Follow up na komentar o evropskem transu glede razogljičenja. Grafična predstavitev bistveno bolje ponazori neko dejstvo kot tisoč besed. Spodnja slika prikazuje letne emisije CO2  Azije in držav EU-27. Če je leta 2000 Azija letno emitirala za 150% več CO2 kot vse EU države skupaj, danes (2021) azijske države skupaj emitirajo letno za skoraj 7-krat (680%) več CO2 kot vse EU države skupaj.

Spodnja slika kaže letne priraste v CO2 izpustih. Kot lahko vidite, azijske države absolutno nevtralizirajo vsa zmanjšanja CO2 izpustov, ki se zgodijo v Evropi (resnici na ljubo se evropski izpusti večinoma zmanjšajo v času kriz: 2009 (finančna kriza), 2011-2014 (evrska kriza, povzročena s politiko varčevanja) in 2020 (Covid)). Natančneje: EU države so v zadnjih 21 letih v povprečju zmanjšale izpuste CO2 za 39 mio ton letno, kar so azijske države nadomestile s povečanjem CO2 izpustov povprečno za 590 mio ton letno. Drugače rečeno, za vsako tono zmanjšanja izpustov CO2, ki se zgodi v EU državah, azijske države dodajo 15 dodatnih ton CO2 izpustov.

To govori o tem, kako irelevantni so vsi napori v Evropi glede razogljičenja, če tega ne počnejo tudi v azijskih državah (ne samo Kitajska in Indija, tudi ostale azijske države emisije CO2 hitro povečujejo, glejte spodnjo sliko) in če tega ne počnejo še v Afriki in Južni Ameriki. Evropa lahko povsem razogljiči svojo proizvodnjo energije in industrijo, vendar s tem skorajda nič ne prispeva h globalnemu zmanjševanju CO2 emisij.

Še huje je: medtem ko v evropskih državah zaradi razogljičenja zmanjšujemo porabo plina in premoga in ko uvajamo mnogo dražjo proizvodnjo energije prek solarnih in vetrnih elektrarn, se zaradi večjih omejitev in višjih cen energije evropska industrija seli v manj razvite države, predvsem v Azijo. In tukaj sta pomembna dva učinka. Prvič, v teh državah uporabljajo tehnologije, ki so energetsko in ogljično bistveno bolj intenzivne kot v Evropi, zaradi potreb po dodatni energiji za poganjanje rastoče industrije kurijo še več premoga in več plina. Zaradi selitve evropske (in seveda tudi ameriške) industrije se globalni izpusti povečajo in ne zmanjšajo, ker azijske države zaradi bolj umazanega in energetsko bolj intenzivnega načina proizvodnje za vsako dodatno enoto industrijskega outputa dodajo bistveno več emisij kot sta jih Evropa in ZDA zmanjšali s selitvijo proizvodnje v Azijo.

In drugič, nato pride še učinek globalnega transporta. Industrijske izdelke je treba iz Azije dobaviti v Evropo in ZDA, kar se počne prek izjemno umazanega načina transporta s kontejnerskimi ladjami. In seveda dodatne potrebne energente je treba s tankerji za nafto in LNG spraviti do azijskih držav.

Torej s seljenjem evropske (in ameriške) energetsko intenzivne proizvodnje v Azijo se globalni izpusti samo še dodatno (za 15-krat!) povečujejo in ne zmanjšujejo.

Energetsko in podnebno politiko je treba ponovno razmisliti in jo vzeti iz rok zelenih fundamentalistov, ki ne znajo premisliti dveh korakov vnaprej (oziroma jih to sploh ne zanima). Treba je iti nazaj do fundamentov:

Prvič, industrija v Evropi je bistveno bolj energetsko varčna in manj ogljično intenzivna kot v Aziji. Torej jo ohranimo doma. S tem pa tudi delovna mesta in strateško avtonomnost Evrope.

Drugič, stava na razogljičenje proizvodnje energije prek naslonitve na obnovljive vire energije sonca in vetra je absolutno zgrešena: (1) ne privede do bistvenega zmanjšanja CO2 izpustov (ker je v času, ko ni sonca in vetra, kar je večina časa v letu, nadomestno energijo treba proizvajati s plinom in ker so plinske elektrarne potrebne za regulacijo elektroenergetskega sistema); (2) povečuje nezanesljivost oskrbe z elektriko in nestabilnost elektroenergetskih omrežij; (3) povečuje stroške električne energije (zaradi visokih sistemskih stroškov spremenljivih virov energije in zaradi subvencioniranja OVE virov), s tem pa vpliva na deindustrializacijo, na energetsko revščino in na inflacijo; (4) zmanjšuje strateško avtonomnost Evrope (veliko večino (med 70% in 90%) proizvodnje ključnih komponent sončnih in vetrnih elektrarn proizvede Kitajska in večina industrije ključnih komponent zelenega prehoda je pod kontrolo Kitajske (baterije, električni avti itd.)).

Zavedam se, da sedanja generacija politikov tega razmisleka ni sposobna in bodo še naprej papagajsko uničevali Evropo s politikami, ki jih sploh ne razumejo (tako kot v letih 2010-2015 niso razumeli škodljivosti politike fiskalne konsolidacije (politike varčevanja) v času krize, čeprav so to osnove makroekonomije; in tako kot danes ne razumejo, da z vsakim dnem podaljševanja vojne v Ukrajini Evropa vse bolj gospodarsko in strateško izgublja, medtem ko umre še več Ukrajincev, Ukrajina pa postaja še manjša). Naslednje leto so evropske volitve, sledijo volitve v mnogih državah. Obstaja upanje, da se pojavijo novi voditelji, ki jim je zares mar Evrope, ne pa papagajskega sledenja politik, ki jih ne razumejo.

Čas je za nove, močne evropske voditelje, ki jim je mar Evrope.