Glede na počasno napredovanje cepljenja zaradi nezadostnih dobav cepiv in glede na hitre mutacije virusa je očitno, da bomo vsaj še eno leto morali živeti s Covid. Kar pomeni, da bomo morali optimizirati naše delovanje glede na te omejitve. Simon Wren-Lewis (Oxford University) je predstavil dve poenostavljeni strategiji. Prva je strategija eliminacije, pri kateri bi vsaka država zaprla meje, uvedla lockdown in precepila prebivalstvo. S tem bi vsaka država eliminirala virus, ne bi bilo strahu glede mutacij in učinkovitosti cepiv, nakar bi se države spet odprle. Problem te strategije je seveda v tem, da bi ji morale striktno slediti prav vse države in vztrajati, dokler se virus ne bi izpel. To pa je seveda nerealistična predpostavka, sploh po enem letu restrikcij in zaprtja družbenega življenja ter pandemske utrujenosti.

Zato je bolj realistična strategija življenja s Covid, po kateri bi države nadaljevale s procesom cepljenja, ne bi pa zapirale meja ali izvajale dolgih lockdownov. Poleti se bo epidemija samodejno upočasnila, jeseni in pozimi, ko bi epidemija spet dobila zalet, pa bi izvedeno cepljenje pomagalo državam, da okužbo držijo pod nadzorom in da zmogljivosti zdravstvenega sistema ne bi bile presežene. Covid epidemija bi postala dokaj podobna epidemiji gripe. Seveda so s to strategijo povezana večja tveganja glede mutacij virusa in učinkovitosti cepiv ter večje število potencialnih smrti, vendar pa prinaša ta strategija nižje družbene in ekonomske stroške. Nadaljujte z branjem→

Tole spodnjo grafiko si velja vtisniti v spomin, ko bo pri nas spet stekla debata glede dvigovanja minimalne plače. Minimalna plača naj bi se prilagajala rasti produktivnosti, saj to pomeni, da zaposleni z najnižjimi plačami participirajo pri novousstvarjeni dodani vrednosti v enaki meri kot lastniki kapitala.

Za tiste, ki so prešpricali srednjo raven makroekonomije in ideološke jastrebe, je spodaj dobra razlaga, zakaj v svetu likvidnostne pasti, v katerem smo zdaj, ne more priti do inflacije (rasti temeljne inflacije). Stephanie Schmitt Grohé, profesorica na Columbia University, plastično pojasnjuje, da če so obrestne mere nizke in stopnje varčevanja visoke, se gospodarstva zataknejo v likvidnostno past, kot jo je ponazoril Keynes leta 1936 in ki je temelj IS-LM instrumentarija. Če obrestne mere ne morejo več padati, centralna banka nima orodja za spodbujanje gospodarstva. Monetarna politika postane neučinkovita. »V likvidnostni pasti je denarna politika omejena. Ni več prostora za politiko, «pojasnjuje Schmitt-Grohé. “Inflacija je pod ciljno vrednostjo, pričakovana inflacija po petih ali desetih letih pa je tudi pod ciljno.” Schmitt-Grohé pravi, da inflacijska pričakovanja “niso zasidrana“. Ljudje ne verjamejo, da bo centralna banka lahko kmalu dosegla inflacijski cilj in menijo, da je “nova normalnost” svet z inflacijo nižjo od inflacijskega cilja (želje) centralnih bank.

Japonska je že tri desetletja v tej “novi normalnosti”, ostale zahodne države pa šele eno desetletje, vendar brez izgledov, da kmalu izidejo iz tega stanja.

Razumnik in intelektualec, ki bi mu kot družba morali res prisluhniti.

Drago Babič

Povzetek

Menim, da so tako izdatni investicijsko/stroškovni načrti zmanjševanja rabe energije, vsaj v gospodinjstvih, nerealni. Tak način izdelave Podnebne strategije in NEPN, ki se ponavlja tudi na drugih področjih, da  brez nekih vnaprej določenih ekonomsko tehničnih kriterijev nizamo ukrepe in seštevamo stroške, ki jih bodo povzročili, ni primeren. Tako smo dobili stroškovnik vseh podnebnih ukrepov do leta 2050, objavljen v prilogi osnutka Podnebne strategije, ki znaša 66 do 72 milijard oziroma 4-5% BDP letno do leta 2050. Ob tako skromni rasti BDP, kot jo napovedujejo strokovnjaki iz IJS (1,3% letno), bi nas taki finančni napori preveč obremenili, zato vsi ukrepi ne bodo izpeljani v celoti in tako ne bomo dosegli končnega cilja, to je 100%-nega razogljičenja naše družbe do leta 2050.

Preden potrjujemo take drage načrte, bi bilo primerneje poiskati drugačen koncept energetike, ki bo zahteval manjša vlaganja in zagotovil cenejšo energijo.

Nadaljujte z branjem→

V študiji Auriol, Friebel & Wilhelm (2019) ugotavljajo, da kljub temu, da so približno tretjino doktoratov znanosti iz ekonomije v ZDA v zadnjih nekaj desetletjih naredile ženske, je bilo leta 2017 manj kot 15% rednih profesorjev v ZDA ženskega spola. Ugotavlja, da imajo evropske države v primerjavi z ZDA sicer večji delež rednih profesoric v svojih raziskovalnih institucijah (čez 20%), vendar so stopnje napredovanja primerljive na obeh straneh Atlantika. V Evropi obstajajo precejšnje razlike, saj so nordijske države in Francija na področju enakosti spolov dosegle veliko več kot na primer Nemčija in Nizozemska.

Zanimivo pa je predvsem to, da imajo boljše univerze (po številu citatov) manjši delež rednih profesorjev ženskega spola. Vendar pa se zgodba ne začne pri procesih napredovanja, ampak že na osnovni ravni – boljše univerze že v osnovi zaposlujejo manjši delež žensk. Zaenkrat ni dobre razlage tega fenomena pri ekonomiji, ki bistveno odstopa tudi od ostalih družboslovnih ved. Ni jasno, ali do tega prihaja, ker se manj ženske odloča za akademski poklic v ekonomiji ali pa so manj uspešne v procesih rekrutiranja zaradi morebiti seksističnih predsodkov izbirnih komisij.

Fenomen seksizma v ekonomiji torej ostaja nepojasnjen. No, vsaj za mojo matično institucijo, ekonomsko fakulteto v Ljubljani, ne bi mogli reči, da je seksistična, saj je spolna struktura zelo izenačena. Nadaljujte z branjem→

Nemški imunolog Michael Meyer-Hermann predlaga prilagoditev strategije cepljenja – prioriteta naj bi namesto na starosti temeljila na kriteriju števila kontaktov. Dosedanja strategija cepljenja najprej najstarejših je sicer zmanjšala hospitalizacijo in umrljivost, ni pa bistveno vplivala na zmanjšanje pojavnosti okužb, saj imajo najstarejši najmanj kontaktov. Seveda mora vsaka strategija upoštevati oba kriterija, torej zaščito najranljivejših skupin, nato pa se skupino z največ kontakti. Pri slednjih gre za zdravniško osebje, učiteljsko osebje, zaposlene v ključnih javnih storitvah, pa tudi zaposlene v trgovinah, servisnih dejavnostih in gostinstvu, kar omogoča ohranitev odprtosti teh dejavnosti tudi v primeru eskalacije tretjega vala epidemije.

Germany should prioritize people for coronavirus vaccines by the number of their social contacts rather than their age, immunology expert Michael Meyer-Hermann told local media on Sunday. Meyer-Hermann, from the Helmholtz center for Infection Research in the central German city of Braunschweig, told the Berlin-based Tagesspiegel newspaper that first giving vaccines to those with the most contacts “would have a much greater effect.”

He pointed out that the plan followed by Germany and most other countries of vaccinating the elderly and most vulnerable first had reduced the number of deaths, but had not had a significant impact on the pandemic as these people tended to have the fewest social contacts.

Vir: Deutsche Welle

Nekaj poudarkov iz intevjuja v Objektivu:

Kakšna je vaša ocena, zakaj je razpadla vlada Marjana Šarca?

Razpadla je zaradi kompleksne politične strukture, zaradi razdrobljenosti strank na sredini. V sredini političnega prostora imamo izgubljeno generacijo volivcev in političnih strank, ki si že leta prizadevajo sestaviti prepričljivo zgodbo, a se vsakič znova sesuje v prah. Ni več prepričljive vsebine. Vemo, da je bila ZSMS in nato LDS zelo heterogena skupina ljudi, ki pa so imeli bogato notranjo razpravo in razvojno vizijo, ki je bila osredotočena na tranzicijo v sodobno demokratično družbo in tržno gospodarstvo in vstop Slovenije v EU. Po letu 2004 je LDS zgodba razvodenela, v nastali politični vakuum pa so kasneje skušali vstopiti novi projekti, za katere je bilo značilno, da gre za stranke okrog enega človeka. Imeli smo Pozitivno Slovenijo, Stranko Alenke Bratušek, pa Stranko Mira Cerarja in zdaj na koncu Listo Marjana Šarca. Imeli smo inflacijo novih strank in novih imen, njihov osrednji problem pa je bil, da niso prinesli vsebine. Na volitvah 2018 se je zato izkazalo, da ljudje nimajo koga voliti, zato imamo tako razpršene glasove in od volitev do volitev nižjo volilno udeležbo, nazadnje smo se ustavili pri 52-odstotni volilni udeležbi.

Razpršenost glasov je posledica neizdelane strankarske ponudbe, s tem da so novi projekti na vsakih naslednjih volitvah dobivali manj glasov. Vsebinski praznosti je sledila inflacija političnih strank, ki so gradile zgolj na obrazih. Po dolgem procesu drobljenja smo pristali pri šestih strankah leve sredine, ki jih je izjemno težko povezati v stabilno koalicijo, še težje pa oblikovati operativno vlado.

Če želimo imeti stabilno koalicijo, je ne sme sestavljati več kot tri ali štiri stranke, pri čemer mora imeti ena prevladujoč položaj. V Šarčevi vladi nismo imeli prevladujoče stranke, ki bi dajala ton in tempo celotni vladi, zato sta ob vsebinski praznini prevladala spotikanje in kanibalizem med partnerji in na koncu nezmožnost voditi vlado. Šarec je zaradi tega obupal in odstopil upajoč, da bo izsilil volitve, kar pa se je kasneje izkazalo za veliko napako. Velika razpršenost volilnih glasov na levi sredini, neobstoj prevladujoče politične stranke in vsebinska izpraznjenost so privedli do položaja, ko Šarcu ni preostalo nič drugega kot odstopiti.

Nadaljujte z branjem→