Stanko Štrajn

Uradni list je v 22.številki leta gospodovega 2019 objavil Uredbo o koncesiji za gradnjo in gospodarjenje z drugim tirom železniške proge Divača – Koper ( v nadaljevanju uredba), v kateri nam je Vlada z zamudo razkrila, kar nam Zakon o izgradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom železniške proge Divača – Koper ( v nadaljevanju ZIUGDT ) zamolči. Peti odstavek 22.čl. ZIUGDT pove, da koncesija za drugi tir ni javno – zasebno partnerstvo. Mediji, ki sledijo razlagam Ministrstva za infrastrukturo in Vlade nam zatrjujejo, da je ta koncesija javno – javno partnerstvo, torej partnerstvo Slovenije z 2TDK d.o.o., ki je družba v 100% lasti Republike Slovenije in ki ji bo po uredbi s sklenitvijo koncesijske pogodbe Slovenija brez razpisa na podlagi ZIUGDT podelila koncesijo.

Ta koncesija je po uredbi razmerje, ki je opredeljeno s uredbo. To razmerje mora biti ves čas koncesije skladno s pogoji za neposredno oddajo koncesije notranjemu koncesionarju, torej 2TDK d.o.o. v 100% lasti Slovenije, čeprav ZIUGDT predvideva možnost 50% udeležbe drugih držav. V tem delu je Vlada pri sprejemu uredbe očitno spregledala ali pozabila na zakonske okvirje in je v nasprotju z ZIUGDT v uredbi preprečila možnost tujih vlaganj v 2TDK d.o.o., kar je sicer bil ves čas reklamni moto tega projekta.

Iz vsebine uredbe, kolikor ni povzemanje in ponavljanje določb ZIUGDT, razberemo, da ta koncesija pravzaprav ni koncesija, temveč naročilo, po katerem se Slovenija (dejansko naročnik, imenovana koncedent) obvezuje 2TDK d.o.o. (dejansko prevzemniku, imenovanem koncesionar) zagotoviti potrebna zemljišča za gradbeno parcelo, gradbeno dovoljenje in ves potreben kapital z vplačili v osnovni kapital, z dovoljenjem za črpanje nepovratnih sredstev proračuna EU in dovoljenjem za najemanje bančnih kreditov. Nadalje se Slovenija obvezuje po končani gradnji še 45 let plačevati nadomestilo za dosegljivost in iz predvidenih virov po ZIUGDT zagotoviti sredstva za stroške vzdrževanja in gospodarjenja s progo, ki jo bodo upravljale Slovenske železnice. Drugi tir, kot grajeno javno dobro, bo ves čas gradnje in še 45 let po tem v lasti 2TDK d.o.o.

Vidimo, da je ta koncesija zastavljena tako, da se 2TDK d.o.o. ne mudi graditi drugega tira, še manj pa je tej družbi treba skrbeti za gospodarnost gradnje. Dlje ko bo gradila, dlje časa bo trajalo obdobje pokrivanja njenih stroškov in pokrivanja investicije iz javnih sredstev. Ko pa bo končno nekoč vendarle proga zgrajena, bo 2TDK d.o.o. še 45 let uživala sadove svojega zapravljanja javnega denarja.

Ta koncept temelji na dejstvu, da 2TDK d.o.o. ni normalen prevzemnik naročila, ki bi z naročnikovimi javnimi sredstvi le upravljal, temveč je koncesionar, ki z javnim denarjem razpolaga. Proga po končanju gradnje ne bo javno dobro v lasti Slovenije, temveč bo še 45 let javno dobro v lasti 2TDK d.o.o., ki bo uživala javno dobro, kot bi bilo njena last, za ta užitek, pa ima pravico od naročnika vsako leto prejeti ne toliko, kot bi bilo gospodarno in smotrno, temveč toliko, kot si sama določi v letnih planih in kot ji naročnik prizna, ker bo sledil opredelitvam uredbe.

Vsekakor bodo uslužbenci 2TDK d.o.o. lahko v miru dočakali pokojnine, tudi če bo pokojninska reforma podaljšala starostni pogoj na 67 let, saj imajo poleg nedoločenega števila let gradnje še celih 45 let pravico na 2TDK d.o.o. prejemati za slovenske razmere izjemno visoke plače, ne glede na rezultate njihovega prizadevanja.

Uredba nalaga koncesionarju odgovornost za njegovo ravnanje, oziroma za povzročeno škodo, ki bo nastala v primeru, da se gradnja ne odvije v skladu z veljavnim investicijskim programom. Toda s čim bo 2TDK d.o.o. odgovarjala, če pa nima niti centa premoženja, ki ne bi izhajalo iz javnih virov. Uredba je torej dejansko predpisala, da bo za škodo posredno odgovarjala Slovenija, ki bo morala pokriti vse malomarnosti, nesposobnosti ali zlonamernosti v ravnanju 2TDK d.o.o.

V Uredbi ni določenih predvidenih stroškov gradnje in gospodarjenja, saj so le ti določeni v preplačanem, 800.000 evrov vrednem investicijskem programu, ki ga je sprejela Vlada. Uredba v skladu z ZIUGDT le deklarira pravico 2TDK d.o.o., da iz namenskih virov pokriva svoje potrebe. Pri tem uredba izrecno nalaga 2TDK d.o.o. najprej porabiti proračunske vire in sredstva EU in šele, ko bo tega denarja zmanjkalo, sme 2TDK d.o.o. najemati kredite. Povedano drugače, če EIB s svojimi pogoji ne bo odobrila 250 milijonov kredita za naročilo, imenovano koncesija, ali če se bo odobritev kredita zavlekla, ter če sredstva EU ne bo mogoče črpati zaradi zamud in nebuloznosti javno – javnega partnerstva, se bo gradnja upočasnila, saj predvideni prihodki od pribitka na cestnino, kot namenski proračunski vir zadoščajo le za izjemno visoke plače uslužbencev 2TDK d.o.o. in plače njenega notranjega inženirja DRI d.o.o., in nemara še kaj ostane za pripravljalna dela, raziskave, arheologijo in projektiranje.

Vse navedeno bo konkretizirano v koncesijski pogodbi, ki bi naj bila sklenjena v roku 30 dni po objavi uredbe. Ob tako širokogrudni uredbi lahko pričakujemo, da avtorji ZIUGDT in uredbe ne bodo imeli večjih težav še z pogodbo dokončno zagotoviti izčrpavanje proračuna v javno škodo po okusu oblasti, ki očitno namerno zlorablja zakonska pooblastila za delitev privilegijev svojim izbrancem. S stališča državljanov, je uredba dokazala, da so vse napovedi in opozorila razmišljajočih državljanov utemeljene in da projekt Drugi tir Divača – Koper tako, kot je zastavljen, ni namenjen doseganju javne koristi in izboljšanju gospodarskega položaja slovenskega gospodarstva in slovenskih državljanov. S stališča slovenske politike, pa je ta uredba dokazala, da je naša vlada sposobna zagotoviti izčrpavanje proračuna na račun investicij v javno infrastrukturo.

Ni mogoče razumeti, zakaj bi odgovorni funkcionarji izvršne oblasti tako lahkotno predpisali razmetavanje proračunskega denarja, če ne upoštevamo, da je vodenje investicij priložnost zagotoviti dobro plačane službe na račun proračuna za funkcionarje, ki bodo že na naslednjih volitvah plačali svoje zlorabe z izgubo zaupanja volivcev, ki bodo nemara ponovno, tako kot na zadnjih volitvah, zaupali novim obrazom.

Uredba nam dokazuje, da novi obrazi LMŠ, na čelu s predsednikom vlade Marjanom Šarcem, najmanj pri projektu Drugi tir Divača – Koper niso prinesli nobene spremembe, temveč, da dosledno nadaljujejo izvajanje politike prejšnjih vlad in da dosledno sledijo idejam SMC in bivšega predsednika vlade Mira Cerarja, da o bivšem ministru za infrastrukturo Petru Gašperšiču niti ne izgubljamo besed. To pomeni, da bo za projekt drugi tir Divača – Koper Slovenija še naprej plačevala milijone iz proračuna, ne glede na to, kaj in koliko se s tem denarjem koristnega zgradi. Vlada je sprejela investicijski program in s tem potrdila najmanj dvojne cene glede na povprečne cene tovrstnih gradenj v Evropi. Vlada je sprejela uredbo in z njo nadgradila ZIUGDT ter s tem aktom zagotovila podlago za koncesijsko pogodbo, ki bo po svoji vsebini pravzaprav specifično naročilo za trošenje proračunskega denarja.

Vlada torej zagotavlja nadaljevanje politike brezobzirnega izčrpavanja proračuna. Vlada na čelu s predsednikom Marjanom Šarcem daje potuho in zaščito funkcionarjem bivše vlade, ki jih je v aferi MAKETA razkrinkala razmišljajoča javnost. Marjan Šarec je z obžalovanjem sprejel odstop nadvse sposobnega managerja izčrpavanja proračuna, Jureta Lebna, in mu obljubil nadaljevanje kariere znotraj LMŠ takoj, ko se bo v kazenskem postopku ugotovilo, da mu onkraj vsakega dvoma ni mogoče dokazati kazenske krivde za razmetavanje proračunskega denarja za znamenito MAKETO.

Ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek je na javni predstavitvi Investicijskega programa projekta drugi tir Divača – Koper brez trohice slabe vesti negirala napovedi bivše Vlade, da bo ta projekt zgrajen brez javnega denarja in da bodo ta tir plačali uporabniki, saj je jasno napovedala, da bodo vsa sredstva zagotovljena iz javnih virov, da bo Slovenija za vse potrebne kredite prevzela garancije za vračilo kreditov in da bo vse to plačano z pribitkom na cestnino, s povečano uporabnino in takso na pretovor blaga v Luki Koper. Napovedi ministrice so konkretizirane v uredbi in sedaj manjka samo še pogodba, s katero bo Vlada dokončno legalizirala izčrpavanje proračuna za prihodnjih vsaj 50, verjetno pa za 60 ali več let. Drugi tir Divača – Koper bodo plačevali ne le naši otroci, temveč tudi vnuki, če ne tudi pravnuki.

Vse navedeno ilustrira zgodba z razpisom projektiranja za PZI projekte za drugi tir Divača – Koper. 2TDK d.o.o. je še preden je pridobil koncesijo, saj pogodba še ni podpisana in še preden ima vpisano stavbno pravico, objavil razpis za pripravo PZI projektov po BIM metodi za kompleten projekt, tako za gradbena dela kot za opremo proge z rokom izvedbe 6 mesecev. Neodvisna Dkom je zavrnila utemeljeno revizijo ponudnika, ki je dokazoval, da je tak razpis škodljiv, da diskriminira vse razen enega ponudnika in da je nerealno pripraviti kvalitetne kompletne PZI projekte po BIM metodi v 6 mesecih. Pri svoji odločitvi Dkom očitno ni pretehtala vsebine revizije, temveč je formalno pokrila nerazsodno pripravljen razpis. Sledila je odločitev 2TDK d.o.o., da se edina sicer popolna ponudba zavrne, ker je ponudbena cena edinega monopolnega ponudnika mnogo presegala razkošno predvidena sredstva po IP za projektiranje PZI projektov.

Sedaj bo 2TDK d.o.o. pripravila nov razpis, vendar ne za celoto temveč za gradbena dela in za opremo za posamezne dele projekta posebej, pri čemer ni znano ali bo tudi v ponovljenem razpisu zahtevana BIM metoda. Tudi vsi ostali pogoji razpisov še niso znani, ker si je 2TDK d.o.o. za pripravo razpisnih pogojev vzela čas do konca letošnjega leta, torej do roka, po katerem bi morali biti po prvotnem razpisu PZI projekti že končani. Brez PZI projekta gradbenih del na primer za najdaljši predor ni mogoče začeti gradnje predora. Torej se bo gradnja najdaljšega predora pričela v najboljšem primeru šele leta 2021, ker bo leto 2020 porabljeno za projektiranje delnih PZI projektov in nato za razpisni postopek za oddajo del.

Vidimo, da niti teoretično na tak način dela 2TDK d.o.o. ne more izpolniti svojih obveznosti po uredbi, po katerih mora zgraditi drugi tir Divača – Koper v rokih predvidenih z IP, torej do leta 2025. Ali bo za projektiranje predvidena vsota v IP zadostna za vse stroške projektiranja ni mogoče vedeti, saj ni znano kakšne bodo razmere na trgu projektantskih storitev v naslednjih letih. Še manj lahko vemo, kakšne potrebe bo imela dvorna kombinacija projektantov, ki uživajo naklonjenost DRI d.o.o., ki za 2TDK d.o.o. pripravlja razpisne pogoje, zaradi česar ne vemo, kako visoko nagrado si bodo projektanti izvolili pridobiti iz javne vreče, ki ni nikoli tako prazna, da ne bi bilo za priviligirance oblasti možno plačati toliko, kot si sami zaželijo. Vsekakor bo po skoraj celoletni pripravi novih razpisnih pogojev ponovno zagotovljena možnost oddaje ponudbe samo enemu željenemu ponudniku. Vsekakor si ni mogoče predstavljati, da bi Dkom ali Računsko sodišče takšno favoriziranje in zlorabe javnih naročil v okviru njunih pristojnosti preprečila. Če upoštevamo še neskladja med veljavnim gradbenim dovoljenjem in obljubami o dvotirni progi, lahko z gotovostjo trdimo, da se bodo zapleti ne le nadaljevali, temveč se bodo stopnjevali. Skratka, gotovo bo prišlo do zapletov, ki bodo izključili gospodarno sosledje načrtovanja in gradnje tega projekta.

Mladinske delovne brigade so v časih socializma ravnale po načelu »horuk v nove čase« in z neverjetnim zagonom s krampi in lopatami zgradile cesto bratstva in enotnosti in progo Brčko – Banoviči. Ne moremo mimo dejstva, da se gradnje na horuk še vedno nadaljujejo, toda s krampi in lopatami ne premetavamo več kamenja in zemljin, temveč kopljemo in na horuk premetavamo proračunski denar. Tako bomo na horuk nadaljevali ne v nove, temveč v stare čase.