Nekateri komentatorji so bili včeraj presenečeni nad tiskovno konferenco ameriškega zunanjega ministra Antonyja Blinkena, da ZDA niso spremenile 50 let trajajočega stališča glede “politike ene Kitajske” in da “ZDA ne podpirajo neodvisnosti Tajvana”. Po enoletnem izzivanju ZDA, ki se je začelo predvsem z obiskom nekdanje vodje demokratov v Senatu Nancy Pelosi na Tajvanu in nadaljevalo z izjavami ameriških politikov in generalov, da bodo ZDA vojaško podprle Tajvan, se zdijo te Blinkenove izjave velik korak k umiritvi napetosti. Nekateri komentatorji so šli celo tako daleč, da so insinuirali, da se je Blinken s svojim obiskom šel poklonit Kitajski, ki je prevzela ekonomski in tehnološki primat v svetu in ki ga z oblikovanjem BRICS+ formacije (kamor se bo včlanilo več kot 30 velikih držav) tudi politično cementira.

Nadaljujte z branjem→

With each passing day, it’s becoming clear that the Ukrainian counteroffensive is failing to achieve any of its originally stated objectives. Recall: the Biden administration’s bet was that the counteroffensive would roll back Russian territorial gains, cut the land bridge to Crimea, and force Russia to the negotiating table. That is almost certainly not going to happen. On the contrary, a stalemate is more likely, or even that Russia will take more territory and win the war, as Mearsheimer has predicted.

What are Biden’s options now? Either escalate or admit defeat. In preparation for NATO’s Vilnius Summit, Blinken has been floating a proposal to give “Israel status” to Ukraine. This means multi-year security guarantees including weapons, ammunition and money that would continue even if Biden loses the next election.

This is not what the American people signed up for. Many Americans supported the $100+ billion in appropriations for Ukraine believing it was a one-time deal to reverse Russian territorial gains. If they had been told that it was the basis for an annual appropriation in a new Forever War, they would have preferred an alternative, especially if they had known that one was available.

Nadaljujte z branjem→

Original Kate Bush je bil fenomenalen, tale izvedba pa dobi zaradi temačnega vokala še poseben drift

Dobra pop izvedba kultne pesmi Radioheadov, ki jo najdete na koncu zadnje epizode grške serije Blue Maestro (Netflix), ki se dogaja na čudovitem grškem otoku z najboljšim barom na pomolu ever. Vendar ne hodite tja in ne delajte gužve!

Če Norveški, državi z najbolj elektrificiranim voznim parkom in državi z najvišjim deležem obnovljivih virov v proizvodnji električne energije, ni uspelo zmanjšati porabe fosilnih goriv, je … nekaj narobe z mitom ali pa se Norvežani (še) niso potrudili dovolj?

Strategija razvoja elektroenergetskega sistema Slovenije do leta 2050

Elektroenergetski program, ki smo ga pripravili energetski in ekonomski strokovnjaki ter strokovnjaki za biodiverziteto v okviru Sveta za razvoj pri SAZU, predvideva razogljičenje proizvodnje električne energije v Sloveniji s kombinacijo obnovljivih virov energije (OVE) in izgradnje drugega bloka jedrske elektrarne Krško (JEK2) do leta 2035. Na tej osnovi bi dosegli štiri ključne cilje, in sicer: 100-odstotno razogljičenje proizvodnje električne energije do leta 2050, strateško avtonomnost na področju električne energije z uvozno odvisnostjo manjšo od 5%, zagotovitev zanesljive in stabilne oskrbe z električno energijo in zagotovili bi ugodne cene električne energije, s tem pa večjo blaginjo prebivalcev Slovenije in konkurenčnost slovenskega gospodarstva.

Po SAZU strategiji bi se stroškovna cena električne energije (vključujoč veleprodajno uvozno ceno) v obdobju 2035-2050 gibala v razponu med 80 in 90 EUR/MWh in bi bila za 10 do 20 EUR/MWh nižja od stroškovnih cen, ki jih bomo (zaradi visokih cen CO2 kuponov, ki bremenijo TEŠ6) dosegali v obdobju 2025-2035 (do vključitve JEK2 v omrežje).

Nadaljujte z branjem→

Osnutek rusko – ukrajinskega mirovnega sporazuma, v mediaciji nekdanjega izraelskega predsednika vlade Naftalija Bennetta, je bil parafiran aprila 2022. Rusija je umaknila svoje sile izpred Kijeva. Nakar je nekdanji britanski premier Boris Johnson letel v Kijev in Zelenskega prepričal, da zahodne države ne podpirajo tega sporazuma in da naj ga ne podpiše.

