Prejšnji teden sem s kolumno Izumiranje nacije: Ko zmanjka veselja do reprodukcije spodbudil kar nekaj diskusije na temo, če karikiram, “kdo je kriv” za izumiranje nacije. Ženski del populacije se seveda otepa kakršnekoli sokrivde glede padca rodnosti in posledičnem izumiranju nacije ter prevaljuje krivdo na moški del populacije. Kot je napisala Jasmina: “ženske pri tridesetih mi precej često razlagajo, da z neodraslimi vrstniki pa res nimajo nobenega reproduktivnega veselja. Ker že imajo 30 let starega otroka“. In seveda na nedostopnost stanovanj (Tudi današnji 25 letniki živijo pri starših. 30 letniki tudi. Ne po svoji želji. V tem kontekstu misliti o tem, kako bi imeli veliko otrok, deluje kot znanstvena fantastika).

Moja poanta pa je drugje, in sicer v porastu ženske emancipacije, spremembi družbenih vlog in povečanju blaginje:

• Ne gre za nedostopnost stanovanj, saj gre za dolgoročne trende. Upadanje rodnosti je posledica rasti blaginje. Gre za “prekletstvo razvitosti”. Povsod. Rodnost v razvitih državah nekako držijo pokonci le še priseljenci,
• “Dostopnost do stanovanj” je bila še slabša pred 50 ali 70 leti, ko smo imeli še velike družine, po 4 do 10 otrok na družino. Pa je bila rodnost kljub temu visoka,
• Z rastjo dohodkov, z emancipacijo žensk, z njihovim zaposlovanjem, pridejo do izraza druge prioritete – blaginja, uživanje, kariera itd.,
• Zmanjševanje družin in nižja rodnost je znak rasti razvitosti in blaginje. Vollrath (2020) to jemlje kot znak razvojne uspešnosti. Je pa posledica tega nižja gospodarska rast in težave pri financiranju zdravstva in pokojninskega sistema ter tudi izumiranje nacije.
  

Moja poanta je, da porast blaginje vodi k preobilju, omilitvi instinkta po preživetju, drugačnim osebnim preferencam in družbenim vlogam, ko se naenkrat ni več treba boriti za preživetje. Dobra potrditev te moje teze je podana v rezultatih eksperimenta Universe 25, ki ga je leta 1972 naredil John B. Calhoun. Calhoun je z eksperimentom na populaciji miši želel ugotoviti, kaj se zgodi, ko neka populacija trči na omejitev prenaseljenosti ob hkratnem preobilju. V eksperimentu je oblikoval idealno okolje za razcvet mišje populacije – skrbno izbral zdrave pare, ustvaril idealno klimo s temperaturo 20 stopinj, izločil vse morebitne naravne sovražnike, hkrati pa omogočil mišim absolutno obilje iz vidika hrane. Po pričakovanju se je v tem idealnem okolju populacija miši hitro širila, podvojila se je na vsakih 60 dni. Toda po 300 dneh eksponentne rasti se je rast populacije zaustavila.

Med populacijo miši sta se oblikovala dva vzorca obnašanja. V glavnem delu populacije se je kljub obilju izoblikovala neenaka razposreditev hrane, oblikovale so hierarhične tolpe, razvilo nasilje in kanibalizem. Manjši del populacije, ki ni našel svoje vloge v teh skupinah, pa se je umaknil v pasivnost in neodzivanje na agresijo. Še več, izgubil je interes do druženja in tudi parjenja. Medtem ko so postali samci bodisi extremno agresivni bodisi ekstremno pasivni, pa so samice izgubile interes za potomce, pozabile nanje ali jih celo pobijale. Čeprav je bila velikost populacije prostorsko omejena na 3,000, pa se je njena rast zaustavila pri 2,200. Zaradi visoke umrljivosti in nizke rodnosti se je krivulja rasti populacije obrnila navzdol in kmalu izumrla. Kasneje so eksperiment ponovili še na podganah, z enakimi rezultati.

Calhoun je dogajanje v eksperimentu označil kot “vedenjski” oziroma “moralni propad”.

“For an animal so simple as a mouse, the most complex behaviors involve the interrelated set of courtship, maternal care, territorial defence and hierarchical intragroup and intergroup social organization,” he concluded in his study.

“When behaviors related to these functions fail to mature, there is no development of social organization and no reproduction. As in the case of my study reported above, all members of the population will age and eventually die. The species will die out.”

He believed that the mouse experiment may also apply to humans, and warned of a day where – god forbid – all our needs are met.

“For an animal so complex as man, there is no logical reason why a comparable sequence of events should not also lead to species extinction. If opportunities for role fulfilment fall far short of the demand by those capable of filling roles, and having expectancies to do so, only violence and disruption of social organization can follow.”

At the time, the experiment and conclusion became quite popular, resonating with people’s feelings about overcrowding in urban areas leading to “moral decay” (though of course, this ignores so many factors such as poverty and prejudice).

Vir: IFL Science

Gre za soočenje dveh dejavnikov – prenaseljenosti in preobilja. Ni si težko zamisliti, da se je populacija v zahodnih državah znašla v podobni situaciji, pri čemer pa se preobilje zdi danes precej bolj odločilen dejavnik. Del populacije se je pacifiral, ne želi se zoperstaviti agresivnemu realnemu življenju, na drugi strani pa je materialno preobilje omililo še instinkt po preživetju. Lažje in ceneje je živeti pri starših in igrati igrice na digitalnih platformah, zasledovanje lastnih hobijev je postala prioriteta, druženje z nasprotnim spolom in “parjenje” neobvezno, razmišljanje o starševstvu in družini pa nepomembno. Na žalost to vodi v apokaliptični scenarij.

V mišjem eksperimentu migracije niso bile možne, posamezniki, ki niso našli svoje vloge v družbi, niso mogli emigrirati in ni bilo priliva novih. V razvitih državah, tudi v Sloveniji, upadajočo rodnost zaenkrat še rešujejo migranti, vendar pa to prihaja s ceno – po določeni stopnji “primešavanja tujih kultur” se v avtohtonem prebivalstvu poveča odpor do priseljencev, kar vodi k porastu sovražnega sentimenta do tujcev in političnega populizma.