Učna ura zgodovine skozi prizmo ameriških interesov

Spodnji graf je eden najbolj fascinantnih grafov, kar sem jih videl. Če projicirate stopnjo gospodarske rasti Nemčije med letoma 1901 in 1913 do konca dvajsetega stoletja, lahko zelo dobro napoveste, kje se bo nahajala združena Nemčija glede BDP čez 100 let. In to kljub številnim gromozanskim šokom vmes – kljub prvi svetovni vojni, weimarski krizi s hiperinflacijo in nato deflacijo, drugi svetovni vojni, in razdelitvi Nemčije po letu 1945. Kot da zgodovina ne bi bila pomembna.

Nadaljujte z branjem→

Vzpon Kitajske se zdi zgodovinsko največja strateška napaka ameriške politike. Ostale konkurenčne države za prevzem globalnega vodstva so ZDA sproti izločile. Sovjetsko zvezo s totalnimi sankcijami in dolgoročnim izčrpavanjem, Japonsko s prisilo v revalvacijo jena in »prostovoljnimi« izvoznimi omejitvami, države EU pa so se same izločile z uvedbo destruktivnega evra. Toda Kitajska se je izmuznila.

Kitajska se je izmuznila, ker so jo ameriške oblasti podcenjevale. Po smrti Mao Tse Tunga leta 1976 in po tem, ko je njegov naslednik Deng Xiaoping leta 1978 napovedal reforme in s »politiko odprtih vrat« sprostil možnosti za tuja vlaganja, je v začetku leta 1979 ameriška administracija z veseljem vzpostavila diplomatske odnose s Kitajsko. V medsebojnih odnosih je uveljavila politiko »ene Kitajske«, torej priznavanje, da je Tajvan del Kitajske. Ob interesu rušenja socializma sta prevladala gospodarski interes in korporativni pohlep ter zameglila politično presojo.

Nadaljujte z branjem→