Pred dnevi je Nobelovo nagrado za ekonomijo prejela Claudia Goldin za svoje dolgoletno raziskovanje neenakosti med moškimi in ženskami na delovnem mestu. Indikativno je, da je Goldinova šele tretja ženska med 93 nobelovimi nagrajenci za ekonomijo, kar sicer dopolnjuje ostale podatke o ekonomiji kot najbolj mačistični veji znanosti.

Tudi zaradi velikega prispevka Goldinove k raziskovanju razlogov za neenak tretma žensk na delovnem mestu in neenakost plačil med spoloma za isto delo so te razlike danes splošno prepoznane in so tudi vodile k določenim afirmativnim in korektivnim ukrepom. Denimo enakost plačil ali ženske kvote pri zaposlovanju. Nobelova nagrada Goldinovi je tako več kot zaslužena. Vendar pa bi jaz to kolumno izkoristil za osvetlitev prispevka k znanosti ene druge ekonomistke, ki si je lani v New Yorkerju prislužila naslov najbolj osovražene ženske v ekonomiji.

Gre za 36-letno Isabello Weber iz University of Massachusetts, Amherst, ki je decembra 2021 po izbruhu inflacijskega šoka dregnila v sršenje gnezdo ekonomije: v kolumni v The Guardianu je opozorila na veliko povečanje dobičkov ameriških korporacij in predlagala začasno uvedbo »strateških cenovnih kontrol« pri določenih kritičnih proizvodih in storitvah, dokler se zamaški v dobavnih verigah ne odpravijo. Webrova se je sklicevala na obdobje po drugi svetovni vojni, ko je zaradi nezadostne ponudbe prišlo do rasti cen, ker so ponudniki izkoristili svojo tržno moč, na kar se je tedanja Rooseveltova administracija odzvala s striktnimi cenovnimi kontrolami.

Vendar pa je trezen predlog Webrove namesto utemeljenih argumentov naletel na mednarodni polemični vihar. Nobelov nagrajenec Paul Krugman je njen predog označil za “resnično neumen”, za kar se je sicer kasneje na tviterju opravičil. Konservativci pri Fox News, Commentary in National Review so se eksplodirali in razglasili idejo Webrove za “perverzno”, “v osnovi nesprejemljivo” in “zagotovo napačno”. Süddeutsche Zeitung pa je objavil dokaj neprimeren naslov »Nixon z levice«, pri čemer je Webrovo odpisal kot »avtsajderja«, katere dejansko strokovno znanje je bilo omejeno na kitajsko gospodarstvo.

Zakaj takšna reakcija na predlog Webrove? Gre za dvojni problem. Prvi del problema se nanaša na to, da je Webrova podvomila v svetinjo ekonomske vede, to je v vsemogočnost prostih trgov. Prosta konkurenca in iz nje izhajajoča predpostavka, da v prosti konkurenci dobički tendirajo proti nič, je postavljena na piedestal neoklasične ekonomske doktrine. Cenovne kontrole in minimalna plača v učbenikih ekonomije igrajo absolutno negativno vlogo, so neučinkovite in vodijo k zmanjšanju ponudbe in povpraševanja. Pa čeprav empirične analize tega ne potrjujejo.

K temu pa je treba dodati še ideološko podstat in konkretne interese korporativnega sveta. Poseg države v cene pomeni poseg v dobičke podjetij. In če država to naredi enkrat, lahko to še kdaj ponovi. Poseg v cene je za ekonomsko vedo, ki je utemeljena na interesih gospodarstva, rdeča linija.

Vendar je Webrova imela še kako prav. Podatki za vse razvite države, ki so se soočile s porastom inflacije, so pokazali enako anatomijo ponudbene inflacije v letih 2021-2023. Prvi impulz je prišel po post-covidnem odpiranju z rastjo cen inputov, temu je sledil šok z rastjo cen energentov, oboje pa so izkoristila podjetja s prekomernim dvigom marž (za več kot so se povečali vhodni stroški), na koncu so se temu prilagodili zaposleni z zahtevki za dvig plač. To anatomijo je Webrova podrobneje dokumentirala v znanstvenem članku, potrjujejo pa jo tudi podatki centralnih bank. Te inflacije se je prijel izraz »greedflation« – inflacija zaradi pohlepa.

Drugi del problema, ki ga je odprla Webrova, pa se nanaša na enostranski pogled standardne makroekonomije na inflacijo. V teh modelih je inflacija povpraševalne narave in sicer kot posledica pregrevanja gospodarstva. Ob presežnem povpraševanju se bodo cene inputov in plače povečevale, zato mora centralna banka z dvigom obrestnih mer umiriti gospodarsko aktivnost, politika pa omejiti rast plač.

Že večkrat sem pisal, da standardni Blanchardov WS-PS model sicer vsebuje tako tržno moč podjetij kot stanje na trgu dela, vendar v učbenikih kažemo zgolj možnost zniževanja tržne moči podjetij in pritisk rasti plač. Centralne banke pa do letos sploh niso gledale tržne moči podjetij in tudi ko so letos ugotovile velik vpliv rasti dobičkov na inflacijo, niso nikoli izrazile zahteve po omejevanju marž. Pač pa še vedno govorijo o potrebi po omejevanju rasti plač.

Tudi v Sloveniji je bila zgodba enaka: v zadnjem četrtletju 2021 je bila rast bruto poslovnega presežka podjetij za dvakrat višja od rasti bruto plač, v prvih treh četrtletjih 2022 pa kar za 3 do 4.4-krat! Torej so tudi pri nas inflacijo poganjali dobički podjetij in ne plače.

Problem Webrove je torej v tem, da je sugerirala, da pristop centralnih bank k zniževanju post-covidne inflacije ni bil pravilen. Če je bil izvor inflacije v ponudbenem šoku (pomanjkanje energentov in dobrin), kar so izkoristila podjetja za povečanje dobičkov, tega šoka centralne banke ne morejo odpraviti z dvigovanjem obrestnih mer. Centralne banke pač ne morejo natiskati več energentov ali čipov. Lahko pa z dvigom obrestnih mer ubijejo gospodarsko aktivnost. In točno to se nam danes dogaja. Podjetja se dušijo pod pritiskom povišanih cen energentov in stroškov financiranja.

Za umiritev inflacije in oživitev gospodarske rasti v Evropi bi največ naredil konec vojne v Ukrajini in odprtje Severnega toka.

_________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku