Jasmina Držanič

Imam neverjetno veselje do spremljanja vsega, kar se dogaja v svetu mode, oblačil in obutve. Če znajo nekateri povedati zgodovino nogometnih tekem za zadnjih 30 let, znam jaz našteti večino kolekcij, oblikovalcev, smernic, prepoznam kultne torbice in čevlje, skratka, v tej temi me težko ustavite. Tudi rada nakupujem. Tako sem nekega dne pred tremi leti v nakupovalnem središču zagledala zanimive modre derby čevlje (to so čevlji z nizko peto in vezalkami) in vstopila v prodajalno. Prvi šok: kako to, da tako zanimivi usnjeni čevlji stanejo samo 40 EUR in da cena ni znižana? Zanesljivo spet kakšno izkoriščanje poceni delovne sile iz tretjega sveta, sem si mislila. Pa je potem pisalo, da je »Product made in Poland«.

Po glavi so mi šli vsi klišeji o vzhodnem bloku, a po nekaj sekundah je bila odločitev, da 40 EUR, pa magari bodo čevlji za eno sezono, pa res ni tak strošek (če čevelj ne bo zdržal, ga bom odpeljala do kontejnerja na Cesti dveh cesarjev) in da po drugi strani lahko te čevlje dobro kombiniran s kosi, ki so že v garderobi. Seveda je moj ženski krožek tiste čevlje opazil in kolegice niso mogle verjeti, da je možno tako dobro oblikovan in kvaliteten čevelj kupiti za 40 EUR…. Tri leta kasneje so čevlji še vedno v izvrstni kondiciji. 

Naslednje leto sem logo te znamke videla na Tour de France (CCC) in to me je spodbudilo, da sem na njihovi spletni strani pogledala, kako so se poljski čevljarji razvili v tako veliko grupacijo, da sponzorirajo kolesarje v najbolj elitnem tekmovanju.  Imela sem kaj videti: od družbe z omejeno odgovornostjo, ki je v zgodnjih devetdesetih prodajala obutev, so se preko franšiz in kasneje kapitalskih prevzemov razvili v regijskega vodjo.

V devetdesetih! In kaj se je pri nas dogajalo v devetdesetih, ko smo bili prepričani, da smo popek sveta in da ni bolj iznajdljivega naroda, kot smo, ker smo, konec koncev, relativno mirno izšli iz Jugoslavije in zdaj gremo v EU, karkoli se bo zgodilo, bo pravilno, ker smo to mi naredili, daleč je za nami Balkan, tisti Čehi nam bodo itak vedno gledali v hrbet, še malo pa bomo prehiteli Avstrijo, nad nami je samo še nebo, pa še to se bo malo umaknilo? Tej pijanosti velja dodati tudi zmotno prepričanje, po katerem bomo mi blazno pametni in bomo proizvajali samo visokotehnološke izdelke, mi bomo mislili, delali bodo pa drugi, delovno intenzivne panoge so passé vmes bomo še malo olastninili… Ta koncept se ni izšel.

Pač pa se je takrat začela serija neuspešnih sanacij Peka, ki se je potem iztekla v začetek stečaja 2017. Malo bolje jo je odnesla Alpina. Še dodam, da je takrat začela razpadati Mura v Murski Soboti. Točno v tem času pa sta ne samo španski Inditex in švedski Hennes & Mauritz začela razvijati sistem tedenskega zapolnjevanja kolekcij po svojih trgovinah. To pomeni, da imajo neverjetno močne razvojne oddelke, ki zmorejo v treh tednih od oblikovalske skice narediti oblačilo ali obutev in potem izdelke spraviti do svoje prodajalne (lokacija in splet), tako da pride denar takoj na račun podjetja. Si predstavljate, koliko oblikovalcev in tržnikov je potrebnih za to, da na mesec spravijo ven do 500 modelov? In kako imajo izpeljane nabavne verige? Kako so taka delovna mesta, ki so vedno na centralni lokaciji grupacije, zanimiva za mlade ljudi? In kako je v Sloveniji tudi veliko ljudi, ki bi radi kaj takega počeli, pa v domovini takega delovnega mesta skoraj ni? 

Tedensko polnjenje kolekcij tudi pomeni, da  spremljajo, kako se izdelki prodajajo in če kak izdelek ne gre, ga bodisi spravijo v drugo prodajalno ali pa mu dajo nižjo ceno, vse skupaj pa je namenjeno temu, da imajo čim manj zalog. Po drugi strani pa so naši tekstilci naredili dve kolekciji letno in potem čakali tudi do 9 mesecev, da se je kolekcija prodala, vmes pa so financirali svoje zaloge. In da je bilo še huje, tisto, kar so prodali v svojih maloštevilnih prodajalnah, se je vsaj takoj pokazalo na računu, prodaja v drugih prodajalnah (kjer se je prodajala večina kosov)  je bila pa še obremenjena z višjo maržo in z dodatnim plačilnim rokom. In je šel denar v ohranjanje položaja, namesto, da bi šel v razvoj.  In mi lahko rečete, ja, ampak Švedi in Španci  so že znali kapitalizem, so imeli izkušnje itd, ampak ne, leta 1999 so v Varšavi odprli prvo trgovino znamke Reserved, ki so jo razvili na Poljskem in je prisotna tudi na našem trgu.

Ja, spet Poljska. Kje so se pa Poljaki naučili kapitalizma? V izogib nesporazumom, tole nikakor ni mišljeno kot hvalospev poljski državi in obsceno konservativno vladajoči poljski politiki. Poljska družba je globoko razklana, kar smo videli ob zadnjih predsedniških volitvah, ko so glasovi iz vzhodne Poljske za mišjo dlako pripomogli k zmagi konservativnega Dude nad urbanim in progresivnim Trzakowskim. In se bo konflikt med ruralno-konservativnim in urbano-progresivnim na Poljskem še poglabljal. In moje srce je seveda na strani progresivcev.

Tole pisanje želi pokazati, da so tako v tranzicijskih okolju (Poljska) kot tudi v demokratičnem kapitalističnem okolju (Švedska) in tudi v okolju, ki je iz fašizma šlo v demokracijo (Španija) ljudje poleg marljivosti tudi prebrali kakšno knjigo, okoli sebe zbrali ljudi različnih strok in potem sestavili skupaj poslovne modele v oblačilno-obutveni panogi (ki zaposluje ogromno ljudi), ki očitno delujejo. In se sistemi zadnjih trideset let razvijajo in širijo. Ker je bila očitno v štartu ambicija, da se naredijo taki sistemi, ki bodo delovali na širšem regijskem in v nadaljevanju na globalnem trgu.

To je tisto, kar je skupno vsem tem ponudnikom. In to je tisto, česar je v Sloveniji tako obupno malo. Od tekstilne panoge je samo še Lisca, ki ima prepoznaven poslovni model, ki funkcionira.  Bi pa bilo zanimivo, če bi se kdo lotil poglobljene študije tega, zakaj se je v Sloveniji zalomilo v številnih panogah, ki so zaposlovale veliko ljudi. Poleg oblačilno-obutvene industrije bi bilo vsekakor zanimiva tudi poglobljena razlaga, zakaj se je zalomilo v lesno predelovalni industriji. A ni nobenega iskreno sram, da država, ki ima toliko površine gozdnate, prodaja les, hkrati pa uvažamo vse od parketa naprej?  In da naši oblikovalci skoraj ne morejo delati z domačimi proizvajalci pohištva, ker je proizvajalcev tako malo? Če bi Niko Kralj živel danes, bi verjetno kultni stol Rex delal v Italiji… Gledam, kako to lepo deželo uničuje pomanjkanje ambicije in sem jezna.

In kaj sedaj? Na vlak, ki je že odpeljal, se ne teče. Je pa nujno, da se prepoznajo bodoči trendi. Eden od njih je vsekakor ponovna uporaba tekstila v smislu krožnega upravljanja z odpadki. Tekstilni odpadki so novi iskani odpadki, ker se jih da predelati tako v vlakna za tekstilno industrijo, od tu naprej pa se lahko uporabijo bodisi za tekstile za oblačila bodisi za tehnične tekstile in zlasti za zaščitne tekstile. Zlasti po slednjih bo veliko povpraševanje tudi po tem, ko bo Covid-19 premagan (in morda nekaj časa iz stopljenega permafrosta ne bo prilezlo nič nevarnega). Zaščitni tekstili bodo potrebni v vsej industriji, ker se bodo potrebe po zaščiti zaposlenih povečale. Tudi ob večji robotiziranosti proizvodnje  bo en del še vedno moral bodisi instalirati robote, bodisi jih popravljati in za take posege bodo potrebna ustrezna zaščitna oblačila.

Slovenija bi lahko, če bi pamet prevladala, organizirala vrsto lokalnih zbirališč takih odpadkov in potem vzpostavila tudi lokalne predelave tekstilnih odpadkov. In bi potem tako predelana vlakna naši proizvajalci ponudili tako na domačem trgu in tudi izvažali. In bi dobili tudi domače zaposlitve in bi povečali samozadostnost. Točno take koncepte želi EU tudi skozi svoj sklad za obnovo (Next Generation EU). EU namerava financirati zagone takih konceptov, potem pa se bo skozi njihovo delovanje videlo, do katere mere so ti koncepti komercialni in koliko (če bo) bo potrebnega subvencioniranja. Ker je še vedno bolj smiselno subvencionirati predelovanje odpadkov za to, da se dela nov material kot pa jih zgolj sežigati. Vsekakor bo prihodnost bolj subvencionirana, kot je sedaj.

Ampak…Ko sedaj poslušam, kaj se sedaj predlaga, da naj bi se v Sloveniji financiralo s temi sredstvi, pa takih zamisli skoraj ne vidim, berem in slišim pa o vrsti lokalnih cest in vodovodov, ki naj bi se zgradili. No, iz EU sredstev se verjetno ne bodo, ker ne verjamem, da bi take zamisli evropska komisija podprla.

In smo spet pri pomanjkanju ambicij.