Posledice: nekaj deset tisoč mrtvih mladih ukrajinskih fantov, porušena mesta, večina kritične vojaške in energetske infrastrukture, za vedno izgubljena šestina ukrajinskega ozemlja.

Nadaljujte z branjem→

Danes sem zasledil dve zanimivi politični grožnji na globalni ravni. Prva je grožnja ameriškega senatorja, ki je sicer nepomemben igralec, ki je zagrozil, da “če se bo Kitajska obnašala tako agresivno kot Rusija, jo bomo prikrajšali za glavnega trgovinskega partnerja. Evropa bo uvedla ostre sankcije“. Ta grožnja je zanimiva iz dveh vidikov. Prvič, ker pokaže, kako na EU gledajo v ZDA in kot se EU tudi dejansko obnaša: EU je ameriška dekla oziroma deklina. Dela to, kar ji naročijo v Washingtonu. Njeno politiko in njeno usodo določajo v Washingtonu. EU je zato na svetovni ravni nepomemben igralec, še Južnoafriška republika je, na žalost, deležna več spoštovanja. Toda če se obnašaš kot dekla oziroma deklina, si česa drugega niti ne zaslužiš. In drugič, Evropa si ne more privoščiti sankcioniranja Kitajske. Lahko poskusi, kot je pri Rusiji, toda če to naredi pri Kitajski, se evropska industrija zaustavi. ker nenadoma ne bo več ključnih komponent (spomnite se pomanjkanja čipov zaradi Covidnega zapiranja Kitajske), ker nenadoma ne bo več solarnih panelov in inverterjev (in s tem ne zelenega prehoda), ker ne bo več pametnih telefonov, tablic in računalnikov in televizorjev, ker …, ker več ne bo ničesar, saj se večina komponent proizvaja na Kitajskem ali se tam sestavljajo končni proizvodi. No, pa še inflacija bi šla v nebo, kot je šla zaradi pomanjkanja čipov. In evropska gospodarstva bi zapadla v recesijo, ker ne bi imela komponent in ker bi jim izvoz v Kitajsko drastično upadel. Kitajska lahko bistveno lažje preživi brez evropskega trga kot obratno.

Torej, good luck s sankcioniranjem Kitajske! Kar pa seveda še ne pomeni, da evropski politiki niso tako zelo brezjajčni, da ne bi slepo sledili ukazu iz Washingtona, čeprav bi s tem uničili evropsko industrijo …

Nadaljujte z branjem→

Pred začetkom ukrajinske ofenzive je bilo tudi zahodnim analitikom jasno, da ta brez letalske podpore in popolne premoči v zraku nima nobenih možnosti uspeha. V začetku maja sem navedel in povzel pričakovanja zahodnih vojaških analitikov:

• Stava na to, da bo ukrajinska vojska v protiofenzivi prebila rusko frontno črto in se prebila do Krima, meji na znanstveno fantastiko (2.5.2023)
• Dvomi ali ukrajinska protiofenziva sploh bo (3.5.2023)

Prejšnji petek, po 4 dneh ofenzive, je bilo jasno, da so se ukrajinski napadi zaleteli v zid ruske obrambe že na robu sive cone, 10 do 15 kilometrov pred prvo obrambno linijo. Ofenziva se je sprevrgla v masaker nad ukrajinsko vojsko z vsemi sredstvi. Ukrajinski napadi v sedmih smereh so vsak dan znova padli v isto past – ruske sile so jih zvabile čez minirano območje, se umaknile na predpripravljene pozicije na okoliške vzpetine, na daljavo z metalci min zaminirale pristopne poti za hrbtom ukrajinskih sil, nato pa z vsemi silami (tanki, artilerijo, droni, letali in helikopterji) udarile na ukrajinske sile, ki so se znašle sredi miniranega polja in z zamininiranimi potmi za hrbtom, po katerih so prišle v past. Zato sem prejšnji petek, po štirih dneh ukrajinske ofenzive in enakega vzorca na neuspeh obsojenega napadanja, zapisal, da gre za vojaški samomor in da bo ta ukrajinska ofenziva nov Kursk 2 za Ukrajino in da “kdorkoli svetuje ukrajinskemu vodstvu glede strategije, je Ukrajini kot državi naredil usodno medvedjo uslugo“. Po podatkih iz različnih virov, naj bi bilo po 12 dneh ukrajinske ofenzive uničenih 600 ukrajinskih oklepnih vozil in ubitih najmanj 10,500 ukrajinskih vojakov. In včeraj se je po poročanju številnih virov, na dveh območjih, zgodil največji masaker doslej. Menda preveč tudi za želodce najbolj izkušenih ruskih poveljnikov.

Vojaški samomor, Kursk 2.0

Nadaljujte z branjem→