Čas pozabljenih obljub (2)

Stanko Štrajn

K objavljenemu članku o času pozabljenih obljub je g. MRUTAR pripomnil, da je pač potrebno nahraniti lačna usta, kar razumem kot resignirano pristajanje na v Sloveniji utečeno prakso, da država ne posluje kot dober gospodar, temveč kot skrbnik priviligirane elite, ki dobro živi na račun večine povprečnih državljanov, ki krpajo svoje preživetje iz rok v usta.

Vsekakor bo za lačna usta zmanjkalo, če za lačna usta štejemo zaposlene z minimalno plačo, upokojence z za preživetje premajhnimi pokojninami, vse samozaposlene prekarce, ki ne zaslužijo niti za prispevke in davke, brezposelne itd. Če za lačna usta štejemo prisklednike oblasti, ki molzejo proračun, potem za to populacijo ne bo zmanjkalo, če bo ta vlada nadaljevala tako, kot njene predhodnice in tako, kot trenutno deluje.

Nemara najpomembnejše vprašanje življenja v Sloveniji je, ali je naša oblast dovolj umna, da bi znala izčrpavati proračun v še znosnih okvirjih in da bi imela dovolj občutka za pravo mero, koliko je še možno na račun javnega interesa zlorabljati oblast. Če celo ministrstvo za notranje zadeve mirno objavi razpisne pogoje, ki brez sramu dokazujejo, da je namen razpisa predvsem omogočiti korist izbranemu priskledniku in izčrpavati javen denar, nam seveda zelo slabo kaže, saj bi človek pričakoval, da bo vsaj ministrstvo, ki obvladuje neodvisno policijo, ravnalo v javno korist in ne v javno škodo.

Res je strošek odstranitve ograj pljunek v morje  nesmotrnih porab in negospodarnega ravnanja v primerjavi razmetavanja v energetiki, kjer je država izvedla preko 600 milijonsko donacijo, ne zato, ker bi to bila zares edina možna rešitev oskrbe z elektriko, temveč se je dokapitalizacija zgodila zaradi določb 479. čl. Energetskega zakona, ki določa, da energetske družbe v 100% lasti države ne morejo zaiti v stečaj, ustanovitelj pa je subsidiarno odgovoren za njihove obveznosti, če jih same zaradi špekulacij ne morejo plačati.

Razmetavanje javnega denarja se kaže tudi kot imenovanje povsem nekompetentnih uprav pomembnih družb ( na primer DARS in 2TDK ), saj ni mogoče pričakovati, da bo pajdaška poslovna politika zagotovila ustrezno poslovanje podjetij v javni lasti. Diskrepanca med leporečnim dobrikanjem trenutne koalicije in med njenim ravnanjem, ki kot na primeru odstranitve ograj dokazuje, da je diskretni šarm oblasti možnost zlorabljanja oblasti, je dejstvo, ki ga je nujno nenehno izpostavljati in jasno dokazovati trenutni koaliciji na oblasti, da si mora zaslužiti zaupanje civilne družbe z drugačnim vodenjem politike in da mora dokazati, da je sposobna služiti javnemu interesu in da je nesposobna zlorabljati oblast za okoriščanje njenih prisklednikov. Trenutna koalicija bi torej morala dokazati, da je drugačna od predhodnih vlad, da torej ni njen osnovni smisel zloraba oblasti, ampak delovanje za dobro države in njenih državljanov. Skratka, trenutna koalicija bo morala svoje obljube izpolniti, sicer si bo sama odžagala vejo, na kateri sedi.

Če ne pristajamo resignirano na zlorabe oblasti, moramo nenehno na vseh področjih  trenutno koalicijo opozarjati na njeno ne – umnost, ker bomo le tako dobronamerno nemara ob prihodnjem letu obujali manj grenkih spominov na neizpolnjene. Če g. MRUTAR ve, da je potrebno nahraniti lačna usta, bi bilo dobro in prav, da bi tudi on konkretne primere, za katere ve, objavil in tako prispeval k ukinjanju prakse, ki jo očitno tudi on obsoja.