Grška kriza je bila palček v primerjavi z italijansko, nevarnost implozije evra je večja kot kadarkoli

V Business Insiderju je dobra analiza problema, ki ga prinaša italijanska permanentna depresija. Problem je nekaj redov velikosti večji od grškega. Italijanski javni dog znaša 2,000 milijard evrov, dve tretjini dolga držijo domače finančne institucije in skladi. Ti si ne morejo privoščiti, da ne bi še naprej kupovali italijanskih državnih obveznic, saj bi priznanje bankrota države v bankrot spravilo tudi banke, pokojninske sklade itd.

Ključen problem, če zanemarimo tradicionalno  italijansko bolezen (nizka produktivnost, tog trg dela in primerjalno slabše izobražena delovna sila), je fiskalno pravilo, ki ga Italioji narekuje članstvo v evru. Italija mora zmanjševati deficite in ne sme z deficiti poganjati javnih investicij. Toda bolj kot varčuje, v globljo depresijo pada in bolj se ji povečuje javni dolg glede na BDP. In ta dolg se po finančni krizi 2009 hitro povečuje, po letu 2016 pa je dobil dramatičen pospešek (glejte spodnji dve sliki). Za Italijo bi bila rešitev v devalvaciji valute in posledičnem povečanju konkurenčnosti. Toda, ker ima evro, te možnosti nima. Niti ne more ven iz evra. Ker ta možnost sploh ni predvidena v pogodbi o ustanovitvi EU. Če pa bi šla ven na lastno pest, bi zapadla v veliko finančno krizo zaradi pritiska finančnih trgov in ker bi morala poplačati še skoraj 500 milijard evrov (tretjina italijanskega BDP), ki jih dolguje v okviru evropskega klirinškega sistema TARGET2.

Drugače povedano, Italija v evru ne more živeti, izstopiti pa ne more. Kar je recept za nekontrolirano notranjo politično dinamiko in za nekontrolirano implozijo celotnega evrosistema. Evrosistem si lahko privošči grški bankrot, italijanskega pa brez razpada ne more.

Nadaljujte z branjem

Ogromna neenakost v razdelitvi dohodkov med Vzhodom in Zahodom Nemčije najavlja bodoče politične turbulence

Tovrstne velike geografske neenakosti običajno vodijo v veliko nezadovoljstvo tistih, ki so “ostali zadaj” in  njihove ekstremne politične preference. Tudi Nemčija se temu ne bo izognila, seveda pa se bosta to nezadovoljstvo in politična turbulentnost manifestirala prek prikladnih žrtev (najbrž migrantov).

Kampanja proti nesmiselnim ocenam output gapa

Robin Brooks, nekdanji ekonomist na Goldman Sachs in IMF, je zgodaj letos začel na twitterju s “Campaign against nonsense output gaps” (CANOO). Torej s kampanjo proti nesmiselnim ocenam proizvodne vrzeli, na katerih temeljijo še bolj nesmiselni “recepti” Evropske komisije (EK) glede tega, kakšno fiskalno politiko bi morale voditi posamezne članice EU. Ocene prizvodne vrzeli so popolna metodološka sramota, toda kljub temu jih nekateri dogmatiki ali škodljivci s pridom zlorabljajo, nekateri zato, ker nič ne razumejo, drugi pa v politične namene. Pri nas so slednji v povezavi s prvimi denimo sprožili politično kampanjo za oceno ustavnosti proračunskih dokumentov za 2019.

V spodnji sliki Brooks plastično ilustrira eno izmed dimenzij nesmiselnosti ocen proizvodne vrzeli. EK je za letos (2019) tako Nemčiji kot Italiji ocenila proizvodno vrzel v višini +0.3% BDP (tprej da bo letos dejanski BDP za 0.3% nad potencialno možnim), pri čemer pa je realni italijanski BDP za 10% nižji kot leta 2007, nemški pa za 12% višji kot 2007. Torej Italija je glede na Nemčijo izgubila dobro petino realnega BDP, vendar bi morala letos enako močno kot Nemčija zavirati javne izdatke, ker naj bi se (glede na nesmiselne ocene proizvodne vrzeli) njeno gospodarstvo pregrevalo. 

Nadaljujte z branjem

Je moderna monetarna teorija mimo oziroma je financiranje državnih deficitov s strani centralne banke res pogubno?

Peter Bofinger, nekdanji razumni del nemške skupine modrecev (sveta ekonomskih svetovalcev) je napisal zelo razumno razlago, zakaj moderna monetarna teorija (MMT) ni lunatična, kot trdijo nekateri znani ekonomisti. Na kratko, ta veja neortodoksnih MMT ekonomistov, ki jo mainstream ekonomisti tiščijo na margino, trdi, da bi bil miks politik, kjer bi ekpanzivno fiskalno politiko (povečane deficite držav) financirali neposredno z odkupom državnih obveznic s strani centralne banke (z ekpanzivno monetarno politiko), precej bolj učinkovit. Gre za monetarno financiranje fiskalne politike, katere ena izmed oblik je helikopterski denar. Mainstream ekonomisti (med njimi tudi Krugman in Summers) trdijo, da je to slaba ideja in da bi centralnobančno financiranje državnih deficitov vodilo v hiperinflacijo.

Preden se dogmatski in ortodoskni verniki neoklasike, neomonetarizma in neokeynesianizma razhudijo, je potrebno razčistiti troje. Prvič, monetarno financiranje fiskalne politike se uporablja zgolj v skrajnih primerih, denimo v času likvidnostne pasti (nizke inflacije in ničelnih obrestnih mer). Drugič, to lahko počnejo zgolj države, ki so monetarno avtonomne (izdajajo dolg v svoji valuti). In tretjič, tovrstno monetarno financiranje fiskalne politike centralne banke že de facto počnejo v okviru politike kvantitativnega sproščanja (QE). Razlika je le v tem, da pri QE centralne banke državne obveznice odkupujejo na (sekundarnem) kapitalskem trgu (od finančnih institucij), pri monetarnem financiranju pa neposredno od vlade v primarni emisiji. Razlika je de facto zgolj formalna, vsebinsko pa gre za isto zadevo.

Nadaljujte z branjem

Weekend reading

 

Ameriška katastrofa od zdravstva

Slabši sistem zdravstva in zdravstvenega zavarovanja (za zavarovance in paciente) je res težko najti v razvitem svetu.

Alan Krueger, ekonomist, ki je ekonomiji povrnil del kredibilnosti

Dobre ekonomiste, tiste, ki pustijo trajen pečat, od slabih loči predvsem njihova intelektualna širina. Ogromno je tehnično izjemno močnih ekonomistov, ki pa v svoji zaljubljenosti v tehniko in osredotočenosti na posamezno drevo spregledajo gozd. No, Alan Krueger, ekonomist, ki je navrtal učbeniško dogmo o škodljivosti minimalne plače, ni spadal med tovrstne fahidiote. Bil je eden od raziskovalcev s širokim intelektualnim horizontom in širokim raziskovalnim spektrom, na katerega bi bil ponosen tudi John M. Keynes.

Po pričevanju kolegov je bil Krueger zelo vedra osebnost in zelo prijazen sodelavec. Na žalost je, tako kot Robin Williams trpel za depresijo. Boleznijo, ki je genetsko pogojena in kar je botrovalo njegovi tragični smrti. Še preden je lahko postal kandidat za Nobelovo nagrado. Če kdo, si jo je on zaslužil. Tim Harford se je od njega poslovil z izjemnim zapisom.

At the start of John Maynard Keynes’s obituary of Alfred Marshall comes a question: why is it so hard to be a good economist? Keynes’s answer was that “the master-economist must possess a rare combination of gifts . . . no part of man’s nature or his institutions must lie entirely outside his regard.”

This week the profession is mourning another great economist. Alan Krueger killed himself last weekend at the age of 58. What would be a bewildering blow under any circumstances is heavier still because the professor was an authority on happiness and pain.

Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: