Jasmina Držanič
Akcija nakazovanja za STA je posledica dogajanja, ki se že kar nekaj časa vleče in da boste vedeli, zakaj je ta akcija nastala, velja ponoviti nekaj osnovnih dejstev o STA.
Gre za gospodarsko družbo, kjer je Republika Slovenija edina družbenica. Ustanovljena je za izvajanje javne službe (opredeljena v 1, 3 in 4. členu zakona o slovenski tiskovni agenciji – ZSTAgen) in za opravljanje tržne dejavnosti (5. člen ZSTAgen). Praksa kaže (tako podatki AJPES), da javna služba prinese do 50% vseh prihodkov, ostalih 50% prinese druga dejavnost.
Republika Slovenija svoj lastniški interes izvaja skozi skupščino in nadzorni svet. V nadzornem svetu je 5 članov, ki jih imenuje Državni zbor. Pravice edinega družbenika pa po zakonu (ZSTAgen) izvaja Vlada RS. To v kontekstu zakona o gospodarskih družbah pomeni, da se predstavnik Vlade RS udeležuje skupščine in tam postavlja vprašanja. Lahko Vlada RS tudi zahteva sklic skupščine. Pa tega ni storila.
STA ima dva organa upravljanja in sicer direktorja in nadzorni svet. Nadzorni svet lahko dobi od direktorja čisto vse podatke in direktor mora NS-ju poročati. Če ne bi poročal, ima NS vse možnosti, da bi direktorja zamenjal. Tako to gre v gospodarskih družbah.
Izvajanje javne službe (kot omenjeno 1. 3 in 4. člen ZSTAgen) je nadalje regulirano skozi letne pogodbe in tu je pogodbena stranka po vladnem pooblastilu UKOM. Konkretno to izhaja iz 3.(39 ZSTAgen »Dolžnost ustanovitelja je zagotoviti institucionalno avtonomijo in uredniško neodvisnost STA ter primerno financiranje za celovito in nemoteno izvajanje javne službe na podlagi letnega Poslovnega načrta STA.« Z drugimi besedami, edini pogoj za to, da ustanovitelj preko UKOM sklene letno pogodbo s STA za izvajanje javne službe, je sprejet poslovni načrt STA. Drugih pogojev ni. Če si pooblaščeni organ ustanovitelja (kar je Vlada RS) domisli dodatno pogojevanje, je na terenu onkraj zakona.
To pomeni, da se UKOM in STA lahko pogovarjata o izvajanju javne službe, onkraj tega in onkraj te pogodbe pa ne. Lahko se Vlada RS s STA pogovarja o ostalih zadevah na skupščini. Ampak, kot ugotovljeno nekaj odstavkov nazaj, tega ni storila.
Kar pa se dogaja, je to, da UKOM želi vedeti, kako poteka izvajanje tržnih dejavnosti (torej, preostalih 50% dejavnosti). To je v kontekstu gospodarskega prava in običajev tako, kot da bi npr. v trgovini dobavitelj mesnih izdelkov od trgovca zahteval, da mu pokaže dobaviteljsko pogodbo z izdelovalcem pralnega praška. Jasno, da noben od dobaviteljev tega ne bi zahteval. No, UKOM pa to zahteva.
Ne verjamem, da na UKOM ne razumejo ZGD-ja in tega, kateri podatki jim pripadajo in s kakšnimi postopki se legalno ti podatki pridobijo. Glede na to, da so na STA posredovali svojemu ustanovitelju vse dokumente, pa je škatla romala nazaj, pa spet na Gregorčičevo, se tudi kaže, da v resnici ne gre za podatke. Na začetku je šlo bolj za tisto, ko bi bilo treba “Veselinoviču na vsak način nekaj ‘najti'”, da bi lahko v nadaljevanju iz tega delali “zgodbo”, ki bi rezultirala v pritisk, da bi direktor odstopil in naredil prostor za kak “preverjen” kader. Sicer je ta manever verjetno posledica tega, da je lanskoletni poskus hitrega spreminjanja medijske zakonodaje (merim na zakonski medijski trojček, ki je zadeval RTVSLO in STA) propadel.
Ker se manever »dajmo nekaj najti Veselinoviču« ni izšel, se sedaj poskuša z izčrpavanjem STA in nabijanjem direktorja, da je “kriv” za slab položaj STA, ergo naj odstopi. Pa vsi vemo, da ga ni poslovodnika, ki bi zmogel urediti normalno poslovanje gospodarske družbe, če se mu prihodki vsak mesec prepolovijo.
In vmes gredo še zgodbice o “spektakularni” plači. Ki se v situaciji, ko marsikdo nima zagotovljenih mesečnih prejemkov, seveda bolj prime. To je vsa resnica okrog STA in jo imejte v mislih, ko boste blizu svojega mobilca.
DAMIJAN blog 
PV se prek šefa UKOM izživlja nad STA. Čeprav že dovolj poznam tako zakon o STA kot tudi PKP7, sem včeraj poslal ustrezen SMS na 1919.
Všeč mi jeVšeč mi je
STA ima do proračuna RS terjatev na podlagi opravljenih storitev, ki jih opravlja v javnem interesu v skladu z zakonom. Gre za tipičen primer dolžniško-upniškega razmerja. STA je dolžan za javni interes opravljati storitve, Republika Slovenija pa je dolžna opravljeno delo plačati. STA ima možnost svojo terjatev, če jo lahko izkaže s verodostojnimi listinami izterjati v izvršilnem postopku, sicer pa lahko, če takšnih listin nima svoje zahtevke uveljavi v pravdnem postopku. Tožena stranka Republika Slovenija, ki jo zastopa Vlada RS lahko ugovarja terjatvi, če lahko izkaže, da STA ni izpolnila pogodbenih obveznosti ali da svojega dela ni opravila kvalitetno in pravočasno, ali da STA zahteva glede na pogodbene obveznosti karkoli neupravičeno ali preveč, kar je glede na javno dostopna poročila o neizplačanih obveznosti proračuna do STA malo verjetno.
Seveda mora STA v času izterjave terjatev s pravnimi sredstvi preživeti, kar glede na trajanje sodnih postopkov v Sloveniji, verjetno zgolj s prihodki iz tržne dejavnosti ni možno.
Glede na dejstvo, da je dolžnik Republika Slovenija in njen proračun plačljiv dolžnik, pa bi se STA verjetno lahko odrekla neki manjši razumni proviziji in bi svoje verodostojne terjatve s cesijsko pogodbo odstopila v izterjavo prevzemniku terjatve, ki zmore plačati kupnino terjatve in nato v pravdi skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi izterjati prevzeto terjatev. Tak prevzemnik terjatve, bi v primeru nekaj letnega pravdanja pridobil soliden dobiček, saj trenutno zakonite zamudne obresti predstavljajo eno najdonosnejših naložb. Riziko izterjave je zelo majhen, saj so dolžniško upniška razmerja med STA in Republiko Slovenijo verjetno formalno pravno urejena v skladu z veljavnimi predpisi. Najmanj, kar lahko pričakujemo v urejeni državi je, da vsaj Vlada te države spoštuje veljavne predpise in pogodbene obveznosti. Če pa jih ne spoštuje in obveznosti Republike Slovenije nima formalno pravno urejene, ali jih celo ima, pa jih ne spoštuje, potem moramo najmanj pričakovati, da bo v pravni državi sodišče s svojo odločitvijo zagotovilo plačilo dolgovanih terjatev.
Vse kaže, da smo prišli do točke, ko bomo na račun javnega interesa prej ali slej vsi davkoplačevalci plačali sprenevedanje in poniglavosti izvršne oblasti, ki zaradi nekih samo njej znanih interesov povzroča škodo vsem slovenskim državljanom.
Članku s stališča korporativnega prava ni kaj dodati, saj so vsa bistvene korporacijska razmerja natančno prikazana. Vsekakor pa je nujno pojasniti še obligacijske posledice, ki sledijo zaradi namernega ignoriranja obveznosti strank civilnega prava v slovenski pravni državi.
Všeč mi jeVšeč mi je