Stanko Štrajn

K objavljenemu članku o času pozabljenih obljub je g. MRUTAR pripomnil, da je pač potrebno nahraniti lačna usta, kar razumem kot resignirano pristajanje na v Sloveniji utečeno prakso, da država ne posluje kot dober gospodar, temveč kot skrbnik priviligirane elite, ki dobro živi na račun večine povprečnih državljanov, ki krpajo svoje preživetje iz rok v usta.

Vsekakor bo za lačna usta zmanjkalo, če za lačna usta štejemo zaposlene z minimalno plačo, upokojence z za preživetje premajhnimi pokojninami, vse samozaposlene prekarce, ki ne zaslužijo niti za prispevke in davke, brezposelne itd. Če za lačna usta štejemo prisklednike oblasti, ki molzejo proračun, potem za to populacijo ne bo zmanjkalo, če bo ta vlada nadaljevala tako, kot njene predhodnice in tako, kot trenutno deluje.

Nadaljujte z branjem→

Malce postanem nervozen, ko berem nekonsistentne komentarje glede tekoče zunanje politike zahodnih držav, ki jo določajo in koordinirajo izključno v Washingtonu. Tudi komentatorji, kot je Gideon Rachman, ki je v Financial Timesu pravilno izpostavil nekonsistentnost Washingtona glede Kitajske, je nato zgrešil pomembno nianso poante. Rachman je pravilno izpostavil nekonsistentnost Washingtona:

(1) si v Washingtonu želijo, da Kitajska propade? Če ja, potem to pomeni propad globalizacije, kot jo poznamo, umik največjega trgovinskega partnerja večine držav v razvoju, konec končnih izdelkov in inputov iz Kitajske, konec zahodnega izvoza v Kitajsko, drastično povečano gospodarsko, finančno in socialno nestabilnost v svetu. Pomeni tudi, da za 1.4 milijarde prebivalcev Kitajske ameriška elita želi, da se jim življenje drastično poslabša.

(2) ali pa si v Washingtonu želijo, da je Kitajska uspešna? Slednje namreč zahteva ohranitev globalizacije, kot so jo oblikovali v Washingtonu v skladu s koristmi ameriških korporacij. Globalizacijo, ki prinaša koristi (skoraj) vsem in pozitivno vpliva na gospodarsko, finančno in socialno stabilnost v svetu.

Torej, obe želji – propad Kitajske in ohranitev globalizacije – sta v medsebojnem nasprotju.

Nadaljujte z branjem→

Moji pogledi na gospodarsko situacijo in perspektive za letos, vpliv vojne v Ukrajini in sankcij, zeleno politiko, proračun in strateški položaj Evrope v intervjuju za silvestrsko izdajo Svet 24.

Leto 2022 je zagotovo najbolj zaznamovala vojna v Ukrajini. Smo se na izzive, ki jih je prinesla, v EU in v Sloveniji, pravilno odzvali?

Dogodki v Ukrajini so le še okrepili trende, ki smo jim bili priča po začetku odpiranja gospodarstev marca lani. Takrat je zaradi povečanega trošenja potrošnikov na eni ter zaprtja delov gospodarstev in odpuščanj v času epidemije na drugi strani prišlo do presežnega povpraševanja po končnih izdelkih, energentih in sestavnih delih. Cene energentov so eksplodirale in ponudbene verige so kolapsnile, kar je privedlo do naglega porasta inflacije v drugi polovici lanskega leta. V takšni situaciji se je nato zgodila vojna v Ukrajini, ki je privedla zmanjšanja ponudbe energentov in porasta njihovih cen. Vse to pa je po verigi vplivalo na drastično povišanje stroškov podjetij, na podražitev kmetijske proizvodnje in rast cen hrane. Inflacija je še bolj ponorela in dobili smo ponudbeni tip inflacije, kot smo ga bili deležni v 1970-ih letih po prvem in drugem naftnem šoku.

Vendar bi se temu energetskemu šoku, ki je sledil začetku vojne v Ukrajini, bilo mogoče izogniti oziroma ga bistveno omiliti z bolj modrimi politikami na ravni držav EU. Ključne sankcije, ki so bile uvedene proti Rusiji, predvsem tiste, ki se nanašajo na uvoz ruskih energentov in surovin, so bile povsem napačno dizajnirane. Predvsem pa so zgrešile svoj namen. Bistvo sankcij kot skrajnega ukrepa na področju zunanje politike, je prizadeti nasprotnika, kjer ga najbolj boli, nam pa pozvroči čim manj težav, in da ga na ta način prisilimo k prenehanju spornih aktivnosti. Sankcije proti Rusiji so zgrešile vse tri ključne postulate bistva sankcij

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Vladajoča koalicija, na čelu s predsednikom vlade, predsednico SD in koordinatorjem Levice, v en glas poudarja, da je trenutna vlada izpolnila vse, kar je pred volitvami obljubila.

Na meji s Hrvaško bi morala vlada poskrbeti za odstranitev 143 km panelnih ograj in 50 km ograj iz tako imenovane Cerarjeve bodeče žice, ki je grdo poškodovala kar nekaj beguncev, ki so plezali čez te ovire, več deset nesrečnikov pa se je v Kolpi utopilo. Ograja je povzročila pomor divjadi, ki je umirala v mukah zapletena v »tehnični oviri«, izumu fašistov in nacistov na naših tleh.

Nadaljujte z branjem→

Hrvaška je včeraj prevzela evro. Ob tem je bilo seveda veliko političnega slikanja in govora o “zgodovinskem trenutku”. Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je celo izjavila, da hrvaški prevzem evra pomeni, da je evro še vedno privlačen kot valuta. To je sicer precej resignirana izjava – v skladu z izkušnjami držav, ki so prevzele evro in iz velike evrske krize, ki je skoraj razbila evrsko monetarno unijo, ter averzije nekaterih EU držav, da bi evro prevzele.

Spodaj so moji pogledi na to, kakšne koristi lahko Hrvaška pričakuje od evra oziroma kakšne potencialne nevarnosti sledijo zaradi tega. (Gre za odgovore na vprašanja iz Večernjeg lista, zato naj vas ne moti, da je tekst v hrvaščini) Oboje je utemeljeno na standardnih teoretičnih konceptih in desetletjih empiričnih raziskav na tem področju ter izkušenj držav, ki so evro prevzele. Če na kratko povzemem: Hrvaški prevzem evra je motiviran predvsem s politično-propagandnimi nameni (ker Hrvaška s tem vstopa v “elitni klub”), kakšnih velikih koristi od tega (razen za politično elito, ki se bo lahko hvalila s tem) ne bo, velike škode tudi ne, ker je Hrvaška v treh desetletjih že sama s fiksnim tečajem kune uničila industrijo. Si pa Hrvaška s tem bistveno omejuje manevrski prostor v primeru asimetričnih šokov, saj se odpoveduje instrumentu menjalnega tečaja ter samostojni politiki obrestne mere. Manjko te samostojnosti monetarne politike se kaže predvsem času recesije, ko mora vsaka država zase najti optimalni miks ekonomskih politik, da lahko svoje gospodarstvo čim hitreje stabilizira in ga vrne na pot rasti. ECB pač prilagaja ukrepe glede na evrpo območje kot celoto, kar reflektira potrebe držav, ki imajo največjo gospodarsko težo. Nadaljujte z branjem→