Nekateri komentatorji so bili včeraj presenečeni nad tiskovno konferenco ameriškega zunanjega ministra Antonyja Blinkena, da ZDA niso spremenile 50 let trajajočega stališča glede “politike ene Kitajske” in da “ZDA ne podpirajo neodvisnosti Tajvana”. Po enoletnem izzivanju ZDA, ki se je začelo predvsem z obiskom nekdanje vodje demokratov v Senatu Nancy Pelosi na Tajvanu in nadaljevalo z izjavami ameriških politikov in generalov, da bodo ZDA vojaško podprle Tajvan, se zdijo te Blinkenove izjave velik korak k umiritvi napetosti. Nekateri komentatorji so šli celo tako daleč, da so insinuirali, da se je Blinken s svojim obiskom šel poklonit Kitajski, ki je prevzela ekonomski in tehnološki primat v svetu in ki ga z oblikovanjem BRICS+ formacije (kamor se bo včlanilo več kot 30 velikih držav) tudi politično cementira.

Jaz v tole razlago precej dvomim. Noben hegemon se še ni sam umaknil s prestola in tudi ZDA se ne bodo brez boja. Jaz Blinkenov obisk in izjave vidim bolj v luči ameriškega zavlačevanja. ZDA še naprej pošiljajo orožje na Tajvan in povečujejo svojo vojaško prisotnost v vodah okrog Tajvana. Znotraj ZDA pa se izvajajo veliki premiki vojaških enot. Blinkenov obisk bolj vidim v luči testiranja kitajske podpore Rusiji in iskanja face-saving rešitve za vojno, ki so jo, tako kot “tajvansko krizo” iz nič zakuhale ZDA.

Blinken je sicer imel velike težave, da je sploh dobil uradni termin v Pekingu. Spomnite se, da mu pred meseci kitajske oblasti niso hotele izdati vizuma za obisk. Pred tem obiskom pa je bil pogoj kitajske strani, da “ZDA pokažejo spoštovanje do Kitajske“. Xi Jinping je Blinkenu namenil minimum časa – zgolj 40 minut, pri čemer je ob dvosmernem prevajanju vsak izmed njiju imel na voljo zgolj 10 minut časa, da izrazi svoja stališča. In kitajska stran je zavrnila obnovitev vojaškega sodelovanja oziroma izmenjave vojaških informacij. To so pomembni signali, kako daleč je Kitajska še sploh pripravljena sodelovati z ZDA.

Vendar pa ZDA trenutno potrebujejo Kitajsko, da prek kitajskega vpliva na Rusijo “kontrolirano zaprejo” ukrajinsko zgodbo, da bi se lahko bolj posvetile svoji primarni politiki omejevanja Kitajske. Vendar si bodo ZDA s Kitajsko glede tega težko pomagale. Ukrajinska sprovocirana vojna in zahodne sankcije proti Rusiji je model, ki so ga ZDA testirale, da bi ga uporabile proti Kitajski, da bi jo zaustavile. In primarni interes Kitajske je, da pokaže, da ta model ne deluje in da bo na Kitajski deloval še manj.