Logičen strah pred priporočeno povečano uporabo fiskalne politike

Laurence Boone, glavna ekonomistka OECD, danes v pogovoru v Financial Timesu poudarja, da bi morale razvite države v sedanji situaciji z namenom stabilizacije gospodarstev preiti na nov konceptualni okvir glede ekonomskih politik. Kar pomeni manj naslanjanja na monetarno politiko in bolj aktivno uporabo fiskalne poltike. Prvi razlog je, da je monetarna politika v času likvidnostne pasti (in ničelnih obrestnih mer) impotentna. Drugi pa je, da imata obe politiki redistributivne učinke, le da monetarna politika redistribuira premoženje k napačnim subjektom, medtem ko fiskalna politika pri redistribuciji cilja zaželene subjekte.

Zanimiva pa sta še dva argumenta Boonove, ki ju redko tako eksplicitno slišite od vodilnih ljudi v mednarodnih inštitucijah. Prvič, da “ni zdravo“, da celotna stabilizacijska politika temelji na “neodvisnih ljudeh, ki so odgovorni, vendar ne demokratično izvoljeni” in da jo je treba prenesti na “demokratično izvoljene in neposredno odgovorne“.

“It’s not healthy to have just monetary policy run by independent people, accountable but not democratically elected, in charge of all of the stabilisation policies,” she said. […]

“[Monetary policy] has distributional impacts and it’s not meant to. Fiscal policy has a distributional effect and is meant to have a distributional effect — and it’s implemented by people who are democratically elected and are directly accountable,” Ms Boone said. […]

“We have to think about sustainability in a more discretionary way over a longer time period, and also a more democratic way in the sense that if the target is set at the political level then it has to be assessed with enhanced transparency.”

Tukaj seveda obstaja svoboda interpretacije, toda ob hkratni debati v okviru ECB glede prehoda na “dualni mandat” (ECB naj ne cilja samo inflacije, ampak ta cilj podredi cilju primerne gospodarske rasti in zaposlenosti, kot je mandat FED) to pomeni epohalni prelom z doktrino Čikaške šole, kateri so sledile centralne banke in vlade po začetku 1980. let. Slednja je bila iz ideoloških razlogov (formalno pa zaradi neučinkovitosti) načeloma proti stabilizacijskim politikam države, vendar če že, je dopuščala le monetarno politiko za kratkoročno stabilizacijo gospodarstva v času recesije (pa še to z numeričnim algoritmom a la Taylorjevo pravilo), absolutno pa je bila proti uporabi fiskalne politike (Barrova Ricardijanska ekvivalenca).

In drugič, Boonova poziva vlade naj zavržejo kratkoročno usmerjena numerična fiskalna pravila, uvedena po letu 2012, in raje zasledujejo dolgoročne stabilizacijske cilje. Pri tem pa jih povečani javni dolgovi ne bi smeli skrbeti, saj bodo obrestne mere še dolgo časa ostale zelo nizke in da imamo do takrat še dolgo časa, da premislimo, kaj bomo s fiskalno politiko oziroma dolgovi.

The OECD was a cheerleader of austerity policies after the financial crisis, but now Ms Boone said that countries should ditch short-term numeric targets for public deficits and debt and instead embrace long term sustainability goals, including accepting that public debt burdens would rise until economies returned closer to normal. […]

“Interest rates are set to remain low for a time long enough that we can reconsider what we do with fiscal policy,” Ms Boone said.

Čeprav so zgornje izjave Boonove seveda iz makroekonomskega vidika absolutno smiselne, pa je njihov problem politična implementacija. Kot pravijo, kogar je kača pičila, se boji tudi zvite vrvi. Enako imajo vlade razvitih držav podoben problem z visokimi dolgovi. Pravkar bo minilo 30 let, odkar so bila na ravni EU sprejeta Maastrichtska pravila glede proračunskega deficita (<3% BDP) in javnega dolga (<60% BDP), ki so se kasneje prelevila v Pakt o stabilnosti in rasti (SGP) s proceduro zniževanja presežnega primanjkljaja in bila leta 2012 s Fiskalnim paktom še bolj zaostrena (strukturni primanjkljaj (<0.5% BDP), numerično pravilo za zniževanje dolga proti 60% BDP in fiskalno pravilo glede primanjkljaja ali dolga). V preteklih osmih letih je Evropska komisija maltretirala posamične članice, če niso dovolj rezale javnih izdatkov oziroma naredile dovolj “fiskalnega napora” za znižanje proračunskih deficitov in javnega dolga.

Vsem državam, ki jih je evrska kriza močno prizadela, tudi Franciji in Italiji, je ta politika “varčevanja” pustila travmatične posledice. Kako zdaj vlade teh držav prepričati naj trošijo čim več in da proračunski primanjkljaji in javni dolgovi niso več problem? Kako te vlade prepričati, da Evropska komisija že zelo kmalu (konec letošnjega ali naslednje leto) ne bo zavzela podobnega drastičnega stališča glede nujnosti hitre fiskalne konsolidacije?

Težko bo. In kot lahko vidite v spodnjih komentarjih, se že danes vlade nekaterih držav “preemptively” obnašajo bolj varčevalno, da ne bi bile kasneje prisiljene v “prezgodnje varčevanje“.

In tudi zaradi teh napačnih zahtev Evropske komisije oziroma napačnih nasvetov mednarodnih inštitucij v preteklem desetletju bodo danes vlade bolj previdne pri polni uporabi fiskalne politike, zaradi česar bo lahko tudi okrevanje počasnejše, kot bi lahko bilo.

2 responses

  1. “Kako zdaj vlade teh držav prepričati naj trošijo čim več in da proračunski primanjkljaji in javni dolgovi niso več problem?”: Kar Krugman trdi ze dolgo…

  2. Tu je logika res enostavna: če so države sedaj vzpodbujene k povečanju fiskalnega trošenja (s sposojenim denarjem), so tudi vzpodbujene k (bodočem) povečanju fiskalnih prilivov. Ali pa bo ECB tako ali drugače odpisovala odkupljene terjatve do držav. Tega pa ne bo naredila, dokler bo pod odločilnim vplivom finančnega kapitala, ki bo slej ko prej zahteval svojo glavnico in obresti, torej je strah, da bo v bližnji prihodnosti spet zavel hladni veter varčevanja, upravičen. Da se temu izognemo, je nek demokratični/politični nadzor nad ECB in s tem nad celotnim evropskim finančnim sektorjem, nujen.
    To pa spreminja celotno ureditev evropskega finančnega sektorja, kot jo poznamo danes. Nekako po kitajsko ali vsaj po ameriško, kjer državni proračunski primanjkljaj v veliki meri financirajo tujci z nakupom državnih obveznic. EK je že začela izdajati EU obveznice, samo bolj agresivno bo to počela na mednarodnih finančnih trgih in tako se bo nadaljevala veselica fiskalnega trošenja brez vračila dolgov. Vsaj za nekaj časa, dokler ne bo Kitajska pokupila dovolj EU obveznic.
    Je pa res, da dokler se bodo upniki zadovoljili z nižjo obrestno mero, kot bo rasel BDP in s tem fiskalni prilivi, je zgodba tudi računovodsko/finančno vzdržna.

%d bloggers like this: