrežja ves čas 50 hercev) in investirati v nadomestne kapacitete proizvodnje EE, ki služijo kot velike sistemske baterije (hidro elektrarne in črpalne HE) in ki zagotavljajo potrebno EE, ko ni sonca (elektrarne na premog in plin). Ti dodatni stroški, ki nastanejo za celoten elektroenergetski sistem zaradi vključevanja velikih kapacitet sončnih elektrarn v omrežje, se imenujejo sistemski stroški integracije sončnih elektrarn v omrežje in so zelo visoki (rang velikosti same proizvodne cene EE iz sončnih elektrarn).

No, vključitev velikih kapacitet sončnih elektrarn v omrežje zato pomeni dvoje (glejte spodaj):

1. sredi dneva poleti je EE iz sončnih elektrarn zaradi velikih viškov EE zelo poceni; cena EE je celo negativna, ker je treba nekomu plačati, da te viške prevzame od vas;
2. skupna cena EE iz sončnih elektrarn tekom celotnega leta je zelo visoka (zaradi visokih sistemskih stroškov integracije) in je tem višja, čim večji je delež EE iz sončnih elektrarn v omrežju.

Zato je, kot lahko nazorno vidite spodaj, cena EE za odjemalce v Kaliforniji (ki ima velik delež EE iz sončnih elektrarn v omrežju), za 2.3-krat višja kot za ostale Američane ali prebivalce države Illinois, kjer je ta delež EE iz sončnih elektrarn v omrežju nizek. Torej: bolj kot spodbujamo nameščanje sončnih panelov na strehe, višje cene elektrike bomo plačevali glede na to, če ne bi imeli sončnih panelov.

Razogljičenje proizvodnje električne energije? Absolutno, toda tega ne boste dosegli s sončnimi paneli, ker s tem zmanjšate izpuste CO2 samo za eno tretjino. Če želite povsem (za 95%) razogljičiti proizvodnjo električne energije, morate preiti na prave nizkoogljične vire energije, kot sta hidro energija in jedrska energija. To sta edina vira, ki zagotavljata konstantno proizvodnjo EE vsako uro v letu (jedrska energija bolj, ker ni odvisna od hidrologije), ki zagotavljata izjemno nizko ceno EE (med 20 in 30 EUR/MWh), ki nimata praktično nobenih dodatnh sistemskih stroškov in ki zagotavljata dramatično nižje CO2 izpuste od vseh ostalih virov energije (tudi od sonca in vetra).

Vse ostalo so bučke in manipulacije pokvarjencev za nevedneže.

Ali neuspešnost zaustavitve vojaškega spopada na Bližnjem vzhodu, neuspeh proxy vojne v Ukrajini in nezmožnost zloma kitajskega gospodarstva predstavljajo zaton Zahoda?

Izvrstno predavanje!

Morda, vendar je do tja še dolga, dolga pot