“Prskanje komaraca prethodnog vikenda, dalo je određene rezultate, tako da sada komaraca ima još više, plus su još besniji. Poprskali su ih nekim jeftinim sranjem, pa su podigli i one mamurne, koji nisu imali u planu da izađu ovog vikenda. Sad ujedaju kao terijeri.

Za vreme Tita, kad sam ja bio klinac, preleti onaj avion iz 2. svetskog rata, sav u rupama, obarali ga i Nemci i Rusi i lovci iz okolnih sela jer im tera divljač, u njemu budženi motor od Lade Samare, a kad pusti onaj “trag” iz krila, druže ono je bio neki bugarski suzavac, pomešan sa WC sanitarom i nekim zaplenjenim švapskim brojnim otrovom.

Nadaljujte z branjem→

Dobro leto po začetku vojne v Ukrajini in po začetku ameriškega zaostrovanja s Kitajsko glede Tajvana lahko ocenimo, da gospodarske in geopolitične posledice obojega ne gredo v prid zahodnim državam. Obe vojni, prava in hladna, sta v temelju zamajali dosedanjo svetovno politično ureditev.

Če hočemo razumeti sedanje dogajanje, moramo razumeti vzroke zanje in soočiti moramo strateške cilje največjih sil. Pri tem moramo začeti s strateškimi cilji ZDA, ki so po koncu hladne vojne prevzele vlogo prvega in edinega svetovnega hegemona. Ameriški strateški cilji so definirani v Wolfowitzevi doktrini, ki pravi: »Naš prvi cilj je preprečiti ponoven pojav novega tekmeca, bodisi na ozemlju nekdanje Sovjetske zveze ali drugje, ki predstavlja grožnjo v takšnem obsegu, kot je prej predstavljala Sovjetska zveza. To je prevladujoč dejavnik, ki je osnova nove regionalne obrambne strategije in zahteva, da si prizadevamo preprečiti, da bi katera koli sovražna sila prevladala nad regijo, katere viri bi pod konsolidiranim nadzorom zadostovali za ustvarjanje svetovne moči.«

Nadaljujte z branjem→

Po skoraj treh tednih spodletele (proti)ofenzive in po dramatičnih žrtvah naj bi se generalštab ukrajinske vojske, končno, modro odločil, da za “nedoločen čas” prekine ofenzivo. Kot sem zapisal že pred dvema tednoma – ukrajinski vojski je grozilo, da bo v spodleteli  ofenzivi izgubila še evojo tretjo armado in s tem postala ranljiva za rusko ofenzivo. Prejšnji teden je ruski predsednik Putin na razgovoru z novinarji slednjo tudi napovedal – v smislu, da bo Rusija preučila ukrajinske izgube in se nato odločila za ustrezne ofenzivne aktivnosti.

Preknitev ofenzive in čakanje na lovce F-16, ki naj bi prišli morda čez 6 mesecev, ter na zahodne sisteme protizračne obrambe pa ne bo dovolj. Zahodni vojaški analitiki ukrajinski vojski svetujejo, da se iz ofenzive umakne v defenzivo in začne po vzoru ruske vojske graditi globoko obrambno fronto s 3 ali 4 linijami obrambe. Če ji Rusija pusti pol leta miru za postavljanje tovrstne obrambe, lahko ukrajinska vojska zdrži morda še eno leto, preden bodo ruske sile z absolutno premočjo v zraku prebile obrambne linije.

Ta strategija “iz ofenzive v defenzivo” temelji na dveh velikih “če-jih”. Prvič, da bodo ruske sile dale pol leta miru ukrajinski vojski, da fortificira obrambne linije. In drugič, da lahko Ukrajina to vojno zmaga. Če Ukrajina to vojno izčrpavanja izgubi, v kar ne dvomi nihče od vojaških analitikov (razen nekaj Natovih propagandistov), pa lahko ostane z bistveno manj ozemlja, kot ga (še) ima danes. Iz tega vidika bi bilo modro, če bi ukrajinsko vodstvo začelo z aktivnostmi glede mirovnih pogovorov. Sicer se mu ta poker oziroma špekuliranje z boljšim izidom utegne sprevreči v podobno katastrofo kot lani, ko se je konec marca ukrajinsko vodstvo pod zahodnim pritiskom odločilo, da ne sprejme že parafiranega mirovnega sporazuma z Rusijo, ki je bil za Ukrajino glede na situacijo, danes, leto in četrt kasneje, zelo ugoden. Po tistem sporazumu bi Ukrajina ostala nevtralna in celovita, Donbas bi dobil avtonomijo, Krim pa bi bil deležen posebnega statusa v 15-letnem obdobju. Danes so to le še sanje.

Nadaljujte z branjem→

Interesting Harvard Business Review article on “What the West Gets Wrong About China”, destroying 3 key myths about China.

Myth 1: Assuming that political change would come alongside economic development

The article makes the point that the “Chinese believe that the country’s recent economic achievements have actually come about because of, not despite, China’s […] government”.

The article quotes “July 2020 polling data from the Ash Center at Harvard’s Kennedy School of Government [that] revealed 95% satisfaction with the Beijing government among Chinese citizens” and the authors confirm that their “own experiences on the ground in China confirm this” (and so does mine, by the way).

Nadaljujte z branjem→

David P. Goldman je pred enim letom napisal odličen članek o alternativah ZDA kot pešajočega hegemona: (A) lahko se spustijo v neposredno vojno z Rusijo in Kitajsko, v kateri pa bodo zaradi vojaške inferiornosti najverjetneje izgubile, ali (B) sprostitev napetosti z obema državama z namenom pridobivanja  časa, v katerem bi lahko z velikimi vlaganji v inovacije tehnološko in gospodarsko ponovno prehitele Kitajsko, Rusijo pa predvsem vojaško. Goldman kot primer daje vlogo Kissingerja v 1970-ih, ki je bil udeležen v mnogih poskusih umirjanja napetosti (Kitajska, Sovjetska zveza), ki so navzven izgledale kot ameriško popuščanje, toda hkrati so ZDA močno povečale vlaganja v raziskave in razvoj ter vojaške tehnologije in v času Reagana postale tudi na področju vojaške tehnologije prva in kmalu edina velesila.

Iz racionalnega vidika ZDA nimajo prav veliko možnosti. Sproščanje napetosti je edina pot med dvema nesprejemljivima alternativama: spopadom z Rusijo in/ali Kitajsko, ki bi ga lahko izgubile in ki bi lahko eskaliral v jedrsko vojno ali da padejo v nacionalno povprečnost, kot se je zgodilo V. Britaniji pred in po 2. svetovni vojni.

Nadaljujte z branjem→

Ta nemška strategija je bolj v smislu “damage control”. Potrebno je bistveno več. Potrebna je sprememba evropskih politik. Skupna EU industrijska politika kot antipod ameriški in kitajski ni dober odgovor, ker bodo v njej favozrizirane samo velike države. Potrebno je evropske politike glede spodbujanja razvoja in državnih pomoči narediti bolj ohlapne. Naj vsaka država zase določi svoje prioritetne smeri razvoja, svoje strateške sektorje in svoj nabor podpornih ukrepov. Naj se določi zgolj “cap” (zgornja meja) izdatkov v ta namen – denimo 3-5% BDP letno in naj se ta izdatek ne upošteva v fiskalnem okvirju za posamezne države.

Je to erozija skupnega evriposkega trga? Ja, vendar omogoča gospodarski razvoj in preživetje Evrope. Sicer nas bosta tako ZDA kot Kitajska prehiteli tako po levi kot po desni strani. Kaj nam pomagajo pravila enotnega / skupnega evropskega trga, če pa bomo zaradi teh pravil končali v revščini?

Most of the attention has been on Anthony Blinken’s visit to China, but the visit by Li Qiang, the Chinese prime minister, to Berlin is perhaps the more noteworthy visit, at least from our perspective. Germany and China are reinforcing their strategic partnership. It was a notably friendly bilateral. Olaf Scholz said yesterday that minimising supply chain risks does not mean an end to globalisation. The two agreed on that principle. The balancing act is inherent in the formulation. Germany’s secret service, by contrast, sees China as the main security threat. Security plays a moderately larger role today than it used to. But it is still not the dominant factor. China is, and will remain, Germany’s most important trading partner.

Nadaljujte z branjem→

Spodaj je dober komentar Thomasa Fazia o tem, kako so si ZDA po drugi svetovni vojni z Marshallovim načrtom in namestitvijo svoje vojske podredile Evropo. Marshallov načrt je sicer imel pozitiven začetni impulz (čeprav manjšega od nekaterih zatrjevanj) in ZDA so imele pozitiven vpliv na evropsko integracijo, vendar je bilo vse v funkciji ameriškega nadzora nad Evropo in da se ta ne premakne v smeri komunizma ali nasloni na Rusijo. Toda danes ZDA niso več benevolentni hegemon, pač igrajo zero-sum game, s sprovociranjem vojne v Ukrajini in posledično diktiranimi sankcijami so Evropo odlepile od Rusije in Evrazije nasploh ter navezale nase (pri čemer Evropa plačuje ceno tega v obliki recesije in 800-milijardnega računa zaradi povišanih cen energentov) ter zastavile so politike (tehnološki protekcionizem, industrijska politika v IRA zakonu), ki izključno favorizira in koristi ZDA.

Sodelovanje (kompradorstvo) v tej ameriški igri je samomor za Evropo. Prihodnost je v kitajski Belt and Road Initiative, kateri se je pridružilo 147 držav. Gre za gospodarsko sodelovanje brez politične in vojaške podrejenosti.

________

Exactly 75 years ago, the foundation stone of the transatlantic relationship was laid. After the Marshall Plan was signed into law by President Harry S. Truman, the US would go on to send billions of dollars in economic assistance to help rebuild Western Europe after the Second World War, laying the groundwork for a mutually beneficial North Atlantic alliance that offered Europe several decades of economic prosperity and military security. America, the President claimed, would be “the first great nation to feed and support the conquered”.

Today, Truman’s world no longer exists. Indeed, the contrast between the Marshall Plan and America’s approach to Europe today couldn’t be more jarring. The Marshall Plan may still be regarded as one of the pillars of America’s post-war mythology, but under Biden, America is pursuing an isolationist economic policy and a ham-fisted foreign policy that both run counter to Europe’s vital interests. Moreover, the actual impact of the Marshall Plan is also worth reassessing.

Nadaljujte z branjem→

Tale spodnji komentar analitika na MoA je absolutni must read. Do zdaj je njegova analiza še vedno zadela realnost. ZDA so v zadnjih dveh dneh de facto priznale poraz v vojni proti Rusiji in Kitajski. Javni izjavi o nesprejemu Ukrajine v Nato in o priznavanju neodvisnosti Tajvana sta izjavi strani, ki je izgubila vojni. Obe vojni sta Bidenovi administraciji eksplodirali v obraz, lekciji, ki so jo ZDA dali Rusija, Kitajska in “tretji svet” je “unprecedented” (poseben komentar o tem sledi jutri). Vprašanje je le, na kateri način se lahko Bidenova administracija izvleče iz tega s čim manj javno vidnimi ranami. Za Bidena in demokrate je itak prepozno, pa čeprav bo Blinken morda moral plačati ceno te neuspešne jastrebske politike s svojim odstopom. Tudi za ameriško hegemonijo je prepozno.

Noro je, v kakšno situacijo, na rob jedrske vojne in na rob nove hladne vojne, nas je ta ameriška jastrebska politika spravila.

_____________

Confronted with the realities of life the Biden administration has in the last days acknowledged defeat in two on its most egregious and delusional foreign policy games.

The Ukrainian counter-offensive has failed. Its army is getting slaughtered on the battlefield. The ‘counteroffensive’ of the ‘NATO trained’ Ukrainian brigades has made no real progress on any front. The high level of losses of men and material make it impossible that it will ever again regain the initiative.

The U.S. aim was to integrate the Ukraine into NATO. It would then have been able to station U.S. troops in Ukraine and to put its weapons into reach of Moscow so that any independent Russian move could be countered with a threat of imminent annihilation.

After more than 20 years of pursuing that aim the U.S. threw the towel:

President Biden on Saturday said he won’t make it easier for Ukraine to join NATO, adding that the country at war with Russia has to meet the requirements to be a member.

“They got to meet the same standards. So, I’m not going to make it easier,” Biden told reporters. “I think they’ve done everything relating to demonstrating the ability to coordinate militarily, but there’s a whole issue of is their system secure? Is it noncorrupt? Does it meet all the standards … every other nation in NATO does.”

Nadaljujte z branjem→