Glede na zadnje spremembe v evropski zeleni paradigmi lahko parafraziramo Gallilea: In vendar se je začelo vrteti. V podnebno-energetske agendo se vrača duh realizma. Postalo je jasno, da večina članic ne bo izpolnila podnebnih ciljev brez večje naslonitve na hidro in jedrsko energijo.

Prve spremembe v paradigmi so se zgodile lani s spremembo podnebne taksonomije EU, kjer je bila med trajnostne vire vrnjena tudi jedrska energija kot premostitvena tehnologija v prehodu k podnebno nevtralni družbi. To je pomembno predvsem iz vidika, da lahko države jedrsko energijo vključijo v svoje nacionalne energetsko podnebne načrte, da lahko tudi subvencionirajo naložbe v jedrske elektrarne na podoben način kot obnovljive vire in da lahko tudi zasebni investitorji te naložbe uvrstijo med trajnostne, ki zadovoljujejo ESG kriterije.

Možnost subvencij oziroma državne pomoči tudi za naložbe v jedrsko energijo je v sredo na obisku v Pragi eksplicitno potrdila tudi predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen z besedami: »Izbira kombinacije energetskih virov je in bo ostala nacionalna pravica. […] Vemo, da ima jedrska energija osrednjo vlogo v češkem energetskem sistemu in da bo še naprej potrebovala naložbe, da bo odigrala svojo vlogo v češkem energetskem prehodu. In zato smo vedno pripravljeni razmisliti o državni pomoči, seveda če so za to izpolnjeni ustrezni pogoji.« Sicer pa je dopustnost državnih pomoči naložbam v jedrsko energijo potrdilo tudi Evropsko sodišče v primeru tožbe Avstrije proti V. Britaniji.

Odziv evropske komisije je samo odraz sprememb, ki so se zgodile v zadnjih treh letih, ko je postalo jasno, da vztrajanje zgolj na naložbah v obnovljive vire sonca in vetra ne more zagotoviti niti zanesljive oskrbe z električno energijo, niti konkurenčnih cen za gospodinjstva in gospodarstvo in še manj zagotoviti razogljičenja proizvodnje električne energije. Zaradi nestalnosti sončne in vetrne energije je namreč nadomestno energijo ter regulacijo elektroenergetskih sistemov potrebno zagotavljati predvsem z uporabo zemeljskega plina, kar pa dolgoročno pomeni, da se emisije CO2 s prehodom iz premoga na plin zmanjšajo le za dobro tretjino. Dodaten argument v prid jedrske energije je lani po izbruhu vojne v Ukrajini dala energetska kriza zaradi dvig cen zemeljskega plina in posledično višjih cen elektrike ter večje izpostavljenosti geopolitičnim tveganjem, ki sledi iz uvoza plina. Vsled tega so številne EU države (Francija, Švedska, Nizozemska, Madžarska, Slovaška, Češka, Bolgarija, Poljska in Romunija) napovedale gradnjo novih jedrskih elektrarn.

Vendar pa je povratek jedrske energije samo en del potrebne renesanse nizkoogljičnih virov v EU. Jedrska energija predstavlja četrtino vse proizvedene električne energije v EU, hidro pa 12%, pri čemer predstavlja slednja tretjino vse proizvodnje elektrike iz obnovljivih virov. Danes imamo v Evropi vsaj štiri odlične primere držav, ki so s kombinacijo različnih virov uspele zagotoviti tako energetsko avtonomijo kot razogljičenje proizvodnje električne energije. Francija 68% elektrike pridobi iz jedrskih, 12% iz hidro, 7% iz vetrnih, 2% iz sončnih elektrarn, 10 % pa iz fosilnih virov. Švica denimo 56% elektrike proizvede iz hidro elektrarn, 34% iz jedrskih, 5% iz biomase, preostalih 5% pa iz sončnih elektrarn in fosilnih virov. Švedski energetski miks vključuje 34% elektrike iz hidro, 31% iz jedrskih, 17% iz vetrnih, 1% iz sončnih elektrarn, preostalih 9% pa iz fosilnih virov. Tudi Avstrija je dokaj podobna s 63% elektrike iz hidro elektrarn, vendar pa, ker nasprotuje jedrski energiji, je še vedno petinsko odvisna od uvoza fosilnih goriv.

Tudi Slovenija bi spadala med zgornje štiri primere dobre prakse, če ne bi ene tretjine elektrike pridobivala iz premoga. In prav tukaj se ob jedrski energiji kaže največji potencial za razogljičenje. Slovenija je zaenkrat izkoristila zgolj polovico svojega hidro potenciala. Študije in projekcije kažejo, da bi z izgradnjo elektrarn na srednji in spodnji Savi ter na Muri Slovenija lahko pridobila še za okrog 450 MW kapacitet oziroma za 1.7 TWh električne energije, s čimer bi več kot nadomestila električno energijo iz Šoštanja.

Hkrati pa bi Slovenija nujno morala izgraditi še naravne hranilnike energije. Z izgradnjo dveh črpalnih hidroelektrarn (ČHE) – Kozjak (440 MW) in Požarje (200 MW) bi lahko učinkovito shranjevali viške električne energije, ki bodo nastajali poleti iz sončnih elektrarn. Z izgradnjo obeh ČHE in s spremenjenim režimom delovanja hidroelektrarn bi v našem elektroenergetskem sistemu lahko učinkovito izravnavali proizvodnjo in porabo elektrike, brez da bi bili pri tem odvisni od uvoza fosilnih goriv.

Hidroelektrarne imajo številne prednosti pred ostalimi energetskimi tehnologijami. Ob dolgoročnem zagotavljanje električne energije in sistemskih storitev elektroenergetskemu sistemu (regulacija napetosti in frekvence, terciarna regulacija, hranilniki energije), hidroektrarne prispevajo k izboljšanju vodooskrbe in izboljšujejo protipoplavno zaščito (kot je pokazala letošnja vodna ujma), izboljšujejo pogoje za pridelavo hrane in izboljšujejo možnosti razvoja rekreacijskih potencialov in turizma v lokalnem okolju. Ne smemo pa pozabiiti še ekonomskega potenciala – pri gradnji hidroelektrarn je namreč delež domače komponente daleč največji, saj polovico vrednosti naložbe odpade na gradbena dela, prav tako pa pomembne komponente, kot so turbine in, proizvajamo domain imamo odlična projektantska in inženirska znanja na tem področju.

Naša energetska strategija bi morala temeljiti na zanesljivi oskrbi, energetski avtonomiji, nizkoogljičnih virih in konkurenčnih cenah energije. Prav to pa kombinacija hidro in jedrske ter energije iz obnovljivih virov zagotavlja.

Torej, kaj čakamo?

__________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku