Z višjo izobrazbo in dostojnimi dohodki nad konzervativnost?

Ankete med britanskimi volilci v zvezi z Brexitom kažejo naslednji (pričakovan) vzorec: (1) da Brexit podpirajo pretežno volilci konzervativcev, obstanek v EU pa pretežno volilci laburistov; in (2) da Brexit pretežno podpirajo starejši, z nižjo ali srednjo izobrazbo in nižjimi dohodki (razen izjem), medtem ko obstanek v EU pretežno podpirajo mlajši, visoko izobraženi in z višjimi dohodki.

Remain_supporters-1

Brexit_supporters-2

Vir: The Economist

Opozarjam, da v nadaljevanju spodaj ne gre za znanstveno razpravo, pač pa zgolj za moje osebno razmišljanje na podlagi opaženih vzorcev. Morda se motim, toda meni se zdi vzorec očiten in logičen.

Zgornji rezultati ankete niso presenetljivi, saj še enkrat več razkrivajo tipičen vzorec preferenc volilcev, kot se tipično zgostijo vzdolž osebnih značilnosti posameznikov glede posameznih političnih vprašanj. Ključne determinante vedenja volilcev so tako starost, izobrazba, dohodek, socialni status in spol. In skoraj brez izjeme v vseh državah najdemo podoben profil volilcev konzervativnih strank: njihov tipičen volilec je v večinski meri moški, z nižjo (ali največ srednjo) izobrazbo, z nizkimi dohodki in šibkim socialnim statusom, obstaja pa še segment starejših, srednje ali višje izobraženih in bolj premožnih posameznikov, ki tudi simpatizira z in voli konzervativne stranke. Medtem ko za prvi, prevladujoč segment volilcev konzervativnih strank velja, da gre za socialno šibkejši sloj, ki za svoj slabši uspeh v življenju in šibkejši socialni status namesto lastne zatajitve (nedokončano šolanje, manjša ambicioznost in manj vloženih naporov) krivi zunanji svet, pa za drugi, mnogo manjši segment teh konzervativnih volilcev velja, da so sami ali prek dedovanja pridobili premoženje in ga želijo zavarovati pred morebitno razvodenitvijo prek višjih davkov, kar jim zagotavlja konzervativna politična opcija.

Iz tega vidika se zastavlja povsem logično vprašanje, ali ne bi bilo mogoče zmanjšati preference volilcev po konzervativnih strankah s tem, ko bi vsem prebivalcem omogočili pridobitev višje izobrazbe in zagotovili dostojno plačilo ter socialno varnost, tudi če jim kdaj v življenju spodrsne. Višje izobraženi (tudi bolj razgledani) posamezniki bodo seveda imeli tudi možnost za pridobitev bolje plačanih služb, s čimer gre z roko v roki tudi socialni status. Ob urejeni socialni državi bo njihov strah pred prihodnostjo v primeru, da se jim zalomi, manjši in s tem manjša verjetnost, da se bodo zaradi zagrenjenosti zaradi osebnega neuspeha morali obrniti na populistične konzervativne lažne mesije.

Ključna pri vsem pa je enakost možnosti, torej da imajo posamezniki iz različnih socialnih okolij enake možnosti pri dostopu do izobraževalnih in zdravstvenih storitev, ne glede na socialni pedigre in premoženjsko stanje njihovih staršev. Dostopnost do storitev srednje in univerzitetne izobrazbe brez šolnin in univerzalno zdravstveno varstvo sta najbrž ključna dejavnika pri zagotavljanju enakih možnosti ter posredno pri zmanjševanju nagnjenosti h konzervativni politični preferenci.

Iz tega vidika se zdi tudi povsem razumljivo, zakaj si v Sloveniji konzervativni politični pol nikakor ne more priboriti zmage na državnozborskih volitvah. Njihov domet je vedno okrog ene tretjine tistih volilcev, ki gredo volit. Če razlog za takšen – strukturni – volilni izid temelji na specifiki slovenskega družbenega sistema (šolanje brez šolnin, univerzalno zdravstveno varstvo, dobra socialna država), kar zagotavlja visoko splošno izobrazbeno raven in nizko dohodkovno razslojenost (ob že nizki premoženjski razslojenosti), potem se slovenskim konzervativnim strankam še naprej obetajo zelo slabi časi. Brez realne možnosti za prevzem oblasti.

Iz tega vidika je tudi mogoče razumeti njihove ideološke težnje po zmanjševanju davkov za podjetja in na višje dohodke, zmanjšanju socialnih transferjev ter privatizaciji zdravstva in šolstva. To bi namreč povečalo razslojenost slovenske družbe in jim zagotovilo relativno povečanje njihove volilne baze – večji segment nezadovoljnih na spodnjem delu socialne lestvice in sloj premožnejših, ki bo želel zaščito pred povečanimi zahtevami natanko tega spodnjega segmenta nezadovoljnih.

Ne vem, kakšno je vaše mnenje, meni se zdi to dokaj kompleksna, da ne rečem shizofrena, situacija za konzervativne stranke pri nas.

One response

  1. Ja, na dolgi rok – recimo 30 in več – se pokaže, da investicije v šolstvo, zdravstvo, socialo, kulturo….oblikujejo ljudi, ki so bolj družbeno osveščeni. Družbeno osveščeni tudi prisluhnejo avtoriteti znanja. In politike levo od centra potrebujejo točno take volilce (ki jih je pa hkrati zelo težko obdržati), politike desno od centra pa ne potrebujejo družbeno osveščenih ljudi, ker konservativna govorica po definiciji ne mara dvoma, kritike, alternativ in skratka slabo odreagira na vse, kar ni monotono.
    Mislim, da bi morali to dejstvo bolj izpostavljati v dnevnih diskurzih. Ne mislim samo na politično delovanje, temveč tudi na drugih področjih.
    Tudi upam, da tole berejo sociologi. Bi bilo npr. zanimivo, če bi na FDV iz baze anket slovenskega javnega mnenja malo potebnili časovne vrste glede vrednot, izobrazbe, kupne moči itd za zadnjih 40 let.

%d bloggers like this: