Desničarski jastrebi so spet poleteli

Prejšnji teden me je »razveselil« dolgo pričakovani uradni tvit koalicijske stranke NSi z naslednjim tekstom: »Takoj zatem moramo začeti s strukturnimi reformami, s katerimi bomo okrepili zdravstvo, gospodarstvo, skrb za starejše in znižali davčne primeže za ljudi in podjetja. NSi bo pri tem aktivno sodelovala.« Kolega ga je na tviterju takoj prevedel v ljudem razumljiv jezik:

Natančno to politično stališče neoliberalne konzervativne stranke NSi sem pričakoval že najmanj pol leta. Desničarske stranke so namreč izjemno predvidljive v svoji ideološki agendi. In v skladu z maksimo Miltona Friedmana (»never waste a good crisis«) nikoli ne zamudijo dobre krize, da uresničijo svojo agendo. Njihova vrhovna agenda so nizki davki za premožne in podjetja, kar običajno zapakirajo v sintagmo »svoboda izbire« (v varianti Miltona in Rose Friedman »Free to Choose«) oziroma »ekonomska svoboda« (v zadnj varianti F. Cogana in J. Taylorja »Choose Economic Freedom«).

Pod svobodo izbire imajo v mislih »majhno državo«, torej da mora država zagotavljati minimum javnih storitev (razen pravne zaščite lastnine in vojske) in da morajo imeti ljudje svobodo, da izbirajo, katere šolske ali zdravstvene storitve (seveda zasebne) bodo izbrali. S tem pa seveda, koliko želijo zanje plačati iz svojega žepa, namesto da vlada prek davkov pobere denar vsem ter z njim financira javno zdravstvo in šolstvo. Ta svoboda izbire oziroma ekonomska svoboda seveda pomeni svobodo samo za premožne, ki si (osvobojeni plačevanja davkov) edini lahko privoščijo plačevanje dragih zasebnih šol in storitev zasebnega zdravstva. Nesrečniki v spodnji polovici prebivalstva po dohodkih, ki ima neto negativno premoženje, nima česa izbirati, saj nimajo dovolj dohodkov za plačevanje dragih zasebnih šol ali zdravstvenih storitev. Če ne bi bilo vsaj minimuma javnega šolstva in zdravstva, bi bila njihova edina »izbira« ostati neizobražen in s tem reven ter biti bolan ali umreti, če si ne moreš privoščiti obiska pri zdravniku. Kot v srednjem veku.

No, to je vizija neoliberalnih konzervativnih strank. V svojem bistvu srednjeveška fevdalna ureditev, ki jo prodajajo kot “ekonomsko svobodo”.

Neoliberalne konzervativne stranke na svojo agendo nikoli ne pozabijo. Ko so na oblasti, je njihova prva prioriteta znižanje davkov za premožne in podjetja, druga pa dvig sredstev za represivni aparat (policijo, vojsko in obveščevalne službe). Slednji namreč premožne varuje pred morebitnimi protesti in uporom revnejših proti bogati eliti in za uresničevanje ekonomskih interesov domačih korporacij v tujini.

Toda ker z znižanjem davkov premožnim in podjetjem konzervativci navrtajo luknjo v proračun, pridejo takoj v naslednjem koraku na vrsto t.i. strukturne reforme. Te pa pomenijo primarno to, da je treba z namenom nevtralizacije proračunskega deficita, ki so ga ustvarili v prvem koraku, ustrezno zmanjšati javne izdatke. Torej močno porezati javne izdatke za socialo, šolstvo in zdravstvo, namesto tega pa prek koncesij privatizirati šolstvo in zdravstvo.

Hkrati pa strukturne reforme prinesejo tudi črtanje javnih investicij, namesto njih pa uvajajo t.i. »javno-zasebna partnerstva« (JZP). Ta so zgolj računovodski trik, s katerim zmanjšajo javni dolg, ker se država ne zadolži za naložbe, povečajo pa dolgoročne izdatke za servisiranje teh javnih dobrin. Država ni se namreč za investicije zadolžila po zelo nizki obrestni meri, ker pa to namesto nje. Naredijo zasebna podjetja, pa nato državi zaračunavajo visoke finančne stroške za uporabo javnih dobrin, ker pač zasebna podjetja morajo doseči vsaj 10% donos, da so lastniki zadovoljni. Drugače rečeno, za kar bi država v lastnem aranžmaju plačevala 1% obrestno mero, v okviru JZP plačuje najmanj 10% letno.

Za konzervativne stranke je vodenje države, ob zniževanju davkov premožnim in podjetjem, predvsem omogočanje posla zasebnim podjetjem. Čeprav je slednje za javne finance bistveno dražje od javnega zagotavljanja storitev.

Konzervativci torej nikoli ne protestirajo proti zniževanju davkov ali povečevanju izdatkov za represivni aparat, zaženejo pa krik in vik takoj, ko ne-desničarska vlada začne s povečevanjem izdatkov za javno šolstvo in zdravstvo ali socialne transferje. To se zdaj dogaja v ZDA, kjer republikanci ter njihovi think-tanki in medijski eksponenti z vsemi topovi streljajo po Bidenovem ekonomskem programu v višini 1,900 milijard dolarjev, ki med drugim prinaša ček v višini 1,400 dolarjev posameznikom. Pri tem se desničarji, ki jih lepo povzema zadnji članek Schultza, Cogana in Taylorja v Project Syndicate, sklicujejo na dva ekonomska argumenta.

Prvi je, da bo zaradi potrebne zadolžitve države prišlo do »izrivanja« zasebnih podjetij in dviga stroškov zadolževanja. Argument je seveda aboten, saj ni nobenega ekonomskega dokaza, da bi država na trgu konkurirala za ista sredstva kot zasebniki ali da bi to dvigovalo obrestne mere. Sploh pa v sedanjem času, ko je likvidnosti kot pečka in ko zasebni kapital išče varno zavetje v državnih obveznicah, čeprav je donos minoren ali celo negativen.

Drugi razlog pa je, da bo zaradi fiskalne ekspanzije prišlo do izbruha inflacije. Tukaj sta desničarjem izjemoma pritegnila celo progresivna ekonomista Blanchard in Summers, češ da je načrtovan stimulus prevelik in lahko privede do pregrevanja gospodarstva ter inflacije. Tukaj imate zelo plastičen povzetek razprave med nekaj vodilnimi ekonomisti, poimenovan kot drama Larryja Summersa:

Ta argument glede možnosti pregrevanja gospodarstva in inflacije seveda ne zdrži kritike. Tukaj lahko preberete dober uvodnik v New Yorlk Timesu izpod tipkovnice Binyamina Applebauma (avtorja odlične knjige “The Economist’s Hour”), ki dobro povzame razloge, zakaj danes nismo v 1970-ih letih in zakaj ta stimulus paket ne more povzročiti inflacije.

Na koncu je ta “argument” – po ekonomistih iz OECD in Svetovne banke – pobila tudi Gita Gopinath, glavna ekonomistka IMF, sicer profesorica na Harvardu, ki pravi, da tudi če bi prišlo do inflacijskih pritiskov, so danes časi drugačni kot v 1970-ih letih, saj proti inflaciji delujejo strukturni dejavniki. Globalizacija tišči cene menjalnih dobrin navzdol, avtomatizacija dela ter majhna moč sindikatov preprečujeta, da bi prišlo do pretirane rasti stroškov dela, ki bi se nato prenesli v cene. Inflacijska pričakovanja so danes izjemno nizka, kljub temu, da so se dolgovi razvitih držav močno povečali. Najboljši primer je Japonska, kjer inflacije ne znajo ustvariti že tri desetletja, čeprav se je javni dolg povečal za 200% BDP. In na koncu, če bi do inflacijskih pritiskov res prišlo, imajo (politično neodvisne) centralne banke na voljo ves instrumentarij, da te pritiske izničijo.

Seveda pa nič ne more zmotiti ideološke agende desničarjev, zato pričakujte, da bodo zgodbo glede “inflacije, ki bo zdaj zdaj izbruhnila” predvajali prek vseh svojih trobil. In se primite za denarnico. Kajti ne samo, da vam desničarji nečesa nočejo dati, predvsem vam hočejo vzeti, da bi dali premožnim in podjetjem, za katera lobirajo. Zato je treba desničarje čim prej spraviti z oblasti, preden naredijo trajno škodo.

__________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku

One response

  1. Sam zgoraj napisano vem in razumem iz enega samega razloga – že nekaj časa spremljam notranjo politiko ZDA. V njihovem medijskem prostoru in političnem diskurzu v splošnem, je tovrstno prevajanje in tolmačenje pr-politiščine popolnoma rutinsko. Pri nas je praktično neobstoječe. Po defaultu se tovrstne naklepno zavajajoče fraze “poročajo” at face value.
    Sprašujem se zakaj?

    V neki približno normalni demokraciji, bi levi politični pol to namreč izkoristil sebi v prid. Pri nas primanjkuje osnovni politični kapital – imeti moraš dobro definirano ideologijo in posledično program, ki ga predstaviš kot alternativo. Ampak to je težko.

<span>%d</span> bloggers like this: