Energetske dileme (1): Zmanjševanje emisij toplogrednih plinov v Sloveniji zaostaja za cilji

Drago Babič

S Pariškim sporazumom leta 2005 se je večina držav, tudi naša, zavezala, da bodo obdržale segrevanje planeta pod 2 st. C in se trudile, da omejijo segrevanje na 1,5 st. C. Da bi to dosegle, bi morale po izračunih Medvladnega odbora za podnebne spremembe pri Združenih narodih (IPCC) in sklepih evropskih organov omejiti glavnega povzročevalca segrevanja, to je emisije toplogrednih plinov (TGP), v primerjavi z izhodiščnim letom 1986 (v Slovenii je to izhodišče enako letu 2005), za 20% do leta 2020 in za 40% do leta 2030 (po zadnjih usmeritvah Evropske komisije celo za 55%) ter doseči ničelne neto emisije do leta 2050. Te bodo dosežene, ko bodo ponori TGP v biosferi in morjih ter njihov naravni razpad enaki ali večji od emisij. Ker bomo do leta 2050 še povečali skupno količino TGP v ozračju, ki jo bomo morali zaradi obvladovanja podnebnih sprememb postopoma zmanjševati, bi morale biti emisije TGP po tem letu celo manjše od ponorov.

V Sloveniji v mešanici TGP po sestavi prednjači ogljikov dioksid – CO2, ki ga je 83%, nato metan-CH4 (11%), dušikovi oksidi in ostali hlapni organski proizvodi (4%) in fluorirani plini (2%).

CO2 in delno dušikov oksid izvira predvsem iz izgorevanja fosilnih goriv, metan in delno dušikov oksid iz kmetijstva, odpadkov in biosfere, fluorirani plini iz industrije. V atmosferi se fluorirani plini in dušikovi oksidi v stiku z ozonom zelo hitro razgradijo, metan se relativno hitro pretvori v CO2, ta pa vztraja v atmosferi kar nekaj sto let, dokler ga po naravni poti ne vsrkajo oceani in rastline. Glavni razlog naraščanja količin TGP v ozračju je človekova dejavnost, predvsem uporaba fosilnih goriv, zaradi česar nastaja več TGP, kot jih je narava sposobna vsrkati.

TGP nastajajo pretežno pri izgorevanju in industrijski predelavi fosilnih goriv (87%), kmetijstvu (9,8%), pri končni predelavi odpadkov (2.5%) in uporabi prostora in zemljišč z biosfero, vključno z uporabo biomase kot goriva, kar označujemo s kratico LULUCF (land use and land use change, 0,8%).

Slika 1: Viri TPG v letu 2018

Babic-TGP-1

Vir: Inštitut Jožef Stefan, Center za energetsko učinkovitost (IJS CEU), leto 2018

Najpomembnejši vir TGP so fosilna goriva, zato bo osrednje področje boja proti podnebnim spremembam področje energetike in v njem ob varčevanju z energijo zamenjava fosilnih goriv z nizko ogljičnimi viri energije. Pomemben vir TPG je še živinoreja, saj v prebavilih prežvekovalcev pri presnovi celulozne biomase nastaja metan. Posebne pozornosti bo moralo biti deležno področje LULUCF, ki zajema zeleno biosfero, največ gozdove. Ti lahko ob pametnem gospodarjenju s prostorom in gozdovi postanejo pomemben ponor CO2, ne pa njegov vir, kar se nam dogaja v zadnjih letih. Pri odpadkih so glavni vir TGP ostanki industrijske predelave, predvsem polimernih in drugih materialov, ki jih pridobivamo iz fosilnih goriv.

V Sloveniji letno proizvedemo skupno 17,5 mio ton TGP (preračunano na CO2, podatek za leto 2018), emisije po letih od leta 2005 in po različnih sektorjih, prikazujeta tabela 1 in slika 2:

Tabela 1: Emisije in ponori TGP po sektorjih

Babic-TGP-2

Vir: IJS CEU

Slika 2: Emisije in ponori TGP po sektorjih

Babic-TGP-3

Vir:  IJS CEU

Same emisije TGP sicer od leta 2005 upadajo, vendar skupne  neto emisije TGP zaradi upadanja ponora CO2 v biosferi, predvsem gozdovih (to prikazuje podatek z oznako LULUCF) naraščajo. Ponor CO2 je predvsem zaradi naravnih ujm, žledoloma, vetroloma in napada lubadarjev na iglavce in posledično velikega obsega sanitarne sečnje, upadel s 7,1 mio ton CO2 v letu 2013 celo na minus 0,24 mio ton letno, oziroma za dvakrat več, kot letno proizvede TGP TEŠ s kurjenjem premoga. To žalostno dejstvo, ki kaže na propadanje naših gozdov, se v glavnem prezre in se navaja samo podatke o emisijah TGP brez ponorov. Poleg tega naraščajo še emisije v prometu, medtem ko emisije iz vseh drugih sektorjev upadajo. Ker pa je glavni cilj pariškega podnebnega sporazuma do leta 2050 doseči ogljično nevtralnost, kar pomeni ničelno stopnjo neto emisij TGP, moramo imeti ta skupni cilj, ki vsebuje tudi ponore CO2, vedno pred očmi. Če spremljamo samo skupne emisije in upoštevamo ponore, dobimo naslednjo sliko:

Slika 3: Emisije in ponori TGP skupno

Babic-TGP-4

Vir. IJS CEU

Vidimo, da smo v tem obdobju same emisije sicer zmanjšali za 13 %, skupaj s ponori pa smo jih povečali za tretjino.

Za tak pomanjkljiv pristop je delno kriva evropska regulativa, ki uresničevanje ciljev zmanjševanja emisij TGP formalno spremlja le skozi zmanjševanje emisij, ponorov pa posebej ne obravnava.

Po evropskih predpisih se emisije TGP delijo na dve področji:

Prvo področje, imenovano ETS (european trade system), se upravlja preko izdajanja CO2 kuponov, ki pomenijo pravico do izpustov TGP za posameznega proizvajalca, imetnika kuponov. Kupone prejmejo države glede na dosedanji obseg proizvodnje v sektorjih, ki proizvajajo TGP. Količina kuponov se z leti zmanjšuje. Ti kuponi se prodajajo na nacionalnih licitacijah, na katerih sodelujejo kot kupci proizvajalci TGP in trgovci, izkupiček licitacije pa gre v nacionalni podnebni sklad, s katerim se finančno vzpodbuja ukrepe na področju boja proti podnebnim spremembam. S kuponi se lahko v okviru EU prosto trguje. Cilj tega sistema je, da se preko ekonomskega vzvoda, to je naraščajoče cene kuponov CO2 in s tem naraščajočih cen končnih proizvodov, pri proizvodnji katerih se sproščajo TGP, stimulira podobno proizvodnjo iz nefosilnih virov, oziroma tisto, ki za isti proizvod ustvarja manj TGP. V ETS shemo so vključeni večji evropski proizvajalci elektrike in veliki industrijski porabniki fosilnih goriv. Emisije TGP na področju ETS prikazujeta naslednji tabela in slika:

Tabela 2: Emisije TGP ETS področje

Babic-TGP-5

Vir: IJS CEU

Slika 4: Emisije TGP  ETS področje

Babic-TGP-6

Vir: IJS CEU

Na tem področju smo v tem obdobju zmanjšali emisije za 14%, predvsem zaradi zmanjšane porabe premoga za proizvodnjo elektrike, ki jo je omogočil nov Blok 6 v TEŠ.

Drugo, ne-ETS področje zajema vse ostale emisije, ki niso vključene v prvi sektor, predvsem promet in drugo manjšo porabo, kot je industrijsko, individualno in storitveno porabo energije za ogrevanje, uporabo fosilnih goriv kot surovin za industrijsko predelavo, nato emisije iz kmetijstva in odpadkov in podobno.

Tabela 3: Emisije TGP neETS področje

Babic-TGP-7

Vir: IJS CEU

Slika 5: Emisije TGP ne-ETS področje

Babic-TGP-8

Vir: IJS CEU

Na tem področju smo v tem obdobju zmanjšali emisije na skoraj vseh področjih, največ pri ogrevanju gospodinjstev (za 50%). Tako veliko zmanjšanje emisij v gospodinjstvih je bilo doseženo predvsem z zamenjavo fosilnih goriv z lesom. Vendar je to povzročilo prekomerno zmanjšanje ponorov CO2 v gozdovih zaradi intenzivnejšega izkoriščanja lesne biomase, zato se s tem dosežkom ni ravno za hvaliti. Skupne emisije TGP so zaradi velikega porasta emisij v prometu (za 32%), upadle le za 6%.

Emisije TGP iz tega področja se upravljajo na administrativni način, to je da se v posameznih državah s pristankom EK (ta lahko v primeru premalo ambicioznih ciljev zahteve poveča) na rok 5 let določi stopnja zmanjševanja emisij. Evropska komisija potem spremlja doseganje teh ciljev z možnostjo, da njihovo nedoseganje finančno sankcionira. Za ta sektor se pripravljajo nacionalne strategije, s katerimi se podrobneje opredelijo načini in postopki, kako doseči cilje zmanjševanja emisij TGP. V Sloveniji je krovni dokument, preko katerega se spremlja opredeljevanje in doseganje ciljev, Nacionalni energetsko podnebni načrt. Vendar to ni edini dokument iz tega področja. Trenutno se pripravlja še Dolgoročna podnebna strategija do leta 2050, ki naj bi  zajemala vse sektorje in upoštevala tudi okoljske cilje ter daljši časovni horizont do leta 2050, ko bi naj dosegli ogljično nevtralnost, in cela vrsta drugih dokumentov. Pomembni sta dve področji, ki jih ti dokumenti urejajo s kvantifikacijo ciljnih vrednosti, to sta varčevanje z energijo in deleži obnovljivih virov energije v skupni proizvodnji energije. Poleg tega obstajajo še različne sektorske strategije, ki obravnavajo podnebne cilje. Da ne omenjam poplave raznih bolj poljudnih zapisov in stališč, ki v glavnem izražajo želje in podporo po doseganju podnebnih ciljev, s konkretno problematiko, vsaj kompleksno, pa se niso v stanju spopasti.

Na žalost količina vseh teh dokumentov ne odtehta rezultatov skupnega razogljičenja, upoštevaje ponore. Zdi se, da se vsi ukvarjamo z drevesi, gozda (dobesedno) pa ne vidimo. To se prepozna v tem, da praktično nimamo konsistentnih in učinkovitih strategij razogljičenja na ključnih področjih, ki proizvedejo največ TGP oziroma absorbirajo največ CO2, to so promet, energetika in gozdno gospodarstvo.

Ciljni rezultati za leto 2020 (zmanjšanje emisij za 20% v primerjavi z letom 2005 v ne-ETS področju) bodo verjetno doseženi, vendar na račun epidemije bolezni Covid-19, ki je povzročila vsestranski zastoj vseh gospodarskih in drugih dejavnosti, ki povzročajo emisije TGP, predvsem prometa, tako da se s takim »dosežkom« ne moremo ravno hvaliti. Še manj si želeti, da nas bo kaj takega rešilo leta 2030, ko bomo morali doseči najmanj 40%-no ali celo 55%-no zmanjšanje emisij.

Če povzamem, v Sloveniji kljub veliki količini raznih strategij, programov in načrtov ter pravi inflaciji člankov in pogovorov na to temo, v resnici poslabšujemo stanje na področju neto emisij TGP in tako ogrožamo doseganje ciljev iz Pariškega podnebnega sporazuma.

%d bloggers like this: