Tej Gonza*

»Zakon, v svoji veličastni enakosti, enakovredno prepoveduje bogatim in revnim, da spijo pod mostom, da prosjačijo za denar na cesti, in da kradejo kose kruha.« (Anatole France)

Novinarka Petra Sovdat je nedavno v Financah objavila kratek prispevek o napovedani vlogi države pri spodbujanju lastništva zaposlenih v Sloveniji. Presenetljivo je, da je v tako kratkem zapisu, ki sestoji iz šestih odstavkov, tako veliko netočnih informacij in ideološkega podtona, ki si pod retorično masko ekonomske strokovnosti prilašča monopol nad zdravorazumsko obravnavo relativno kompleksne teme.

Osrednja teza, ki sledi tudi v debati na Twitterju, je, da trg že sedaj zagotavlja pravico delavcev, da postanejo solastniki podjetij, v katerih delajo. Zakaj za vraga torej potrebujemo direktorat, ki se bo ukvarjal s tem?

Navkljub prepričanju nekaterih libertarcev trg ni čudežna njiva, kjer poganja samo tisto, kar je dobro za družbo. Spodbuja inovacijo, spodbuja kreativno destrukcijo, vendar pa je tudi institucija inercije, interesov ter predvsem pravil, ki jih oblikuje in regulira država.

Gospodarsko, pogodbeno in lastniško pravo definirajo karakteristike podjetja, način vstopanja v lastništvo, davčno obremenitev lastniških prenosov, vloge v produkciji in davke, povezane z vstopom v lastništvo preko različnih vlog.

Davčne implikacije, birokratski postopki, kompleksna zakonodaja, ki ne omogoča enostavnega urejanja notranjega lastništva pogosto že v prvem koraku demotivirajo številne lastnike podjetij, da v solastništvo vključijo delavce.

Pridobivanje delnic v imenu delavcev se šteje za ugodnost iz naslova zaposlitve, zaradi česar je odkup s strani zaposlenih obremenjen s prispevki in dohodnino. Vključevanje delavcev kot družbenikov zahteva preoblikovanje družbene pogodbe, brez dovoljenja ministrstva pa ima družba z omejeno odgovornostjo največ 50 družbenikov. Da se notranje lastništvo vzdržuje tudi s prehajanjem generacij delavcev, so potrebna kompleksna pravila, ki zahtevajo odkup lastnega deleža ob odhodu zaposlenega – s pričakovanim zakonom pa bo odkup lastnih deležev obdavčen z davkom na dividendo.

Zakon o udeležbi delavcev v dobičku sicer omogoča delitev dobička med zaposlene (in za manj kot 20 slovenskih družb, ki kotirajo na borzi, tudi delitev delnic med zaposlene), vendar pa zaradi številnih omejitev praktično ni operativen – poslužuje se ga le nekaj deset gospodarskih družb.

Posledica pravnega okolja je, da morajo imeti podjetja, ki se odločijo za vzpostavitev notranjega lastništva (dober primer je Dewesoft), zelo visoko dodano vrednost, da si lahko privoščijo dodatne davčne obremenitve in druge transakcijske stroške.

Ključno vprašanje je, kako zagotoviti, da bodo zaposleni lažje prihajali do lastništva podjetij in da notranje lastništvo ne propade z menjavo generacij.

Kaj pomeni lastništvo podjetja? Lastništvo podjetja je dejansko vedno posredno in pomeni lastništvo delnic, ki zagotavljajo nabor pravic in dolžnosti. Do delnic je mogoče priti na različne načine – v družbi je večina lastništva pridobljenega preko odkupa delnic od obstoječih delničarjev, kjer gre za transakcijo med dvema osebama. Tako lastništvo podjetja ni pogojeno s produktivno vlogo v podjetju (zagotoviti kapitala, delati, biti stranka, biti del lokalne skupnosti itd.), lastništvo je prostoleteča pravica, ki jo lahko dobi tisti, ki zanjo plača.

Res je, da imajo tako bogati kot revni enako možnost kupovati delnice – največja ovira za širitev lastništva zaposlenih je seveda prav dejstvo, da delavci, v svoji razredni funkciji, nimajo dovolj denarja, da bi si lahko privoščili delnice podjetij, v katerih delajo.

V ZDA je v 50ih letih prejšnjega stoletja Republikanec Louis Kelso ugotavljal, da v Ameriki ni dovolj kapitalistov (lastnikov kapitala), ker srednji razred nima denarja, da bi si to lahko privoščil. Ugotovil je, da imajo ljudje nekaj drugega – svoje delo. Danes, jutri in naslednje leto lahko delajo in s tem zaslužijo prihodek.

Kelso se je vprašal, kako je mogoče ta pričakovani prihodek iz naslova dela pretvoriti v odkupna sredstva za vzpostavitev lastništva zaposlenih? To je originalna ideja za ESOP modelom, ki zagotavlja, da delavci do solastništva pridejo preko kapitalizacije lastnega dela.

ESOP model, v svojem primarnem pomenu, niso opcijske sheme za zaposlene, kot napačno sklepa novinarka v Financah – ESOP je shema za dolgoročno in inkluzivno lastništvo zaposlenih preko lastniškega sklada, ki je bilo postavljeno v 70ih letih prejšnjega stoletja v ZDA.

ESOP omogoča odkup delnic od obstoječih lastnikov na način, da pričakovani dobički podjetja pokrijejo kupnino za delnice. Mehanizem je sicer podoben načinu odkupa slovenskih tajkunov in modelu privatnih skladov, ki preko dolžniškega vzvoda odkupijo podjetje ter dolg povrnejo z dobički, ki ga podjetje generira. Ključna razlika je v tem, da ESOP lastništvo vključuje vse zaposlene, in da regulatorji nadzorujejo vrednotenje, ki je pri tajkunskih prevzemih v Sloveniji napihnilo bančno luknjo.

Raziskave, ki se jih je v zadnjih desetletjih nabralo ogromno, potrjujejo kmečko logiko, da podjetja, kjer zaposleni razmišljajo in delajo kot lastniki, uživajo višjo produktivnost, izboljšajo krizno odpornost, prispevajo k zniževanju premoženjske neenakosti, izboljšujejo pogoje dela in povečujejo pripadnost zaposlenih, s čimer se prihrani ogromno stroškov.

V ZDA se je do danes ESOP razširil na 7000 podjetij, ki zaposlujejo skoraj 14 milijonov delavcev-solastnikov oz. 10% delovne sile v privatnem sektorju. Tamkajšnja zakonodaja zagotavlja številne davčne olajšave za podjetje in lastnike, ki ESOP skladom prodajajo delnice. Podoben model je leta 2014 uvedla tudi VB, do danes ga je vzpostavilo več kot 1000 podjetij. Kanadska liberalna vlada je s podporo konservativne stranke napovedala uvedbo modela v naslednjem letu.

Italija, Španija, Francija, Nemčija in druga razvita gospodarstva poznajo različne modele solastništva zaposlenih – raznolikost zakonske podlage je pomembna, saj omogoča, da gradimo lastništvo zaposlenih z različnih strani. Prav tako se je izkazalo ključno, da se s pomočjo države gradi podporno okolje, ki informira, financira, izobražuje in mentorira.

Medtem, ko najbolj razvite zahodne države aktivno delajo pri vzpostavljanju raznovrstnosti prakse ekonomske demokracije, v Sloveniji javno pogosto usmerjajo soldati neoliberalnega.

Vloga države je med drugim tudi, da spodbuja organizacijske strukture, ki imajo pozitivne družbene eksternalije. Podjetja v lasti zaposlenih bodo poskrbela za dvig dodane vrednosti in jo zasidrala med slovenske delavce, ki bodo mlade motivirala za delo v Sloveniji, poskrbela za zmanjšanje ekonomske negotovosti srednjega razreda in stremela k okolijski odgovornosti poslovanja.

Družbena odgovornost podjetij v lasti zaposlenih vodi v dodatne stroške poslovanja, ki jih mora država subvencionirati – ključne bodo davčne olajšave, olajšani birokratski postopki, ozaveščanje deležnikov, financiranje podpornih mentorskih organizacij in razvoja potrebnega znanja in vzpostavitev finančnih mehanizmov.

Torej, vloga države je, da omogoči, spodbuja, informira in regulira razvoj lastništva zaposlenih. Na ta način lahko trenutna vlada zasleduje zelo močno strategijo za prihodnost slovenskega gospodarstva.

____________

Tej Gonza je direktor Inštituta za ekonomsko demokracijo in mladi raziskovalec Univerze v Ljubljani

* Izvorno objavljeno v Večeru