Wolfgang Munchau v Eurointelligence piše o tem, da je namera držav Evropske unije, da bi začasno zamrznjena sredstva Rusije trajno zaplenili in jih uporabili za povojno obnovo Ukrajine, pravno sporna in predstavlja nevaren precedens. Je v nasprotju z načeli pravne države, za katere se zavzema Evropska unija. Ko interesi geopolitike izrinejo pravo, smo na nevarnem teritoriju erozije zaupanja v pravno državo in mednarodne sporazume.
Moje mnenje je, da Rusija seveda mora plačati za vojno škodo, ki jo je, ki jo in ki jo še bo povzročila v Ukrajini. Vendar je najbolj smiselno, da – po doseženem mirovnem sporazumu – to vojno škodo plača na enak način kot Nemčija po drugi svetovni vojni. Po prvi svetovni vojni so v Versailskem sporazumu Nemčiji naložili nevzdržno visoke reparacije, kar je – kot je takrat v posebni knjigi (The Economic Consequences of the Peace, 1919) ocenil najbolj lucidni ekonomist 20. stioletja John Maynard Keynes, ki je bil del britanske pogajalske skupine in iz nje protestno izstopil – kot nevzdržno katastrofo za Nemčijo. Zaradi teh reparacij je Nemčija kmalu zapadla v gospodarsko depresijo in hiperinflacijo, kar je v posledici omogočilo vzpon Hitlerja. Izučeni s to napako, so zavezniki po drugi svetovni vojni Nemčiji odpisali del vojne škode iz prve svetovne vojne, plačilo preostale škode in vojne škode, povzročene v drugi svetovni vojni, pa instrumentalizirali v obliki deleža prihodkov od nemškega izvoza. Drugače rečeno, del svojih letnih izvoznih prihodkov je Nemčija nato desetletja namenjala prizadetim državam kot poplačilo povzročene vojne škode. S tem so Nemčiji omogočili gospodarsko rast in jo motivirali k čim večji izvozni aktivnosti.
Smiselna rešitev bi na tej osnovi bila, da Rusija za poplačilo vojne škode, ki jo je povzročila v Ukrajini, nameni del svojih prihodkov od izvoza nafte in plina. Treba je oceniti škodo (lani do junija je bila s strani Svetovne banke in Evropske komisije ocenjena na 350 do 500 milijard dolarjev), določiti letno dinamiko poplačevanja te škode ter določiti znesek (denimo X dolarjev/sodček oziroma Y dolarjev / m3 plina) na izvožene količine energentov v zahodne države.
It’s a tit-for-tat game between the West and Russia over assets: as the EU threatened to confiscate Russian assets to pay for Ukraine’s reconstruction, Russia moves ahead to take over western companies that are still in Russia. Last week, the Kremlin made the first move on two energy companies, the Finnish Fortum and its German branch Uniper. The management was forced out and replaced with a Russian puppet last Wednesday. So far, Vladimir Putin’s decree does not concern the property, just the management of the company. So the assets are officially still in the hands of the owner, only that they no longer can decide anything. The management takeover is temporarily, they say, and in retaliation for unfriendly moves from Europe. This power battle with retaliation as the motive could continue for a while.
We do not have the numbers for Western assets that are still in Russia, but we know that the obstacles for those companies to operate or the price to leave Russia have increased. Any departure has to be authorised by a special committee, with a loss on the book value for between 20-50% of the assets. Also they will now have to pay a leaving tax. More sanctions or expropriations from the West is likely to be met with more expropriations from the Kremlin.
There is clear potential here to escalate. Over the past year, the West froze €300bn from the Russian central bank, €22bn from oligarchs as well as targeted actions. The EU set up a commission in January to examine how those assets could be confiscated in a legal way. To confiscate Russian assets from the central bank and private owners is legally difficult and morally questionable. The EU would use the necessity to reconstruct Ukraine to trespass its own principles of what ownership means. We impose conditionality on who can keep their assets and who not. Those conditions are politically motivated. A confiscation would weaken our own set of legal principles, setting us up for double standards in the future. This is a road we better not choose.
Resisting political pressures, as justified and strong as they may be, will be key, as the separation between politics and economics or politics and finance is waning. Geopolitics starts to impose itself over economic and financial decisions with goals that are very different from economic and financial ones.
Vir: Eurointelligence
DAMIJAN blog 
Gornji prispevek, ne samo Jožetov, ampak tudi Munchau-ov je popolnoma skregan z realnostjo. Je pa tipičen za današnji Zahod.
Antanta je lahko naložila reparacije Nemčiji po 1sv. ker je le-ta kapitulirala. Bila vojaško poražena. Rusija ni poražena, daleč od tega in še manj izgleda, da bi sploh lahko bila. Rusija niti slučajno ni gospodarsko ogrožena. S čim, s kakšno prisilo bo Zahod Rusiji naložil reparacije? Je kdo naložil reparacije Ameriki za invazijo Iraka 2003 ali Franciji za napad na Libijo leta 2011 v odkritem kršenju resolucije UN? Je kdo naložil reparaciji Veliki Britaniji in Franciji za napad na Egipt v Sueški krizi? Je kdo naložil reparacije Izraelu za napade na arabske države in kršenje neštetih resolucij UN? Je kdo naložil reparacije Sovjetski zvezi (ali njenim naslednikom) za napad na Madžarsko 1956 ali Čehoslovaško 1963. Ali zavzetje Tibeta s strani Kitajske po 1949? Reparacije plačujejo samo totalno poražene stranke v vojaškem spopadu. Kako boste totalno porazili 1. nuklearno silo sveta? Z nadvse odločno deklaracijo in obsodbo!!! Da ti uide od smeha. Ali z direktnim jedrskim udarom? (ker konvecionalni vojaški napad pač ni mogoč). No, tukaj mi ni do smeha.
Gornje izjave kažejo nepoznavanje zgodovine ali pa neizmerno naivnost, ali pa oboje.
So pa lep odraz popolne iluzije o lastni pomembnosti in moči Zahoda. Bojim se, kaj bo ko se bo ta mehurček samopomebnosti razblinil. Ko bo surova realnost neusmiljeno udarila. In ta trenutek prihaja s hitrostjo, ki se je večina niti ne zaveda.
Glavni pospeševalec tega trenutka je ravno zamrznitev ruskega premoženja, predvsem v bankah. S tem je Zahod naravnost spodnesel temelj svoje moči v svetu. S tem je pospešil tempo svojega zatona. Pa ne mislite, da navijam za to. Navsezadnje bomo vsi mi in še v večji meri naši otroci žrtve te norosti.
Všeč mi jeVšeč mi je
Marko,
ne boš verjel, ampak tudi ti nimaš vedno prav.
Najprej razmisli o malce širšem kontekstu:
1. Sankcije vedno bolijo. Če si majhna država, je enako, kot če bi ti odrezali obe nogi. Se da preživeti, ampak slabo. Če si velika država, je, kot da bi ti odrezali eno nogo. S protezo se da solidno živeti. Če si Rusija, pa je, kot da bi imel eno nogo krajšo za nekaj centimetrov. Da se živeti dokaj dobro, vendar ne moreš biti vrhunski športnik.
2. Rusiji je v interesu, da se ji sankcije spet odpravijo in da lahko normalno trguje in izvaža svoje energente in surovine tudi v zahodne države. Je pripravljena v zameno za odpravo sankcij v mirovnem sporazumu pristati na to, da povrne škodo, ki jo je povzročila v Ukrajini? Stavim, da je.
3. Način plačila vojne škode za Nemčijio je bil namerno dizajniran tako, da jo motivira h gospodarski rasti in spodbujanju izvoza. Enako velja uporabiti za Rusijo. Naj v zameno za odpravo sankcij pri vsakem sodčku nafte, ki ga izvozi, plača nekaj dolarjev za plačilo vojne škode. Pri 1.6 milijarde sodčkov izvožene nafte letno, bi denimo s 5 dolarjev na sodček lahko letno zbrala za 8 milijard dolarjev za plačilo vojne škode.
Vse je stvar interesov in dogovora.
Všeč mi jeVšeč mi je
Jože, pozabljamo, da je ta konflikt za Rusijo eksistenčen. Pri eksistenčnih zadevah ni nujno denar na prvem mestu. Rusija to vojno ne tretira kot osvajalno ampak kot osvobodilno. In ima za sabo trdo večino več kot 3/4 prebivalstva. Z dogovorom o sankcijah bi Rusija priznala, da je kriva, kar se ne bo, razen če pride do radikalne politične spremembe oz. popolnega političnega kolapsa, nikoli zgodilo. Rusi trdno verjamejo, da je tako mednarodno pravo kot tudi moralna upravičenost na njihovi strani. Vem, da se bo marsikdo namrščil ob tem, ampak, če na to zelo temeljito pogledamo, bomo ugotovili, da Rusi nikakor niso brez argumentov.
Pozabljamo, predvsem na Zahodu, da ni vse v denarju. Da obstajajo na svetu tudi civlizacije in države, ki imajo še kakšne druge prioritete. Npr. suverenost. Ki se je v primeru Rusije in Rusov ne bodo odpovedali tudi za ceno jedrske vojne, kaj šele nekaj % GDP-ja. Vsa njihova zgodovina, da kolektivno nezavedno (prosto po Jungu) govorita o tem.
Pozabljamo, da je vojna v Ukrajini samo kinetični del bistveno večjega usodnejšega spopada – tj. načrtnega dolgoročnega sesuvanja zahodnega unipolarnega sveta na eni strani in utrjevanju (izločanju konkurentov – prosto po Zbigniew Brzezinskem) le-tega na drugi zahodni strani. Če tega ne rezumemo, ne moremo razumeti niti potez Rusije, niti zahoda v tej vojni. Namreč tako ruskega (Kitajskega?) izčrpavanja Zahod-a kot, Biden-ovega “to weaken Russia”.
Bilo bi povsem drugače, če bi se Kitajska obnašala drugače in bi skupaj z drugimi državami 3.sveta aktivno participirala v sankcijah. Vendar tega tako Kitajska kot Indija kot tudi večina sveta ne počne. S Kitajsko trdno na ruski strani, nima Zahod ne vojaške, ne ekonomske moči pritisniti na Rusijo. To nenazadnje lepo ugotavljaš tudi sam v svojih prispevkih.
Lep primer je plin. Večina plina, ki ga je Rusija dobavljala Evropi (cca 100 mlrd m2 letno iz Jamal-a od skupno cca 200 mlrd) bo šlo v petih letih preko Power of Siberia 2 na Kitajsko kjer so potrebe praktično neomejene. Z Novatekovim drugim terminalom v Sabetti, ki bo aktiviran v kratkem, se bo bistveno povečal izvoz utekočinjenega plina. Mimogrede evropski uvoz ruskega utekočinjenega plina se je v 2022 povečal za cca 40%. Toliko o sankcijah.
Da ponovim mojo rdečo nit vsega prejšnjega pisanja: S provociranjem oz. načrtnim kreiranjem protiruske Ukrajine se je Zahod usodno zakalkuliral. Prestopil je zadnjo rdečo linijo 1.nuklearne velesile. Potisnil je Rusijo v kot, iz katerega se ne more več umakniti. Pozabil je na staro Sun Cu-jevo modrost;
“NASPROTNIKA NE SMEŠ NIKOLI STISNITI V KOT”
Zakaj ne? Ker se bo v tem položaju boril do smrti. Tudi če zmagaš, bo zmaga pirova (ker bi v tem primeru zmagovalec postala Kitajska) . Ali pa, kar je tem primeru še verjetneje:
Z JEDRSKO VOJNO IZGUBIMO VSI.
Všeč mi jeLiked by 1 person