Slovenija med najpočasnejšimi in najmanj učinkovitimi državami glede protikrizne pomoči gospodarstvu

V brk vladnim hvalisanjem, da je Slovenija na vrhu med EU državami, ki so za pomoč gospodarstvu namenile največ, je v Mladini mednarodna pravnica Ana Stanič na podlagi primerjave hitrosti uveljavitve in učinkovitosti izvajanja protikriznih ukrepov dokazala nasprotno. In sicer, (1) da je slovenska vlada zelo zamujala s pripravo ukrepov, (2) da je ukrepe močno zbirokratizirala in (3) je izvajanje ukrepov v praksi izjemno počasno. Vse skupaj pa močno poglablja likvidnostni krč podjetij.

Zelo preprosto rečeno: eno se je hvaliti, da je Slovenija namenila 2 milijardi evrov (slabih 4.5% BDP) poroštvene sheme gospodarstvu, povsem drugo pa je, da je ta shema bila sprjeta mesec in pol po začetku epidemije in prav toliko za Nemčijo, da še vedno ne deluje zaradi slabe izvedbene zakonodaje in da je zelo restriktivna glede možnosti koriščenja poroštev. Kar je enako temu, kot da poroštvene sheme za podjetja sploh ne bi imeli. In zelo podobno je tudi pri plačilih nadomestil plač podjetjem, ki so zaposlene poslala na čakanje itd. V Nemčiji so se plačila začela izvajati 12. marca, pri nas šele 2 meseca kasneje.

Imate torej dober pregled nad ukrepi držav v času epidemije. Za začetek – katera EU država je po vaše pri tem najbolj učinkovita?

Na podlagi sedaj dosegljivih podatkov je to Nemčija.

Zakaj, po katerih merilih?

Po podatkih evropske komisije je recimo Nemčija priglasila najobsežnejši program državne pomoči. Več kot polovico vseh sredstev, v višini okoli dva tisoč milijard evrov, s katerimi so države EU v zadnjih dveh mesecih pomagale podjetjem, odpade na Nemčijo. Nemčija je bila tudi zelo hitra. Drugi dve državi, ki bi ju lahko uvrstili v ta koš zmagovalcev in ki sta svojemu gospodarstvu pomagali, še celo preden je evropska komisija objavila pravila podeljevanja pomoči v času epidemije, sta Danska in Velika Britanija. To so hkrati tudi države, ki so podjetjem pomagale najhitreje in z najmanj birokratskimi zapleti. Vse to ravno tako šteje.

Kako je potekal postopek v Veliki Britaniji v primerjavi s Slovenijo?

V Veliki Britaniji traja celoten postopek pridobitve in plačila nadomestila plač približno teden dni, slovenska podjetja pa so morala založiti denar za plače za marec in april in bodo nadomestila dobila za marec v maju, za april v juniju in za maj v juliju. Shema, sprejeta v Sloveniji, zato ni prispevala k izboljšanju likvidnostne slike podjetij. V Britaniji so vloge tudi veliko enostavnejše. Podjetja so tam morala zgolj dati izjavo, da njihovi zaposleni zaradi epidemije ne bodo delali več kot tri tedne. Poleg tega so v državi s tem postopkom pokrili vse panoge in vsa podjetja. Vsa podjetja so lahko od države dobila 80 odstotkov plač ter kritje socialnih in drugih prispevkov zaposlenih, ki so začasno odsotni z dela, in sicer do zneska 2500 funtov na mesec. Velika Britanija je lahko ta ukrep uvedla brez priglasitve evropski komisiji, saj ukrepi, ki veljajo za vsa podjetja, ne sodijo v kategorijo državnih pomoči. S Slovenijo se ta sistem niti ne da primerjati, ker smo tukaj vse skupaj precej zapletli. V Sloveniji recimo podjetja, ki so bila v težavah pred novim letom, niso upravičena do nadomestil. Podjetja so morala izpolnjevati še vrsto drugih pogojev, kijih niti začasni okvir komisije ni zahteval. Skratka, Slovenija je torej pomagala zelo majhnemu številu podjetij, selektivno, hkrati pa je zahtevala od njih zelo podrobno papirologijo.

Naj povzamem: večina držav se je odločila pomagati vsem podjetjem. Slovenija pa le nekaterim, zaradi česar je potrebovala dovoljenje evropske komisije, hkrati pa je s tem po birokratsko zapletla postopke.

Da. Čeprav ji ne bi bilo treba, se je Slovenija pri pomoči podjetjem odločila slediti pogojem, določenim v evropskem začasnem okviiju za ukrepe državne pomoči v podporo gospodarstvu – pri čemer je Slovenija določila celo strožje pogoje. Slovenija bo denimo dala podjetjem jamstva na posojila, katerih glavnica ne presega 10 odstotkov prihodkov podjetja od prodaje v letu 2019 in višine zneska stroškov dela za leto 2019, komisija pa dovoljuje jamstva na posojila, katerih glavnica ne presega 25 odstotkov skupnega prometa podjetja v letu 2019 ter dvojnega zneska letne mase plač upravičenca za posojila, ki zapadejo po 31.12.2020. Komisija dovoljuje poroštva tudi na šestletne in daljše

kredite, Slovenija pa se je odločila za petletne. EU pri pomoči gospodarstvu dovoljuje, da države dajo poroštva za kredite do 90 odstotkov glavnice, Slovenija seje odločila za poroštva med 70 in 80 odstotki in tako naprej.

Za povrh vsega, pravite, pa druge države niti niso upoštevale teh omejitev EU.

Ne, Velika Britanija ali Nemčija recimo teh omejitev nista upoštevali. Pogoji, ki so jih morala izpolniti slovenska podjetja, da so pridobila denar za nadomestila plač, so morali biti pripravljeni in skladni z že omenjenim okvirom EU, zato ker se je naša država odločila za selektivno državno pomoč. Ta selektivni pristop pa je s seboj prinesel številne druge izzive. Pri takšni shemi morajo seveda uradniki pregledovati vsak primer posebej, saj morajo ugotoviti, ali podjetje pogoje izpolnjuje. V času epidemije, ko bi likvidnostna pomoč podjetjem morala biti hitra, smo tako v Sloveniji dejansko padli na izpitu.

Omenili ste Veliko Britanijo ali Nemčijo – kako hitro so se odzvale še druge države?

Prvi ukrep državne pomoči pod nadzorom EU ob izbruhu COVID-19 je že 12. marca sprejela Danska. Enaindvajsetega marca sta pa Danska in Francija priglasili državno pomoč na podlagi začasnega okvira komisije, slovenske ukrepe pa je komisija odobrila šele 24. in 30. aprila. Še bolj enostavno so se odzvali v Švici – tam so denar preprosto dali ljudem na račune, tudi to bi bilo v EU mogoče.

Torej je bila Slovenija ena izmed najmanj učinkovitih?

To je vrednostna sodba, sama bi dejala, da je bila Slovenija ena izmed najbolj konservativnih držav, saj se ni najbolj hitro odzvala, in da so bili ukrepi, ki jih je odobrila komisija, sprejeti šele mesec dni in pol po uradnem izbruhu epidemije, v Nemčiji pa so se denimo izplačila začela že 12. marca.

Vir: Mladina

 

 

 

2 responses

  1. Sicer pa smo vse to (da se bo tako zavleklo in izrodilo) vedeli že ob začetku krize, ko smo skupaj razpravljali na tem forumu kaj in kako naprej. Pravilno smo konstatirali problem(e), predlagali rešitve. Nato pa so Lahovnik, Simič in kompanija ob vedno prisotni “pomoči” birokracije zadevo strokovno in izvedbeno po slovensko zakomplicirali. Kot vedno.
    Slava njim (ker so kao delali pro bono) in trpljenje nam. Hvala.

  2. Včeraj smo tudi sprejeli takšno čudo, da niti Kacin danes ne ve, ali smo ali nismo odprti.

    Ali bi kaj pomagalo, če bi PVju skrili telefon, da ne bi mogel več čivkat? Še v Evropo nas ne bi mogel zatožiti. 🙂

%d bloggers like this: