Misija nemogoče po slovensko: Kako z obnovljivimi viri sonca in vetra nadomestiti TEŠ 6

Erik Margan (#)

Za nadomestitev TEŠ 6 (do leta 2033) bi bilo potrebno v 11 letih inštalirati 34,869 panelov (1,744 dnevno) in skupaj postaviti 75 vetrnic (7 letno), inštalirati 6,847 baterij zmogljivosti 22.2 MW (NGEN) in/ali 9 črpalnih HE. Skupen strošek bi znašal okrog 50 milijard evrov, kar je 7-krat več, kot so pričakovani stroški izgradnje JEK-2. O stabilnosti elektroenergetskega sistema in regulaciji raje molčimo.

V zadnjem času se je zvrstilo veliko razprav o nujnosti zaprtja TEŠ-6. Zaenkrat še vedno velja, da naj bi to storili do leta 2033. 

Gre za politično (in ne strokovno) odločitev, sprejeto pod pritiskom predvsem nevladnih organizacij, ki zagovarjajo čim prejšnji prehod na obnovljive vire energije. Pa tudi političnih strank, ki v svojih programih vključujejo elemente zelenega programa. To zadnje pa pomeni, v trenutni sestavi parlamenta, praktično vse stranke. Nekatere stranke imajo to vprašanje celo za prednostno. A temu vprašanju se nobena stranka v prihodnje ne bo mogla izogniti, saj je omejevanje izpustov CO2 zapisano v Pariškem dogovoru, kateremu smo se leta 2015 »ambiciozno« zavezali in mimo katerega sedaj ne moremo.

Pustimo zaenkrat ob strani smiselnost tega dogovora in naš vpliv na lokalno podnebje in globalno segrevanje. Pa tudi z vprašanjem, ali bi bilo, takrat ali v prihodnje, mogoče doseči bolj ugodne pogoje dogovora za Slovenijo, se ne bomo tukaj ukvarjali.

Tukaj nas zanima izključno ali smo sploh sposobni nadomestiti TEŠ-6 z obnovljivimi viri energije v zadostni meri in v predvidenem roku. Predpostavili bomo tudi, da finančni vidiki te operacije niso vprašljivi, čeprav bo to na koncu verjetno najpomembnejše vprašanje.

Pred časom sem že podal podoben izračun, ki pa je žal temeljil na preveč optimistično določenih izhodiščnih predpostavkah. Kljub temu je rezultat nedvoumno pokazal, da naloga ni uresničljiva. Zato sem si zadal nalogo poiskati vse relevantne podatke, ki vplivajo na izvedljivost naloge ter izračun ponoviti tako, da temu ne bo možno oporekati. Ta izračun je sedaj pred vami.

Najprej poglejmo, koliko električne energije sploh proizvajamo. Graf prikazuje proizvodnjo električne energije v Sloveniji leta 2016 po virih; skupno je bilo proizvedeno 15,55 TWh, pretežno v jedrski elektrarni, termo in hidroelektrarnah. Kljub rasti števila sončnih elektrarn v zadnjih letih, smo s pomočjo sonca proizvedli le 2 % električne energije (vir SURS).

Deleži prizvedene EE po virih

Ob tem pa je nujno poudariti, da Slovenija v povprečju uvaža okoli 17% manjkajoče energije (povprečje 5 let, od 2015 do 2019) in sicer kar 85% časa. V najhujših konicah porabe občasno uvažamo celo do 80% energije. Res pa je, da občasno toliko tudi izvozimo (vir RN ELES). Poleg tega se bodo potrebe po energiji v prihodnje še povečevale.Delno zaradi postopnega prehoda na ogrevanje s toplotnimi črpalkami, delno zaradi industrijskega razvoja, delno pa zaradi predvidene elektrifikacije cestnega prometa.

To pomeni, da te primanjkljaje moramo upoštevati pri prihodnjem razvoju omrežja in proizvodnih kapacitet. Kateri viri bodo pri tem pridobili katere deleže je zaenkrat težko napovedati, saj še vedno ne vemo kako se bomo odločili glede jedrske energije, plinskih elektrarn, hidroelektrarn, drugih obnovljivih virov, itd. Zato zaenkrat vzemimo, da bomo predvideno zaprtje TEŠ-6 nadomestili zgolj s solarnimi paneli in vetrnimi elektrarnami.

Električna energija, proizvedena iz premoga, predstavlja torej okoli 33% vse proizvedene energije, kar pomeni okoli 5,1 TWh.

Poglejmo sedaj podatke za TEŠ-6. Izgradnja nas je stala okoli 1,4 milijarde evrov, kar je tu zgolj podatek za poznejšo primerjavo, v upravičenost te cene se tukaj ne bomo spuščali. Ostale potrebne podatke najdemo na uradnih spletnih straneh: VIR 1, VIR 2.

Od tod izvemo naslednje: (1) Nazivna moč: 600 MW, (2) Dejanska maksimalna izhodna moč: 542 MW, (3) Dolgoročno povprečje proizvodnje električne energije: okoli 3,8 TWh letno ter (4) Največ energije je bilo proizvedeno v letu 2016: 4,1 TWh.

Teh 4,1 TWh predstavlja 80% delež v električni energiji proizvedeni iz premoga, oziroma okoli 26% celotne proizvedene energije. A za nadaljnji izračun bomo raje vzeli večletno povprečje, 3,8 TWh na leto. Za enostavnejši izračun vzemimo, da bomo po letu 2033 ta prispevek TEŠ-6 nadomeščali polovico iz solarnih panelov, polovico pa iz vetrnih elektrarn, torej po 1,9 TWh iz vsakega od teh dveh virov.

Podatke za osončenost po Sloveniji dobimo na spletnih straneh ARSO, in sicer: (1) Sonce, sezonska povprečja: VIR 1, VIR 2, VIR 3, VIR 4, (2) Sonce, mesečna povprečja: VIR 1, (3) Sonce, letno povprečje VIR 1.

Za številčno ponazoritev:

  • Bohinj 1850 ur/leto
  • Ljubljana 2000 ur/leto
  • Koper  2350 ur/leto
  • Povprečje 2150 ur/leto (okoli ~25% časa), celotno število ur na leto: 8760

Potrebujemo še tehnične podatke za solarne panele:

  • Izkoristek: okoli 20%
  • Specifična konična izhodna moč: 200 W/m2 (ob maksimalnem sončnem obsevanju opoldne jasnega dne, ki znaša okoli 1000 W/m2)
  • Foto-občutljiva površina: 1,5 m2
  • Konična izhodna moč: 200 W/m2 × 1,5 m2 = 300 W
  • Povprečje sončnega obsevanja za vpadni kot θ od 0 do π radiana: cos(θ) = 64%
  • Letno energijsko povprečje: 300 W × 2150 h × 0,64 =  412 800 Wh

Iz potrebnega letnega energijskega povprečja in povprečja pridobljenega iz enega solarnega panela lahko izračunamo celotno potrebno število solarnih panelov:

  • 1,9×1012 Wh / 412 800 Wh = 4 602 700 panelov.

Koliko panelov bi morali postaviti vsak delovni dan, da bi dosegli to potrebno število panelov do leta 2033, če bi začeli januarja 2022?  V 132 mesecih (11 let), bi morali vsak mesec postaviti:

  • 4 602 700 / 132 = 34 869 panelov.

V 20 delovnih dni na mesec bi to pomenilo:

  • 34 869 / 20 = 1744 panela dnevno.

Če privzamemo, da sta za postavitev enega panela potrebna 2 delavca, ki lahko postavita in v omrežje povežeta 5 panelov v enem delovnem dnevu, bi morali za celotno delo imeti najmanj 698 delavcev, kvalificiranih elektro-monterjev, ki bi delali vseh 11 let, brez bolniških in letnih dopustov.

Poglejmo še potrebno število vetrnic. Podatke za povprečne hitrosti vetra 50 m nad tlemi prav tako najdemo na spletnih straneh ARSO VIR.

  • Dolgoročno povprečje hitrosti je ocenjeno na: 1-2 m/s
  • Maksimalna letna povprečja na nekaterih ugodnih legah dosežejo: 5-7 m/s

Gostota moči vetra 50m nad tlemi VIR

  • Povprečje: okoli 100 W/m2
  • Maksimalno: do 600 W/m2

Ponekod največje hitrosti vetra krepko presežejo 28 m/s (100 km/h), vetrnice pa lahko delajo do največ 25 m/s (90 km/h), nad to hitrostjo vetra je treba vrtenje ustavit in krake obrnit »na nož« v smeri vetra, sicer bi zračni upor lahko prelomil steber in zrušil vetrnico.

Vetrnice pa se lahko začnejo vrteti pri 5 m/s (18 km/h) in dosežejo maksimalno izhodno moč že pri 12 m/s (43 km/h).

Izhodna moč vetrnice je odvisna od velikosti. Manjše dajejo >100 kW, večje pa do 5 MW. Vendar je težava ta, da morajo bit vetrnice dovolj oddaljene druga od druge, da se med seboj ne motijo z zračnimi turbulencami. To pomeni, da na nekem omejenem ozemlju lahko izrabimo le določeno moč, ki ni odvisna od moči samih vetrnic, ker večje moramo postaviti bolj narazen. Manjše pa bi lahko prenesle malo večje hitrosti vetra.

Zaradi enostavnosti izračuna privzemimo, da bomo povsod postavljali enake vetrnice, in sicer z nazivno močjo 3 MW. Privzemimo, da so kraki takih vetrnic dolgi 43 m, kar pomeni, da bo krog, ki ga opiše vrh kraka imel površino π r2 = 5809 m2. Če privzamemo, da bomo lahko pokrili energijske potrebe s postavitvijo vetrnic na najbolj ugodnih legah, kjer lahko računamo z letnim povprečjem gostote moči okoli 500 W/m2, bi iz ene vetrnice lahko dobili:

  • 5809 m2 × 500 W/m2 = 2,9 MW.

S tem bi v enem letu pridobili 2,9×106 W × 8760 h = 2,54×1010 Wh

Iz potrebne letne energije (1,9 TWh) in povprečne energije pridobljene na vetrnico v enem letu (2,54×1010 Wh) izračunamo potrebno število vetrnic:

  • 1,9×1012 / 2,54×1010 = 75 vetrnic.

V 11 letih do leta 2033 bi potem morali postaviti vsako leto:

  • 75 / 11 = 6,8 vetrnic ali, recimo okroglo 7 na leto.
  • Ali drugače, po eno vetrnico vsakih 52 dni.

Pri tem je potrebno upoštevati, da moramo – za razliko od solarnih panelov – vetrnice postavljati pogosto na hribovitih pobočjih ali hrbtih. Torej na težko dostopnem terenu, kjer je potrebno najprej zgraditi poti za vso potrebno gradbeno mehanizacijo, ki bo izkopala jame za velika betonska sidra, nato še postavila visoke stolpe, na katere bi z velikimi žerjavi postavili najprej generator, nato pa še tri krake. Izbrati pa je potrebno čas, ko veter ne piha!

Upoštevati je treba tudi evropska priporočila, da mora biti vetrnica oddaljena od najbližjega naselja za najmanj desetkratnik njene višine. Seveda ob pogoju soglasja prebivalcev, naravovarstvenikov in lastnikov zemljišč.

Poleg naštetega je treba še upoštevati, da tako večja solarna polja (ki niso na strehah hiš ali tovarn), kot tudi polja vetrnic , močno degradirajo okolje in prizadenejo tam živeče živalske vrste. V obeh primerih je treba na teh območjih posekati višje grmovje in drevesa, da ne motijo laminarni tok vetra, ali delajo sence panelom. Pri večjih poljih solarnih panelov pa je treba upoštevati tudi njihov medsebojni razmik, da ena vrsta ne dela senco drugi, kar pomeni najmanj dvojno, če ne kar trojno skupno površino. In nenazadnje je treba take sisteme povezati v omrežje, kar pomeni ustrezno število nadzemnih ali vkopanih vodov, kar spet zahteva posege v zemljišča.

Poglejmo še cene. Solarni paneli stanejo že okoli 1 €/W, inverterji zanje pa okoli 2.5 €/W. Pri vetrnih elektrarnah lahko računamo med 3 in 5 €/W, pri velikih pa okoli 1.5 €/W. V obeh primerih je treba dodati še cene povezovanja v sistem, kar je odvisno od oddaljenosti in vrsti povezave (nadzemne ali vkopane) ter instalirane moči.

Po teh podatkih in zgornjih izračunih bi nas samo solarni paneli stali 1,38 milijarde € (podobno kot domnevno preplačani TEŠ-6), vetrnice pa najmanj 330 milijonov €. Oboje brez cene povezovanja v sistem ter brez nujno potrebnih hranilnikov energije. Slednji pa spet zahtevajo dodatne proizvodne kapacitete za njihovo polnjenje.

In ravno pri hranilnikih energije nastopijo največje težave. Ta hip imamo le dva primera hranilnikov in sicer baterijski hranilnik energije podjetja NGEN (2019, Moste/Žirovnica) ter črpalno hidroelektrarno (ČHE) Avče (2010, ob Soči). Poglejmo nekaj podrobnosti.

Baterijski sistem NGEN (na osnovi Tesla Powerpack):

  • Investicija: 15 M€
  • Moč: 12,6 MW
  • Energetska zmogljivost: 22,2 MWh

Po navedbah NGEN: “Študije kažejo, da 4 MW priključne moči baterijskih hranilnikov omogočajo postavitev dodatnih 100 MW proizvodnih kapacitet električne energije iz obnovljivih virov” (revija Energetika.NET, 2019).

Ta izjava drži le v pogojih, ko je obnovljivih virov še razmeroma malo in elektro-omrežje lahko zadovolji potrebe po energiji pretežno iz drugih virov, ki se lahko ustrezno hitro odzovejo in prilagajajo porabi. Sistemi, kot je NGEN, so uporabni pri pokrivanju kratkotrajnih konic ali hitrih sprememb v porabi. Niso pa namenjeni dolgotrajni oskrbi. Toda v sistemu, ki sloni v večji meri (>30%) na nestanovitnih virih, je v daljših obdobjih oblačnega vremena in brezvetrja, kar je po zimi pogost pojav, se potrebe po hranilnikih močno povečajo. Še posebej je to problem, kadar se večina držav prav tako zanaša na obnovljive vire in uvoz iz drugih držav torej ne bi bil mogoč. V takih razmerah bi potrebovali hranilnike z najmanj polovično močjo, kot jo pokrivajo obnovljivi viri, ter za najmanj dva tedna delovanja. A tak sistem bi bil v polni uporabi le nekaj mesecev na leto, večinoma bi deloval z zmanjšano močjo. To pa pomeni, da se investicija ne bi povrnila v času, kot bi si želeli investitorji.

Pri tem je žal preveč neznank za dovolj zanesljiv izračun, zato privzemimo, da zgornja izjava NGEN velja tudi v primeru nadomestila za TEŠ-6.

Iz navedenega razmerja priključnih moči in celotne potrebne energetske zmogljivosti nadomestnih obnovljivih virov lahko dobimo celotno potrebno zmogljivost hranilnikov:

  • 3,8×1012 Wh * 4 / 100 = 1,52×1011 Wh (ali 152 GWh)

Potrebno število enot podobnih obstoječemu NGEN dobimo, če to delimo z energetsko zmogljivostjo NGEN:

  • 1,52×1011 / 22,2×106 = 6847

Potem bi celotna investicija znašala:

  • 6847 × 15×106 € = 1,027×1011 € (ali 102,7 milijard €)

Seveda, primer NGEN je zgolj začetek tovrstne tehnologije, ki se bo zagotovo še razvijala,  saj je sitem Tesla Powerpack bil razvit na osnovi litij-ionskih baterij, ki so bile optimizirane za uporabo v prometu (majhna masa in majhne dimenzije, ter visoka impulzna moč). Za stacionarne namene bi bli bolj primerni sistemi z drugačnimi, cenejšimi tipi baterij, ki bodo zato nekoliko večje. Vendar cena baterij predstavlja le del celotne investicije, preostali stroški so podobni, zato je težko pričakovati pocenitve večje od kakšnih 30%.

Precej nižje stroške bi verjetno dosegli s ČHE, kot je ČHE Avče (zgrajena leta 2010, moč 185 MW, letna proizvodnja 426 GWh). Vendar ČHE potrebujejo ogromne bazene za prečrpavanje vode (Avče 2 170 000 m^3) in ti morajo biti razmeroma blizu, med njima pa mora biti dovolj velika višinska razlika. Ttakih prostorskih možnosti je v Sloveniji razmeroma malo. Izvedene so bile tudi študije za projekt ČHE Kozjek (400 MW). Najdenih je bilo še devet možnih lokacij primernih za moči med 45 in 300 MW. Zato je sprejemljiva domneva, da bi dosegli pocenitev hranilnega sistema za dodatnih 20%. Skupno bi torej znižali stroške na dobrih 50 milijard evrov. To pa je še vedno 7× več kot so pričakovani stroški izgradnje JEK-2.

Pa še nekaj je treba upoštevati in sicer obratovalne in vzdrževalne stroške solarnih panelov, vetrnic ter hranilnikov energije in zamenjave sistemov v primeru trajne okvare. Denimo če toča poškoduje solarne panele ali podobno (zavarovalnice pri tem pomagajo, a je zavarovanje potrebno plačevati). Pa tudi življenjska doba teh naprav ni tako dolga, kot proizvajalci zatrjujejo. Pogosto je krajša od 20 let.

Upoštevajoč vse navedeno, lahko mirne vesti zatrdimo, da gre za »misijo nemogoče«! To pa seveda ne bo zmotilo politike, da bi spremenila začrtano smer.

______

* Izvorno objavljeno na blogu Radlek.si

Opombe (JPD):

1. Nekateri privzeti parametri glede izkoristka sončnih panelov in vetrnic ter cen se sicer nekoliko razlikujejo od tistih, ki so navedeni v drugih virih (precenjeno pri solarnih panelih, podcenjeno pri vetrnicah), vendar so v podobnem rangu velikosti.

2. Koncept glede hranilnikov energije je sporen – namesto kratkoročnega hranjenja v baterijah je boljše hranjenje elektrike v ČHE in HE, namesto dolgoročnega hranjenja za zimo je bolj smiselno imeti nadomestne plinske TE.

3. Komentar zanemarja stroške vlaganj v distribucijsko omgrežje in regulacijo zaradi povečanega deleža OVE, te potrebne investicije se nahajajo v rangu med 5 in 15 milijard evrov.

4. Ne glede na te pomanjkljivosti pa sklep, da je z OVE sonca in vetra praktično nemogoče nadomestiti TEŠ 6, veljajo.

# Avtor sicer spada med t.i. klimatske skeptike zaradi dvoma v vpliv CO2 na segrevanje ozračja. Tukaj je njegova razprava na to temo iz leta 2012.

6 responses

  1. Čestitke tako Eriku Marganu kot Jože-tu. Dober, potreben celo nujen prispevek.

    V vsesplošnem energetskem in klimatskem enoumju je že sama debata iz druge strani kot je mainstream pomemben prispevek k odprtosti transparentnost, kvaliteti in žal moram reči (za sedanji čas) svobodi javnega pogovora.

    Oba imata seveda prav, oba sta pozabila omeniti še približno 340 MW hidroelektrarn na srednji Savi in še malenkost na Muri, ki bi jih bilo še kako smiselno zgraditi. Ker gre za pretočno-akumulacijske HE bi bil strošek tako panelov kot vetrnic in predvsem baterij manjši (Strošek HE na Srednji Savi je približno, navajam po spominu, 1,4 milijarde EUR).

    Kljub temu to niti od daleč ne omaja ugotovitve, da nuklearko nujno potrebujemo, da bi jo morali začeti graditi čimprej, prej preden se bo zgodil nov masoven prehod na NE, ki bo povzročil dvig cen za NE, nekaj podobnega kot se je 2009 dogajalo, ko smo podpisovali pogodbo za TEŠ6 (ravno v zgodovinskem peak-u najvišjih cen za opremo TE na premog).

    Za časa mojega mandata v AUKN sem si zelo prizadeval tako za HE na srednji Savi kot za nuklearko, ampak žal betonskih glav politikov v kratkem času, ki sem ga imel na voljo ni bilo možno odpreti. Zdaj jih bo odpirala, na silo, nuja energetske krize.

    “Narod pa če sve to pozlatiti”.

    • Gre še za eno napačno predpostavko v Marganovem člabku; in sicer v investicijski vrednosti NE.

      Kot verjetno najbolj optimalna NE za JEK2 je Westinghous-ova AP1000. Večje elektrarne od te ne rabimo, 1000 MW pa je danes standarndi blok tako za JE kot TE na premog. Kar pomeni, da bi bili v prvi fazi neto izvozniki el.energije. Interesantov za to elektriko je več kot dovolj. če me spomin ne vara, je bilo pred desetletjem več kot 10 (12?) interesentov, ki bi vlagali v JEK2 v zameno za dobavo el. energije v naslednjih 2 desetletjih. Za Slovenijo bi bilo to idealno, v prvih 2 desetletjih bi imela zagotovljen odjem el.energije, v 2.polovici življenske dobe pa bi lahko vso elektriko (ob predpostavki vseobsežne elektrifikacije prometa in ogrevanja) uporabila sama.

      Cene JE se gibljejo od 3 milijone USD za 1MW (Kitajci), 3,5 milijona (Rusi), do 5 milijonov (Areva). 7 milijonov, ki jih je naračunal Erik so na osnovi prekoračitev stroškov (Hinkley Point, Oukiluto) za Arevo. Glede na to, da bi verjetno en velik del Westinghousove AP1000 izdelali Kitajci (ki imajo licenco in so jih izdelali že celo vrsto), bi bili stroški verjetno bliže 4 milijonom kot 7 milijonom USD/MW. Še posebej glede na dejstvo, da ima JEK vrhunsko investicijsko in inžinirsko ekipo, ki je sposobna zelo kompetentno načtovati in nadzirati gradnjo.

  2. Čestitka Eriku za zelo podroben članek. Žal je tudi on podlegel jedrskemu lobiranju. Opozarjam na nekaj napak, ne zato, ker bi hotel kritizirati, temveč dopolniti.

    Statistično je vsa elektrika iz NEK obravnavana kot slovenska, ne le slovenska polovica. Od tod napaka, da je v Sloveniji 35% elektrike jedrske (nekateri navajajo celo več kot 40%). Ni res, NEK ob dobrih letih res proizvede 6 TWh elektrike, vendar je le polovico te slovenske, torej 3 TWh. V najboljšem letu je v slovenskem električnem miksu 24% jedrske elektrike. To ni malo, ampak je občutno manj, kot jedrci napihujejo. Če pa gledamo celotni energetski miks, je jedrske energije zgolj 5%. Še drva dajo več energije kot nuklearka, tudi cenejšo.
    Druga napaka je, da Erik ne govori o zmanjšanju rabe energije. Zmanjšati moramo rabo energije za vsaj polovico v primerjavi z letom 2005 (Čist planet za vse). Ob tem se bo raba elektrike povečala, nikakor pa ne drastično. S pravo prometno politiko (e-avtomobili pod 10 kWh/100 km, učinkovit javni promet, delo od doma…) se raba bencina ne bo dobesedno prevedla v rabo elektrike. Podobno bo treba zmanjšati rabo elektrike v stavbah: toplotne črpalke za ogrevanje sodobnih stavb in pripravo sanitarne vode rabijo manj elektrike kot obstoječi električni bojlerji; na splošno bo treba načrtovati zmanjšanje rabe energije za faktor 10. Malo težje bo zmanjšati rabo energije v industriji, vendar imamo tudi tukaj ogromne rezerve, pri nas je raba elektrike na proizvod 30% večja kot v Evropi. Pogrešam akcijski načrt zmanjšanja rabe energije! K zmanjšanju rabe elektrike bodo krepko pripomogla pametna omrežja in prilagodljivo tarifiranje.
    Zelo podrobne, vendar napačne podatke, je Erik upošteval pri montaži sončne elektrarne. En delavec v enem dnevu zmontira vsaj 10 panelov oz. 3 kW, ne 2,5 panela. Podobno je zgrešil tudi pri ceni, sončna elektrarna v samooskrbi stane pod 10.000 € za 10 kW, vključno z vso opremo. Inverterji so zajeti v ceni. Je pa res, za vgradnjo sončnih elektrarn so potrebni novi delavci, temu pravimo zelena delovna mesta.
    Napaka je tudi, da se vsa potrebna elektrika preračunava na sonce ali na veter. Vsi razpoložljivi OVE morajo biti vključeni, tudi biomasa, deponijski plin in geotermalna energije, predvideti je treba vse primerne načine hranjenja energije in pretvorbe elektrike v bioplin in biogorivo. Prehod v energetsko oskrbo države brez fosilne in jedrske energije ne bo poceni. Bo pa cenejši, zanesljivejši in okolju prijaznejši kot nuklearka, obstoječa dotrajana ali nova zastarela. Čeprav nekateri pravijo, da je jedrska energija zelena, v barvi dolarjev.

    Čestitke tudi Marku, da je opozoril na potrebne HE. Glede NE pa se moti. Dokler ne vemo, kam z jedrskimi odpadki, ni etično, da bi proizvajali še nove odpadke in z njimi po nepotrebnem bremenili zanamce. Več o gospodarjenju z jedrskimi odpadki v članku “Jedrski odpadki v Sloveniji” https://zaensvet.si/jedrski-odpadki-v-sloveniji/

    V 2020 je bila proizvodnja elektrike v HE 4,75 TWh, v TE 3,87 TWh in v JE 3,02 TWh. Uvoz je bil približno 1 TWh večji od izvoza. Podrobneje v reviji EGES 5/2021 “Plavajoče sončne elektrarne”. Na kratko, na zajezitvah HE lahko postavimo plavajoče SE ob obstoječih HE, pričakovana letna proizvodnja elektrike P-SE je 3,7 TWh, več kot je slovenska polovica NEK. S postavitvijo P-SE ob HE bo pričakovana letna proizvodnja HE v višini 4,5 TWh povečana na skupno proizvodnjo 8,2 TWh, kombinacija sonce/voda pa zagotavlja konstantno proizvodnjo, podnevi in ponoči, poleti in pozimi. Vrednost investicije? Zanemarljiva, v primerjavi s TEŠ6 ali JEK2. Z upoštevanjem 10-letne amortizacije bi znašala cena sončne elektrike iz P-SE pod 0,051 €/kWh, po desetih letih pa praktično zastonj, še 20 let. Možen rok izvedbe? Dve leti.
    Povzetek tega članka je dosegljiv na https://zaensvet.si/sonce-in-voda/

  3. Matjaž,

    v Tvojem komentarju je nekaj fundamentalnih napak.

    Prva je povezana z jedrskimi odpadki. Ti niso nobeni odpadki, gre za naš najbolj dragocen energetski vir, ki ga je potrebno čuvati kot punčico očesa. O tem sem pisal pred časom:

    https://damijan.org/2020/01/25/energetska-prihodnost-je-jedrska/

    Argumenti in viri so v članku, zato se ne bom ponavljal.

    Poleg tega JEK niti od daleč ni dotrajana. gre za vrhunsko vzdrževano in skoraj v celoti obnovljeno JE (uparjalnik, turbina, deli primarnega kroga, dodatni varnostni sistemi, dodatno hlajenje,…). JEK v stanju kot je danes, ob normalnem vzdrževanju, brez težev oddela še dodatnih 50 let.

    Drugo je povezano s stabilnostjo sistema. Stroške alternativnih virov se računa na samo proizvodnjo, stroške vzdrževanja frekvence pa se prevali na tradicionalne vire. Kot dolgoletni finančni direktor Ti lahko potrdim, da gre tukaj za klasično manipulacijo; namreč kaj se vključuje v polno cena nekega vira.

    Čim porazdeliš (sorazmerne) stroške vzdrževanja frekvence v sistemu tudi na obnovljive vire (brez HE), v trenutku pade vsa njihova ekonomika. Problem je bil zanemarljiv, ko je bil delež obnovljivih virov pod 5%, ko naraste čez to mejo, pa stroški vzdrževanja stabilnosti sistema (za obnovljive vire brez HE) rastejo eksponencialno. Pred leti so v ZDA v Nevadi, ki ima več kot 300 sončnih dni na leto, odpravili vse subvencije za fotovoltaiko (vključno s prenostnim dispečiranjem). Rezultat? Investicije v fotovoltaiko so padle za več kot 90%. Toliko o konkurenčnosti brez subvencij in prednostnega dispečiranja.

    Danes pomenij fotovoltaika in vetrnice pri nas čisto motnjo v sistemu, škoda, ki jo z generiranjem nestabilnosti delajo sistemu, je večja od njihove koristi. Da ekscesnih stroškov subvencij, ki jih je za en TŠ6 in pol na dolgi rok niti ne omenjamo.

    Govorimo o zelenih delovnih mestih, nikoli pa o delovnih mestih, ki smo jih uničili zaradi dodatne obdavčitve za te “zelene” vire. Oz. še bolje; kakšna je alternativna vrednost uporabe teh sredstev (trenutno plačano in “commited” dolgoročno preko 2,5 milijarde EUR) za ustvarjanje drugih delovnih mest? To se zelo prikladno izpusti. S temi 2,5 milijarde Eurov, bi lahko naredili verigo 10 HE na srednji Savi (340 MW) plus Prečrpovalne HE na Ponovičah in Kozjaku, pa še bi potem kaj ostalo. Da ne omenimo dejstva, da fotovoltaiko in vetrnice delajo tujci, skoraj vso opremo za HE (turbine, transformatorje, gradnjo) pa lahko izdelamo doma. Narodnogospodarski efekt je preko multiplikatorja, ki je vsaj 3 v tem primeru, daleč nad “šraufciger” montažami, ki jih opravljamo pri nas npr. na fotovoltaiki.

    Vlagati v fotovoltaiko in vetrnice (ob vseh subvencijah), ob tem pa imeti neizkoriščen hidropotencial skupaj s skoraj še vso industrijo za izgradnjo HE(Litostroj, Eltra, gradbeništvo…), je narodnogospodarski kriminal in izdaja nacionalnih interesov “par excellance”.

    Pa, Matjaž, nimam v principu nič proti obnovljivim virom (fotovoltaika, vetrnice), samo uporabljati jih je potrebno tam kjer ima to smisel. V Sloveniji, glede na razpoložljive alternativne možnosti, v tem trenutku, pa še kar nekaj let v prihodnosti, tega smisla ni.

%d bloggers like this: