John Quiggin ima zelo dober point v zadnjem postu. Pravi, da so še nedolgo libertarci bili izjemno v porastu s svojo ideološko mantro o absolutni svobodi razpolaganja s stvarmi in absolutni škodljivosti vsakega poseganja v te božanske pravice. Potem pa so prišle klimatske spremembe. Libertarci so se morali odločiti med tem ali ima pravica razpolaganja s stvarmi absolutno prednost pred pravico preostalih prebivalcev sveta in planeta, da jih prvi z izkoriščanjem svoje pravice ne zastrupijo in uničijo planeta. No, in ta dilema je bila zanje pretežka. Da se jim ne bi bilo treba odločiti, so se prelevili v “trumpiste” in zanikovalce znanosti. V zadrte vernike in zadrte zanikovalce razuma.  Ideologija jim je scvrla možgane.

Toda mar libertarizem ni bil že od vsega začetka prav in samo to? Popolna ideologija namesto objektivnega znanstvenega pristopa, katere edini namen je bil za filozofskim aparatom skriti svoj temeljni namen: zavarovati lastninske in odločevalske pravice ozke družbene elite. Od nasprotovanja splošni volilni pravici, zagovarjanja sužnjelastništva, nasprotovanja regulaciji in sindikatom do zahteve po zniževanju davkov proti ničli. Vse zgolj v interesu tiste ozke družbene elite lastnikov kapitala. Libertarizem == absolutna pravica tistih, ki imajo.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Pri ocenjevanju dela dosedanje vladne koalicije pod vodstvom Marjana Šarca smo najpogosteje brali očitek, da vlada ni sprejela nobenih strukturnih reform, da ni izkoristila ugodnih gospodarskih razmer za kakšne zahtevnejše spremembe, na drugi strani pa je delila “bombončke” v obliki dodatnih ugodnosti prebivalstvu. Ti očitki so pričakovano prihajali iz opozicijskih vrst, podobne ocene pa smo lahko spremljali tudi s strani preostalega medijskega prostora, ne glede na “barvo”.

Dejansko je bilo v zadnjih dveh letih sprejetih kar nekaj davčnih razbremenitev, dodatnih socialnih ugodnosti, pa tudi hitrejša rast plač v javnem sektorju. Učinki teh ugodnosti so ali bodo znašali (obremenjevali javne finance) v višini vsaj kakih 300, 400 mio EUR na letni ravni (odvisno od tega, kako jih izračunavamo). Seveda želi biti vsaka stranka in koalicija všečna ljudem in ugodne gospodarske razmere (višji proračunski prilivi) so vladi omogočili uveljavitev omenjenih ugodnosti. Tudi sam menim, da so bili ukrepi s stališča javnih financ upravičeni in dokaj uravnoteženi, seveda pa bi po mnenju nekaterih lahko dodali še kako ugodnost, drugi pa bodo raje zagovarjali znižanje davkov. Drži pa, da ni bilo sprejetih kakih reformnih ukrepov – a razen načelnih usmeritev, tako ali tako nihče ne navede točno, s kakšnim ukrepom ali zakonom bi razrešil nekatere najbolj izpostavljene težave (denimo čakalne vrste v zdravstvu ali birokratizacijo in podobno).

In kaj v tem kontekstu prinaša koalicijska pogodba predvidoma novih vladnih partnerjev?

Nekateri ukrepi so nasploh upravičeni ali celo nujni – a srečali se bomo z omejitvami javnih financ. Že sprejete ugodnosti v mandatu prejšnje vlade so kar precej posegle v javne finance, novi predlogi pa proračunsko sliko še dodatno poslabšujejo. Med konkretnimi spremembami so navedene samo obremenitve proračuna in niti ene, ki bi povečala prilive ali znižala druge odlive.

Nadaljujte z branjem→