Bine Kordež

Struktura premoženja Slovencev

Osnovne značilnosti nastanka koncentracije premoženja

V prejšnjih tekstih smo ugotavljali, da v Sloveniji približno 80 % ustvarjene dodane vrednosti predstavlja plačilo za delo in da je distribucija tega plačila relativno enakomerna. Tudi pri nas imamo sicer ozek krog ljudi (nekaj tisoč), ki po uradnih evidencah prejemajo več kot denimo 3 tisoč eur mesečno neto, a tudi če bi višja izplačila omejili ali “prepovedali”, bi to ne imelo večjega vpliva na višino ostalih plač. Ustvarjena masa dodane vrednosti pri nas omogoča približno takšen nivo prejemkov kot jih trenutno imamo. Ideje, kako bi z drugačno razporeditvijo lahko pomembneje izboljšali položaj in plače slabše plačanega prebivalstva, na žalost niso realne.

Dohodkovni položaj ljudi se bo lahko izboljševal in približeval nivojem razvitejših držav le z višjo gospodarsko rastjo, z več ustvarjene dodane vrednosti. Ob tem je potrebno dodati, da primeri v svetu kažejo, da se je vzporedno z gospodarsko rastjo spreminjala tudi struktura delitve dodane vrednosti (večji del za kapital, več za višje prejemke ožjega kroga ljudi). Zaradi tega prejemki srednjega in nižjega dohodkovnega razreda ljudi od te rasti niso imeli veliko in neenakost se je povečala. Na to moramo biti ob gospodarski rasti pozorni tudi v Sloveniji, da z ustreznimi politikami ne bi ponavljali takšnih trendov.

V svetu so dokaj močni (sicer prikriti) pritiski, da se v delitvi delež za kapital povečuje, kar je seveda v interesu močnih zagovornikov kapitala. To zagovarjajo s tezo, da takšna delitev omogoča več vlaganj, več razvoja in bolje plačanih delovnih mest, kar pa se večinoma ni odražalo tudi v večjih prejemkih srednjega in nižjega sloja ljudi. Ukrepi proti takšnim trendom so predvsem progresivna obdavčitev in omejitve pri izogibanju obdavčitve kapitala ter na drugi strani pritisk delavske strani z višanjem plač in zagotavljanjem minimalne plače.

Ob tem pa se je vseeno potrebno zavedati, da pa kapital mora dosegati določen donos, sicer ne bi imel interesa za vlaganja, za naložbe. Te pa so nujne za razvoj in tudi za več in bolje plačanih delovnih mest. Na žalost pa se s tem soočimo s krepitvijo premoženja v rokah ožjega kroga ljudi in povečevanjem neenakosti, čemur se ne moremo izogniti. Ključni razlog je dejstvo, da ljudje s presežnimi prejemki (iz kapitala, deloma tudi iz dela), le-teh ne rabijo za svojo tekoče življenje, za potrošnjo, temveč jih držijo kot finančne rezerve, kot naložbe, ki se dodatno krepijo in eksponentno naraščajo. In to se potem odraža v vse večjem obsegu premoženja v rokah vse manjšega števila ljudi, kar lahko delno omilimo edino s progresivnim obdavčevanjem in pritiski na zviševanje plač.

“Pozitivni” vidik vse večjega razslojevanje pa je vseeno v tem, da najpremožnejši ljudje teh sicer vse večjih presežkov tako ne uporabljajo. V pretežni meri so angažirana v proizvodnih procesih in njihov značaj ni veliko drugačen kot če bi bili tudi v državni lasti. Predvsem pa tega premoženja ne moremo (niti ne smemo) deliti, niti porabiti za potrošnjo in zaradi tega mora biti na žalost v rokah ljudi, ki ga ne rabijo Alternativa je edino državna lastnina, kar pa vemo, da se ni izkazalo kot najbolj učinkovito.

Koncentracija premoženja v Sloveniji

Ti procesi koncentracije premoženja so v Sloveniji glede na druge države vsekakor manj izraziti:

• začeli so se pozneje kot v razvitejših državah (tam so današnje razlike tudi rezultat stoletnih procesov),
• začetna razdelitev ob tranziciji je bila manj sporna, z manjšimi razlikami kot to velja za večino ostalih tranzicijskih držav,
• pozitivni vpliv na manjše razlike pa so imeli tudi močni pritiski na rast plač in progresivno obdavčevanje,
• izpustiti ne smemo tudi učinkov privatizacije stanovanj in nasploh pretežno samo-lastništvo hiš še iz prejšnjega sistema, ki še danes predstavlja največji del premoženja ljudi in zmanjšuje koncentracijo premoženja.

Vse to je pripeljalo do razmer, da imamo v Sloveniji skoraj najmanjše stopnje neenakosti na svetu, tako med prihodki in verjetno še bolj izrazito med premoženjem. Seveda pa to ne pomeni, da teh razlik ni in nekaj podatkov je prikazanih v nadaljevanju.

Poglejmo najprej oceno ključnih podatkov o premoženjih v Sloveniji, kot ga lahko okvirno sestavimo s kombinacijo različnih podatkovnih baz. V tabeli so najprej finančna premoženja posameznih sektorjev in dolgovi, na koncu pa še podatek o nepremičninah. Po ocenah Banke Slovenije ima prebivalstvo Slovenije okoli 70 milijard eur finančnega premoženja (naložb v podjetjih, depoziti, naložbe v druge oblike varčevanja), a tudi 11 milijard najetih posojil. Neto premoženja torej okoli 60 milijard ter še preko 100 milijard eur nepremičnin. Država je imela konec leta 2019 31 milijard dolga, a tudi preko 20 milijard finančnih premoženj (naložbe v podjetjih, depoziti), po oceni pa mogoče še kakih 20 milijard nepremičnin. Gledano celotno premoženjsko bilanco je torej tudi naša država neto upnik, ima torej več premoženja kot dolgov (to omenjam, ker vedno samo govorimo, koliko dolgov puščamo potomcem, nikoli pa tudi, koliko premoženja).

Vse naložbe posameznikov, države in tudi tujine se istočasno v podjetjih kažejo kot vložena sredstva v obliki kapitala oz. posojil (kot finančni viri) in del tega podjetja posojajo tudi naprej ali držijo na računih. Sektorsko je podjetniški sektor dolžnik (neto 63 milijarde), kar pa ima seveda vloženo v nepremičnine, opremo in zaloge. Finančne institucije (banke, skladi) so predvsem posrednik, kolikor sredstev pridobijo, toliko jih vložijo tudi naprej. Kot sektor imamo potem samo še tujino iz katere smo v Slovenijo dobili 55 milijard (obveznost do tujine vključno z naložbami tujcev v Sloveniji), a tja tudi posodili ali vložili 45 milijard. Neto dolga do tujine smo imeli konec 2019 okoli 10 milijard evrov in tako je finančna bilanca “zaprta” (kar ima nekdo terjatev, ima drug obveznosti).

V končni fazi je pravzaprav edini sektor s presežki prebivalstvo, ki ima v Sloveniji okoli 160 milijard premoženja, delno nepremičnine, ostalo v finančnih oblikah. Deloma je finančni neto upnik še tujina in vse to je vloženo v podjetniški sektor, manjši del neto dolga pa ima še država. Kljub relativno visokemu dolgu ima država Slovenija še veliko finančnega premoženja in tudi nepremičnin, tako da je premoženjsko celo v plusu za razliko od večine drugih držav, kjer dolgovi presegajo državno premoženje.

Distribucija premoženja med ljudmi v Sloveniji

To je torej okvirna slika premoženja prebivalstva in ostalih sektorjev v Sloveniji, nas pa seveda zanima, kako pa je to skupno premoženje prebivalstva (preko 170 milijard eur) razdeljeno. Pri tem gledamo samo premoženjsko stran brez dolgov. Imamo nekaj podrobnejše podatke za naložbe v podjetja, tudi za nepremičnine, manj pa za ostale finančne naložbe (depoziti, naložbe v skladih). Še težje je potem vsa ta premoženja povezati, a spodaj je vseeno nek približni poskus ocene distribucije tega premoženja. V dosedanji analizi smo se ukvarjali predvsem z razlogi in distribucijo najbolj koncentriranega dela premoženja, torej naložb v podjetja (30 milijard). Razlogi za distribucijo ostalega finančnega premoženja (tudi preko 30 milijard) so podobni, čeprav je tu koncentracija nekaj manjša (depozite in varčevanja ima vseeno precej širši krog ljudi). Še bolj razpršeno pa je zaradi znanih razlogov v Sloveniji največji del premoženja Slovencev, ki je v nepremičninah (preko 100 milijard). Ta del seveda pomembno zmanjša koncentracijo celotnega premoženja prebivalstva v primerjavi z drugimi državami.

V spodnjih dveh slikah je tako prikazano, kakšen delež celotnega premoženja ima najpremožnejših 10, 20, 30… odstotkov prebivalstva. Na prvi sliki je prikazana distribucija med vsem prebivalstvom, na drugi pa nekoliko podrobneje za prvih 20 % ljudi ali družin z največ premoženja.

Pojasnimo prikaz na primeru druge slike. Temnejša rdeča črta kaže, da ima npr. 10 % najpremožnejših v Sloveniji v rokah okoli 40 % vsega premoženja, 20 % bogatejših pa nekaj preko polovice. To premoženje pa se sestoji iz nepremičnin, kjer je koncentracija manjša (10 % ljudi ima 30 % vrednosti nepremičnin) in finančnega premoženja, kjer ima ta najpremožnejša skupina prebivalstva kar 57 % vsega premoženja. Znotraj finančnega premoženja so najbolj koncentrirane naložbe v podjetja, kjer ima desetina ljudi skoraj vse premoženje. Celotna distribucija je prikazana na zgornji sliki, kjer so napisane številke nanašajo na delež premoženja za 30 % najpremožnejših, iz črt pa so razvidni odstotki za katerokoli drugi skupino, začenši s premožnejšimi.

Dodatno pa je za primerjavo z modrimi črtami prikazana še distribucija neto prejemkov zaposlenih. Koncentracija dohodkov iz dela je seveda vedno manjša kot koncentracija premoženja. Desetina najbolje plačanih prejema okoli 22 % vse mase neto prejemkov, a ker ta segment ljudi teh visokih prejemkov ne porabi v celoti, se jim kopičijo kot premoženje in z donosi od naloženih sredstev še dodatno povečujejo. To se potem odrazi v tem, da ima pa ta skupina kar blizu dve tretjini vsega finančnega premoženja.

Na osnovi navedenih podatkov sem poskusil izračunati še Gini koeficient neenakosti za premoženje. S tem koeficientom prikazujemo distribucijo dohodkov ali premoženja med ljudmi. Če bi bila distribucija popolnoma enaka (vsi ljudje imajo enake dohodke), bi bil koeficient 0 (nič), če pa bi imel vse dohodke ali premoženje eden, pa bi bil Gini koeficient 100. Torej nižji ko je koeficient, bolje enakomerna je porazdelitev.

Pri distribuciji dohodkov znaša v Sloveniji Gini koeficient 24,2 (vir World Factbook) in je praktično najnižji v svetu. Gini za celotno premoženje pa bi v Sloveniji znašal približno 38. Ta koeficient je zelo nizek če ga primerjamo z drugimi državami. Po navedbah Michael Robert Bloga je Gini za premoženje v ZDA 85,9 (dohodkovni je 37,8) in tudi na Norveškem visokih 80,5 (dohodkovni 24,9). Ta podatek se nanaša na distribucijo premoženja (“wealth distribution”), čeprav pa ni točno opredeljeno ali gre za vse premoženje ljudi, ali samo za finančno premoženje. Omenjeni koeficient 38 za distribucijo premoženja v Sloveniji se nanaša na celotno premoženje Slovencev, vključno z nepremičninami. Če pogledamo samo finančno premoženje je koeficient precej višji in sicer 61, še bolj koncentrirano pa je premoženje v naložbah podjetij, kjer pa izračun pokaže koeficient v višini 94.

To je torej prikaz, kako je premoženje prebivalstva Slovenije razporejeno med ljudi in razlogi ter proces te koncentracije so bili opisani v prejšnjih tekstih. V zadnjih tridesetih letih je nedvomno prišlo do precejšnje koncentracije predvsem finančnega premoženja, kjer je lahko največ dilem o upravičenosti, a kot smo prikazali bi bila ta distribucija težko bistveno drugačna. Politike obdavčevanja, pritiski na dvig plač, socialne politike so skrbele, da se v Sloveniji koncentracija ni pretirano povečala, podobno kot to velja za večino drugih držav, drži pa da bi bila lahko še nekoliko nižja. Vseeno pa je potrebno upoštevati, da izvira pretežno iz finančnega premoženja, kjer pa je v veliki meri rezultat predvsem uspešnosti posameznikov in njihovih poslovnih idej (ne na račun pretirano nizkih plač), deloma pa tudi iz privatizacijskih procesov. Temu bi se sicer lahko izognili, če bi podjetja še hitreje prodali tujcem in potem tega premoženja ne bi zajemali med premoženja Slovencev – a to bi bilo nedvomno precej slabša opcija.

Morda smo celo zamudili obratno priložnost, da bi bilo tega premoženja raje kaj več v rokah domačih namesto v rokah Avstrijcev, Rusov ali Hrvatov, a drži da pa se potem to kaže v večji koncentraciji premoženja, kar pa ni dobro sprejeto.