Jože P. Damijan in Bine Kordež

Poročilo Evropske komisije (“The 2018 Ageing report“) prinaša za Slovenijo dramatično črno sliko prihodnosti. Poročilo Evropske komisije napoveduje, da naj bi se do leta 2070 delež izdatkov za pokojnine v BDP v Sloveniji povečal iz sedanjih 10,9% na 14,9 % BDP, kar bo največ med vsemi članicami EU. Drugače rečeno, med vsemi državami EU bodo Slovenijo upokojenci najbolj ogrožali. Toda je realnost res tako črna, kot nam jo napovedujejo ali gre spet za igro številk, zamešanih v čorbo katastrofičnih razmer?

Vsekakor ni nobenega dvoma, da bodo stroški starajočega prebivalstva v naslednjih letih in desetletjih v Sloveniji naraščali. Po vseh projekcijah se bo povečeval delež starejših prebivalcev (nad 65 let starosti), enako pa tudi razmerje med starejšo in delovno aktivno populacijo. Na drugi strani pa imamo danes v Sloveniji eno najnižjih stopenj zaposlitve starejših ljudi. Povprečna stopnja zaposlenosti v starostnem razredu 60-64 let je bila v Sloveniji 20,3 % (2017), povprečje EU je znašalo 42 %, na Švedskem skoraj 70 %. Podobna razmerja so tudi pri zaposlenosti v starostnem razredu 65-69 let (Slovenija 7,3 %, Švedska 23 %), precej nižjo zaposlenost pa imamo tudi v razredu 55-59 let.

Ti podatki kažejo smer, kje so spremembe najbolj nujne in tudi upravičene. Predvsem bomo morali doseči večjo zaposlenost starejšega prebivalstva, tako z zakonskimi spremembami z določitvijo višje upokojitvene starosti, kot tudi s spreminjanjem miselnosti pri zaposlovanju in z oblikovanjem delovnih mest za starejše generacije. Odveč so strahovi, da bo potrebno delati do osemdesetega leta in podobno, nujno pa bo dvigniti upokojitveno  starost na 67 in čez desetletja še za kako leto več.

Ti premiki starostnih mej se mogoče slišijo zahtevni in obremenjujoči, a potrebno je upoštevati, da se prva zaposlitev v povprečju giblje pri 27-tih letih starosti in da je pričakovana življenjska doba že preko 87 let. V teh razmerah 67 let starosti za upokojitev pomeni tudi 40 let dela ter še vedno 20 let uživanja pokojnine (v povprečju seveda). Razumljivo to ne bo v celoti veljalo za zaposlene, ki bodo z delom pričeli v mlajših letih, prav tako tudi ne za vse poklice, a dvig produktivnosti, spremembe tehnologij in digitalizacija bodo prinesle tudi nove poklice ter delovna mesta za starejše.

Navedene spremembe v zaposlenosti starejših prinašajo tudi precejšnje spremembe v razmerju upokojenci / zaposleni. Danes imamo na 100 zaposlenih okoli 60 upokojencev, kar je predvsem posledica zgodnjega upokojevanja. Če bi na primer čez dvajset ali trideset let dosegli podobno stopnjo zaposlenosti starejših oseb, kot jo imajo danes na Švedskem, bi število upokojencev ne odstopalo veliko od današnjega razmerja. Najbrž ni nekega utemeljenega razloga, da ne bi tudi v Sloveniji v naslednjega pol stoletja prišli do podobne stopnje zaposlenosti, kot jo imajo že danes na Švedskem. In to v eni najbogatejših držav, kjer bi zaradi visokega življenjskega standarda pričakovali, da se ljudje upokojijo hitreje, vendar se ne.

Takšna hitra in poenostavljena ocena se glede na splošno sprejeto mnenje o kritičnosti slovenskih demografskih razmer morda zdi preveč optimistična, a poglejmo številke. Ob upoštevanju demografskih projekcij Eurostata (uradne projekcije gibanja prebivalstva za vse države EU) naj bi imeli čez dvajset let ob enaki stopnji zaposlenosti starejših, kot je danes na Švedskem, v Sloveniji 980 tisoč zaposlenih. Torej celo nekaj več kot v letu 2017, ki ga upoštevamo kot osnovo. Večja stopnja zaposlenih nad 55 let starosti bi namreč zagotovila več dodatne delovne sile, kot bi je izpadlo zaradi manjšega prirastka števila delovno aktivnih prebivalcev.

Upokojencev pa bi bilo le kakih 50 tisoč več. Kljub povečanju števila starejših nad 70 let za 167 tisoč, bi iz “bazena” prebivalcev v starosti 55 do 69 let lahko aktivirali dodatnih 110 tisoč zaposlenih – seveda ob pogoju, da dosežemo nivo zaposlenosti kot jo ima Švedska že danes. Res ne vidimo utemeljenega razloga, da nam z ustreznimi politikami in zavedanju resnosti demografske problematike tega ne bi uspelo. Čeprav bo razmerje med starejšimi in delovno aktivnimi čez 20 ali 40 let precej slabše, kot je danes, lahko s povečanjem zaposlenosti starejših ohranimo dokaj podobno razmerje med upokojenimi in zaposlenimi.

To je nekaj dokaj enostavno preverljivih in logičnih številk, ki kažejo, da razmere tudi na demografskem področju vendarle niso tako kritične, kot nas opozarjajo v Evropski komisiji. Seveda ob pogoju, da se tega zavedamo in da bomo v naslednjih desetletjih vodili temu ustrezno politiko, predvsem politiko postopnih korakov za večjo zaposlenost starejših.

Zaenkrat pa, kot rečeno, veljamo za najbolj kritično državo med vsemi članicami EU. In to slišimo od domačih strokovnjakov kot tudi od vseh tujih institucij, ki spremljajo naše ekonomske razmere. Kaj bi bil lahko razlog?

Verjetno je eden najbolj pomembnih in upoštevanih dokumentov s tega področja že omenjeno poročilo “The 2018 Ageing report“, pripravljen s strani Evropske komisije ob sodelovanju tudi naših predstavnikov. V njem so podrobno in obširno (na 406 straneh) predstavljeni vsi vidiki stroškov starajočega se prebivalstva za 27 članic s projekcijami do leta 2070. Kot eden končnih in najpomembnejših rezultatov vseh predpostavk in preračunov je podatek o deležu BDP, ki naj bi ga posamezna država čez 50 let namenjala za pokojnine. In poročilo pove, da naj bi zanje šlo v Sloveniji 14,9 % BDP ali največ med vsemi državami (Velika Britanija v poročilu ni zajeta). To je najbrž tudi razlog, da vsi analitiki, politiki in mediji izpostavljajo, da se bomo v naši državi srečali z največjimi javno-finančni težavami zaradi hitro starajočega prebivalstva. V spodnji sliki so podatki o gibanju višine izdatkov za pokojnine iz omenjene publikacije za nekaj izbranih držav in povprečje 27 članic EU.

Slika 1: Delež izdatkov za pokojnine v BDP v izbranih državah EU (%)

Vir: The 2018 Ageing report, Evropska komisija

Vidimo, da naj bi se do leta 2025 v Sloveniji izdatki za pokojnine gibali okoli 11 % BDP, nato pa strmo naraščali na skoraj 16 % (2050), kasneje pa nekoliko upadli. Povprečje EU je danes nekaj višje, a tam rasti skoraj naj ne bi bilo, po 2040 pa naj bi se delež že začel relativno zniževati. Avstrij je že danes na 14% izdatkov BDP za pokojnine, kjer naj bi tudi ostala, Italiji pa naj bi izdatki narasli celo na 19 % BDP, vendar kasneje drastično upadli. Zanimiva je Hrvaška, kjer namenjajo danes za pokojnine celo nekaj več kot Slovenija, a v naslednjih 50-tih letih naj bi njihovi izdatki padli na le polovico slovenskih (!). Skupaj z baltskimi državami, kjer je gibanje podobno, spada tudi Hrvaška med “zvezde” javnih financ pri vprašanju stroškov za pokojnine. Vsaj po izračunih v tem dokumentu.

Ker gre za resno, strokovno in široko sprejeto poročilo, seveda ni primerno dvomiti v pravilnost teh izračunov. Visoke izdatke za pokojnine pač povezujemo s splošnim prepričanjem, da imamo tudi najslabše demografske trende med vsem državami EU. Tudi projekcije demografskih gibanj so pripravljene na nivoju Evropske komisije. Običajno se spremlja delež starejših (nad 65 let) v celotni populaciji ali glede na delež aktivne populacije (15 – 64 let). V drugi sliki je za iste države prikazan še podatek o deležu starejših. Tu pa vidimo, da bomo po deležu starejših (enaka sliko daje tudi razmerje starejši/delovno aktivni) čez 50 let celo pod povprečjem EU (!). Dobra polovica prebivalstva EU naj bi torej leta 2070 živela v državah, ki bodo imele večji delež starejših prebivalcev, kot bo ta v Sloveniji.

Slika 2: Delež prebivalcev starejših od 65 let v izbranih državah EU (%)

Vir: The 2018 Ageing report, Evropska komisija

Podatki v obeh slikah si logično nasprotujejo. Kako naj bo v Sloveniji delež izdatkov za pokojnine za 1 odstotno točko višji kot v Italiji, če pa bo v Italiji delež starejšega prebivalstva (nad 65 let), ki bo dobival pokojnine, za 5 odstotnih točk višji kot v Sloveniji?! Ali še bolj dramatično, kako da bo Hrvaška, kjer naj bi bil leta 2070 delež starejšega prebivalstva za 3 odstotne točke višji kot v Sloveniji, za pokojnne namenjala manj kot polovico slovenskega deleža v BDP (za celih 8 odstotnih točk BDP manj)?! V teh številkah nekaj očitno ne »štima«.

Seveda bo v Sloveniji delež starejših v naslednjih desetletjih precej višji kot je danes in to zahteva ukrepanje. Vseeno pa primerjalno z drugimi državami ne bomo imeli prav nič bistveno slabše slike, čez 50 let bomo imelo celo nekaj boljšo od povprečja EU. Ti podatki nesporno kažejo, da v deležu starejših ne odstopamo v negativno smer.

Ker si podatki v obeh slikah logično nasprotujejo, je vsekakor na mestu osnovno vprašanje – zakaj naj bi potem imeli najvišji delež izdatkov za pokojnine, če pa bo delež starejšega prebivalstva pod podprečjem EU? In zakaj smo zato najbolj kritična država s tega vidika? Splošno sprejeto razumevanje je, da bo najslabši javno-finančni položaj naše države posledica bistveno višjega deleža starejših prebivalcev, kar pa očitno ne drži.

Razlog je torej nekje drugje, nekje vmes med deležem starejših (kjer smo povprečni) in deležem (relativnim zneskom) izdatkov za pokojnine (kjer smo najslabši). Višina izdatkov je namreč rezultat števila upokojencev in višine povprečne pokojnine. Torej moramo v izračunih odstopati pri večjem številu upokojencev glede na starejše ali zaposlene in/ali v projekciji relativno višje rasti pokojnin, kot to velja za druge države. Kot kaže podrobnejši vpogled v kalkulacije, smo do bistveno višjih izdatkov za pokojnine glede na druge države prišli predvsem zaradi dveh razlogov. Prvič, zaradi projekcij, da bomo imeli relativno še vedno več upokojencev (kljub enakemu deležu starejših kot v drugih državah). In drugič, ker smo predpostavili hitrejšo rast pokojnin.

Kot pojasnjujejo slovenski soavtorji poročila EK, je poročilo pripravljeno po enotni metodologiji, ta pa zapoveduje upoštevanje trenutno veljavne zakonodaje. Izračuni so torej narejeni ob predpostavki, da bo naslednjih 50 let v Sloveniji veljala enaka pokojninska zakonodaja, kot velja danes. In če 50 let ne bomo naredili nobenih sprememb, potem bo pač pričakovano število upokojencev močno poraslo, število zaposlenih pa se znižalo. V večini drugih državah naj bi že sprejeli ali imajo predvideno višanje upokojitvene starosti (marsikje jo zakon veže celo na pričakovano trajanje življenjske dobe), medtem ko v Sloveniji takih popravkov še nismo sprejeli.

Vendar če pogledamo v analizi upoštevano upokojitveno starost za posamezne države za naslednja desetletja, vidimo da je razlika večinoma le v podaljšanju upokojitvene dobe za 2 leti (na 67 let – kar je v osnutkih predvideno tudi pri nas). Pri Avstriji ostaja povprečna upokojitvena starost enaka kot pri nas, na Hrvaškem pa naj bi jo povečali za 2 leti šele čez 30 let. Odstopanja med državami torej niso velika, ne glede na to pa naj bi bilo število upokojencev v Sloveniji relativno precej višje.

Število upokojencev naj bi bilo v Sloveniji za kar dobrih 30 % višje kot bo število starejših ljudi (65+), medtem ko bo v povprečju EU višje le za 10 %, v Italiji pa naj bi bilo celo za 15 % nižje. V Italiji so denimo predvideli, da bodo leta 2070 delali vsi prebivalci do 70-tega leta starosti oz. upokojenci bodo samo ljudje stari nad 70 let (!), kar se je razumljivo odrazilo v precej nižjem strošku pokojnin. Pri nas pa naj bi bilo število prejemnikov pokojnin za 180 tisoč več kot prebivalcev, starejših od 65 let, torej kot da bodo pokojnino prejemali vsi nad 57 let starosti (to je sicer hipotetični izračun, ker imamo tudi družinske pokojnine, ki jih prejemajo otroci za že umrle ali prejemniki pokojnin, ki so v tujini).

Ta velika odstopanja kažejo, da metodologija najbrž le ni bila za vse države enaka, ali pa so v nekaterih državah predpostavke razumeli precej drugače (no, mi smo jih, kot običajno, zelo rigorozno, čeprav ne dvomiva, da formalno pravilno).

Pokojninske zakonodaje glede upokojitvene starosti v Sloveniji res še nismo spreminjali, ker je še vedno v teku uveljavljanje določil zadnjih sprememb iz 2013 (zato število upokojencev ostaja že pet let skoraj enako). Seveda bomo tudi pri nas postopno dvignili to starost, a ker je poročilo EK pripravljeno na obstoječi zakonodaji, to ni upoštevano. Še večja pa so druga, nepojasnjena odstopanja od izračunov za druge države in vse to se odraža v relativno precej večjem številu upokojencev v Sloveniji.

Drugi problem projekcije »previsokih pokojninskih izdatkov« pa je višina pokojnine. Ta v poročilu sicer ni nikjer eksplicitno navedena, vendar jo je na osnovi ostalih podatkov možno izračunati. Izračuni pokažejo, da je v Sloveniji predvidena relativno najvišja rast. Povprečna pokojnina naj bi se v 50 letih iz sedanjih 660 dvignila na 1.500 evrov mesečno (po stalnih cenah). Ta številka sicer ne pove veliko, zato je bolj nazoren prikaz, ki kaže višino povprečne pokojnine v razmerju do BDP na prebivalca.

V skladu s tem prikazom, naj bi se povprečna pokojnina v Sloveniji povečevala hitreje kot BDP na prebivalca (torej hitreje kot rast produktivnosti), in sicer iz današnjih 35% naj bi se povečala na 40 % BDP per capita. In to samo v Sloveniji, v vseh ostalih državah je implicitno predviden upad relativne pokojnine (glede na BDP na prebivalca).

Avtorji poročila zatrjujejo, da je to rezultat natančnih preračunov prehajanja ljudi v pokoj in zakonsko določenega usklajevanja pokojnin (60 % plače, 40 % inflacija). Slednji način usklajevanja se sicer numerično nikakor ne more odraziti v hitrejši rasti povprečne pokojnine kot BDP in nama ni jasno, kako so lahko to izračunali. Prav tako pa je kar težko verjetno, da bodo novi upokojenci tako močno dvignili povprečno izplačilo. Odmerni odstotki se namreč znižujejo (čeprav naj bi se deloma zvišali), podaljšalo se bo obdobje zajemanja povprečne plače v izračun, tako da takšni rezultati presenečajo in odpirajo nekaj dvoma v ustreznost teh izračunov.

Toda če je temu tako, potem bomo imeli najvišje izdatke za pokojnine zaradi relativno večje rasti pokojnin (življenjskega standarda upokojencev) in ne zaradi demografskih gibanj (!), če se bomo seveda res odločili in sprejeli takšno hitrejšo rast pokojnin.

Predvsem pa ta gibanja dajejo drugi del odgovora, zakaj naj bi bili naši pokojninski izdatki relativno višji od vseh drugih držav EU: tudi zato, ker je v izračunih za Slovenijo predvidena hitrejša rast pokojnin, kot to načrtujejo v drugih državah. Relativni položaj upokojencev naj bi se glede na splošno rast v ostalih državah v naslednjih desetletjih znižal (vsaj tako načrtujejo), samo v Sloveniji bi se izboljšal – in to seveda vodi v relativno višje izdatke za pokojnine.

Poročilo Evropske komisije torej kaže, da bodo izdatki za pokojnine čez 50 let med vsemi državami EU najbolj obremenjevali naše javne finance. Verjamemo, da je izračunani odstotek (15 % BDP) najbrž točen, posebno ker temelji na predpostavki, da vseh te 50 let ne bomo naredili nobene spremembe v pokojninski zakonodaji. A takšen podatek daje zelo slabe signale o naši javno-finančni vzdržnosti glede na druge države (in to je v mednarodnih primerjavah ter pri tako dolgoročnih napovedih še kako pomembno). Natančna analiza dobljenih rezultatov namreč kaže, da so bili v drugih državah pri načrtovanju precej bolj “fleksibilni” in upravičeno lahko podvomimo, da so narejeni ob enakih predpostavkah.

Po podatkih iz poročila naj bi bila povprečna pokojnina na Hrvaškem čez 50 let le 370 evrov ob današnjih 330 evrih, pri nas pa naj bi se dvignila iz 660 na 1.500 evrov! In če daš v projekcijo 50 let skoraj enake pokojnine, potem projekcije pokažejo, da bo imela Hrvaška razumljivo zgledne javne finance (podobno gibanje je tudi v baltskih državah, ki naj bi za pokojnine namenjale skoraj trikrat manj kot Slovenija)!

Izračunani relativno najvišji izdatki za pokojnine v Sloveniji torej ne izhajajo iz slabe demografske slike naše države (ta je popolnoma povprečna), temveč iz predpostavke nizke zaposlenosti ter precej hitrejše rasti pokojnin glede na BDP in glede na druge države. Če smo se res odločili za takšno politiko, potem je to potrebno tudi na glas povedati. A po izkušnjah iz drugih zgodb, smo tudi tu najbrž dosledno upoštevali vsa priporočila in usmeritve EK, druge države pa so bile bolj “fleksibilne”. Le zakaj so si pristojni hrvaški državni uradniki in uradniki v ostalih EU državah upali uporabiti »bolj fleksibilne« predpostavke kot naši uradniki? Kako si sicer razlagati predpostavko italijanskih uradnikov, da bodo dobivali pokojnine šele po 70-tem letu starosti ali hrvaških, da bodo imeli čez 50 let še vedno enako povprečno pokojnino?

Seveda se naši uradniki niso ukvarjali z drugimi državami, a najbrž bi koga le moralo zanimati, zakaj naj bi baltske države za pokojnine namenjale le okoli 5 % BDP, mi pa kar 15 %. Morda pa gre zgolj za potrebo, da se pri nas (spet) ustvarja katastrofični scenarij, s katerim bi upravičili posege v zakonodajo, ki bi denimo povišali upokojitveno starost ali še znižali odmerne odstotke? Če ja, se prvo – povišanje upokojitvene starosti čez 30 let na 67 ali 69 let – da doseči ob bistveno manj katastrofičnih napovedih.

________________

Izvorno objavljeno v Sobotni prilogi Dela