1/10 Let’s talk about @UnderSecStateP Viktoria Nuland and her role in US policy of #warmongering Because it’s look like she is just on her way under the bus! 
.
2/10 Toria Nuland father real name was Nudelman, her father parents was born in Moldova and Belarus, this is how everything what happens in #Ukraine and retaliation on #Russia it is personal vendetta for Toria
Med številnimi vojnami, v katerih so ameriški vojaki umirali daleč od doma, so ameriške prostovoljke iz organizacije United Service Organizations (USO) – skrbela je za dvig morale med ameriškimi vojaki – svojim moškim v uniformah in vojaških škornjih delile kavo in krofe. Požrtvovalna dekleta so dobila simpatični vzdevek »doughnut dollies«, srečati pa jih je bilo mogoče v Južnem Pacifiku, Koreji in Vietnamu. Podsekretarka ameriškega State Departmenta Victoria Nuland je takšno »dekle s piškoti« postala med lanskimi protesti na Majdanu nezaležnosti v Kijevu, ki so na oblast pripeljali proevropsko garnituro.
Čeprav je »samo« pomočnica ameriškega državnega sekretarja, pristojna za evropske in evrazijske zadeve, in čeprav je vsem znan njen nič kaj diplomatski F… EU!, so jo v Sloveniji sprejeli najvišji predstavniki države. Za pogovor si je lahko kar sama izbrala medij in novinarja, ki ga je s pregovorno ameriško sproščenostjo, kot kaže, tako očarala, da ji ni zastavil niti enega provokativnega vprašanja. In ponujajo se kar sama, saj nas je obiskala skrajno kontroverzna uradnica.
Ameriški preiskovalni novinar Robert Perry jo je označil za »glavno arhitektko nasilnega prevrata v Ukrajini«, kritiki pa ji pravijo tudi »instrument nesramnega vmešavanja« in »slonica v trgovini s porcelanom«. Sprašujejo se, ali je sploh primerna za funkcijo podsekretarke na ameriškem State Departmentu, glede na to, da na tako občutljivem področju, kot je meja z Rusijo, ameriške interese namesto z diplomatskimi veščinami promovira z odkritim vmešavanjem.
Sicer pa je od vseh izvedb meni kultna ta izvedba Hurt v originalu: Nine Inch Nails. Vse je brilijantno – tekst, kitarska podlaga in, ja, tematika. Čeprav pa ji je Johnny Cash dal, na briljanten način, tisto noto “zadnje spovedi s samim seboj“.
Vedno sem se spraševal, ali zločince in sploh vojne zločince nekoč, tik preden za vedno zaprejo oči, doleti tisti “Johnny Cash moment”. Trenutek, ko so pripravljeni, da v samoti svoje duše obračunajo s svojim življenjem. Da potegnejo črto pod svojim življenjem in sami sebi priznajo, da so, neprimerno več kot dobrih, naredili predvsem ogromno, gromozansko veliko slabih stvari. Mislite, da si bodo Vladimi Putin, George Bush mlajši, Tony Blair, Barack Obama itd. tik pred smrtjo priznali, da je zaradi njihovih odločitev umrlo stotisoče in celo milijone nedolžnih ljudi? Mislite, da se bo kdaj tako pokesali, kot se je Johnny Cash z interpretacijo te briljantne pesmi Hurt?
.
What have I become?My sweetest friendEveryone I know goes awayIn the end
And you could have it allMy empire of dirtI will let you downI will make you hurt
I wear this crown of thornsUpon my liar’s chairFull of broken thoughtsI cannot repair
…
If I could start againA million miles awayI would keep myselfI would find a way
___________
Avtor pesmi je Trent Reznor iz skupine Nine Inch Nails (Album “Downward Spiral“, 1994)
…
The American Service-Members’ Protection Act (ASPA, Title 2 of Pub. L. 107–206 (text) (PDF), H.R. 4775, 116 Stat. 820, enacted August 2, 2002), known informally as the Hague Invasion Act, is a United States federal law described as “a bill to protect United States military personnel and other elected and appointed officials of the United States government against criminal prosecution by an international criminal court to which the United States is not party.”
The United States is not a member of the International Criminal Court (ICC). The Act authorizes the President of the United States to use “all means necessary and appropriate to bring about the release of any U.S. or allied personnel being detained or imprisoned by, on behalf of, or at the request of the International Criminal Court”. This authorization led to the act being colloquially nicknamed “The Hague Invasion Act”, as the act allows the President to order U.S. military action, such as an invasion of The Hague, where the ICC is located, to protect American officials and military personnel from prosecution or rescue them from custody.
Vir: Wikipedia
Poglejmo, kako dobro se je postarala spodnja izjava ruskega zunanjega ministra Sergeja Lavrova, ki jo je izrekel en mesec po začetku invazije na Ukrajino:
This is not about Ukraine at all, but the world order. The unipolar world is irretrievably receding into the past … A multi-polar world is being born.
Koliko ljudi po letu dni vojne v Ukrajini še verjame, da je šlo za s strani ZDA nesprovociran napad Rusije na Ukrajino? Koliko držav je v vmesnem času prestopilo iz previdnega v uradno nevtralno ali prorusko stališče glede vojne v Ukrajini? In koliko držav je zahodnemu zavezništvu uspelo prepričati, da se pridružijo sankcijam proti Rusiji? Glede prvega vprašanja seveda iz objektivnih razlogov nikoli ne bomo dobili odgovora. Drugo vprašanje je lažje, čeprav precej subjektivno. Po nekaterih ocenah (glejte spodnjo sliko) naj bi države, ki leto dni po začetku sankcij simpatizirajo z ali podpirajo Rusijo, imele skupaj skoraj dve tretjini (64%) svetovnega prebivalstva in eno tretjino svetovnega BDP (čeprav je klasifikacija dokaj subjektivna, saj bi denimo premik Brazilije, Mehike in Indonezije, ki so ne samo nevtralne glede Rusije ampak celo naklonjene Rusiji, zgornja razmerja premaknil še bolj v smer eksplicitne ali implicitne podpore Rusiji.
V enem letu trajanja vojne se je geopolitična pokrajina precej spremenila. Narašča število držav, ki so zavzele nevtralno stališče ali aaktivno podprle Rusijo. Dlje kot bo trajala vojna, bolj se bo podpora Russiji povečevala. Vlade držav so pragmatične, vojna v Ukrajini je slaba za posel in razvoj. Sliši se sicer grozno, vendar z moralizmom ni mogoče nahraniti ljudi in zmagati na naslednjih volitvah.
FT columnist Martin Wolf explained the dilemma. “Banks fail. When they do, those who stand to lose scream for a state rescue.” The dilemma is that “if the threatened costs are big enough, they will succeed. This is how, crisis by crisis, we have created a banking sector that is in theory private, but in practice a ward of the state. The latter in turn attempts to curb the desire of shareholders and management to exploit the safety nets they enjoy. The result is a system that is essential to the functioning of the market economy but does not operate in accordance with its rules.” So it’s moral hazard because the alternative is Armageddon. As Wolf concludes: “it’s a mess.”
Načeloma se lahko s tem zgornjim strinjamo. Vendar pa je kolaps SVB posledica slabega regulatornega okvirja za tovrstne specifične banke in eksplicitna posledica monetarne politike FED v zadnjem letu dni (z dvigovanjem obrestne mere je FED zniževal ceno državnih obveznic, ki jih je imela SVB kot kritje, in s tem poslabševal kvaliteto kritja za depozite. SVB je žrtev monetarne politike FED z namenom zniževanja inflacije.
Tudi druge banke imajo podobne težave, ker imajo pomemben del kritja v obliki “varnih” državnih obveznic. Torej bolj, kot se bo FED boril proti inflaciji z dvigovanjem obrestnih mer, bolj bo v še večje težave spravljal banke, predvsem pa različne pokojninske sklade. Drugače rečeno, FED bo s težavo nadaljeval začrtano pot izganjanja inflacije z dvigovanjem obrestnih mer, ne da bi pri tem destabiliziral finančni sektor.
Če FED ni trznil ob dilemi “inflacija ali recesija/brezposelnost”, pa bo težko ostal trden ob dilemi “inflacija ali kolaps finančnega sistema”.
As I write, US regional banks stock and bond prices are diving. And a major international Swiss bank, Credit Suisse, is close to bankruptcy. A financial crisis not seen since the global financial crash of 2008 appears to be unfolding. What will be the response of the monetary and financial authorities?
Back in 1928, the then US treasury secretary and banker Andrew Mellon pushed for higher interest rates in order to control inflation and credit fuelled stock market speculation. At his bequest, the Federal Reserve Board began raising interest rates and in August 1929 the Fed banged up the rate to a new high. Just two months later in October 1929, theNew York Stock Exchangesuffered the worst crash in its history in what was called “Black Tuesday“. History repeats.
In 1929 Mellon was undeterred. He advised the then president Hoover to “liquidate labor, liquidate stocks…
View original post 1,361 more words
Izjemno dobra kolumna Stephena M. Walta, profesorja na Harvard University, glede prelomnosti obdobja, ko se odloča o novi svetovni ureditvi. V bistvu je zadeva zelo enostavna. Imamo dve vodilni sili in dve opciji. Ena zahteva, da morajo vse države sprejeti sklop liberalnih načel (med drugim volitve, pravna država, človekove pravice, tržna ekonomija) in se pridružiti različnim institucijam pod vodstvom ZDA. In slednje se ne pomišljajo z uporabo orožja tak ameriško definiran “svetovni red” tudi prisilno uvesti v neposlušni državi. Druga, Kitajska, se ne vmešava v notranje zadeve drugih držav, zanima jo trgovina, sugerira moto “živi in pusti živeti”, ne inicira vojn, pač pa promovira mir in stabilnost. Ker je to dobro za posel. No, in ker je na svetu več avtokracij kot demokracij in ker večina vlad na svetu želi mir in noče, da se tujci vmešavajo v njihov posel in jim govorijo, kaj naj naredijo, kaj mislite, za katero opcijo se bo v prihodnje odločilo več držav?
Očitno se politična elita v Washingtonu ne zaveda prelomnosti tega obdobja in vztraja na politiki vojaške sile pri prepričevanju, naj države sledijo njej. In to bo spodkopalo ameriško hegemonijo. Pešajoči hegemon ne razume, da v boju z mlajšimi tekmeci ne more več staviti na agresijo, pač pa na modrost in obojestransko koristno sodelovanje.
The détente between Saudi Arabia and Iran—with China playing a facilitating role—is not as momentous as Richard Nixon’s visit to China in 1972, Anwar Sadat’s trip to Jerusalem in 1977, or the 1939 Molotov-Ribbentrop Pact. Even so, if the agreement sticks, it’s a pretty big deal. Most importantly, it is a wake-up call for the Biden administration and the rest of the United States’ foreign-policy establishment, because it exposes the self-imposed handicaps that have long crippled U.S. Middle East policy. It also highlights how China is attempting to present itself as a force for peace in the world, a mantle that the United States has largely abandoned in recent years.
V zvezi s propadom Silicon Valley Bank (SVB) je najbolj očitno dejstvo, da je bila, milo rečeno, banka slabo regulirana. Njeni upravi je uspelo od zakonodajalca izposlovati (2015), da čeprav njena bilančna vsota presega 50 milijard dolarjev, pa ne predstavlja sistemskega tveganja za bančni sistem, ker je majhna in ker ima najbolj varne naložbe (no, prejšnji vikend je najvišja finančna trojka v ZDA propad SVB razglasila za sistemsko tveganje). Zdaj pa vprašanje: če se SVB ne bi izmuznila regulatornemu nadzoru, bi FED s stres testi lahko zaznal njena tveganja?
Thomas Philippon, profesor na New York University, pravi, da ne. Iz preprostega razloga, ker obstoječi stres testi niso sposobni zaznati tveganj, ki so jim banke podvržene danes. Namreč scenariji šokov v obstoječih stres testih so narejeni za negativne šoke v povpraševanju: padec BDP, povečanje brezposelnosti, povečanje obrestnih spreadov, pri čemer pa se obresti na državne obveznice znižajo. Toda zdaj imamo opravka z negativnim ponudbenim šokom in pozitivnim šokom v povpraševanju. Posledica obojega je povišana inflacija, na katero se centralne banke odzovejo z dvigom obrestnih mer, kar pa vpliva na povečanje obrestnih mer državnih obveznic in posledično zniža njihove cene. To pa povzroči, da “zavarovanja” depozitov v banki z državnimi obveznicami postanejo premajhna. Natanko to, kar se je zgodilo v SVB.
DAMIJAN blog 
You must be logged in to post a comment.