Kaj nimata skupnega papež Frančišek in Marjan Šarec: Prikrivanje afere maketa kot orodje v rokah hudiča

Stanko Štrajn

Drugi tir Divača – Koper in afera maketa nam vsiljuje mnoge primerjave med ravnanjem slovenske zakonodajne in izvršne ter pravosodne oblasti in opisanim ravnanjem svete rimokatoliške cerkve.

Kljub verodostojnim dokazom, da pri tem trenutno najdražjem projektu Slovenije prihaja do zlorab oblasti in do nenamenske porabe proračunskega denarja za okoriščanje posvečenih oseb zakonodajne in izvršne oblasti, tega zavrženega ravnanja slovenska politika ne prizna, kaj šele da bi razkrila resnico o vseh zlorabah oblasti, ki so si jih privoščili pooblaščeni državni funkcionarji v letih slovenske samostojnosti.

»Duhovniki, ki prežijo na otroke, so orodje v rokah hudiča«

Tako nekako je sveti oče, papež Frančišek zaključil posvetovanje knezov svete rimokatoliške cerkve o pedofiliji, razširjeni med posvečenimi služabniki katoliške cerkve.

O spolnih zlorabah poročajo svetovni mediji že več kot dvajset let in čedalje več skrajno podlih ravnanj duhovnikov, ki zlorabljajo svojo avtoriteto, zaupanje vernikov in svoj položaj za zadovoljevanje njihovih perverznih seksualnih potreb prihaja v javnost prek srce parajočih pričevanj zlorabljenih vernikov.

Vatikanska kurija in vodilni kardinali, nadškofi in škofi, kakor tudi nižji duhovniki, kljub nadvse  verodostojnim dokazom o spolnih zlorabah otrok v cerkvi, do sedaj niso odkrito priznali obsega in pomena zlorab, pač pa so se dolga leta trudili to gnusno ravnanje prikriti očem javnosti. Papeži in vsa duhovščina so se trudili s hinavščino, laganjem in zavajanjem javnosti prikazati sveto cerkev in njeno vodstvo kot skrbne pastirje, ki z ljubeznijo pasejo svojo čredo. Zato si ta organizirana in strogo vodena posvečena družba kljub spodrsljajem nekaterih posameznikov med njimi zasluži neomajno zaupanje vernikov. V teh prizadevanjih je bila sveta cerkev nadvse uspešna, saj so njeni pastirji vrhunski mojstri sprenevedanja in če kaj, vedo, kako se vernike obvlada, kako se jim opere možgane in pripravi, da ne mislijo s svojo glavo, temveč brezmejno zaupajo in verjamejo vse, kar pove papež in njegova armada posvečenih duhovnikov.

Predvsem po zaslugi dobro delujočih sodišč v ZDA in nekaterih državah zahodnega sveta pa so po dolgih letih škandalozne zlorabe pod težo dokazov razmere prisilile  papeža in njegove cerkvene kneze priznati resnico. Predvsem po zaslugi papeža Frančiška je sveta rimokatoliška cerkev po dolgih letih končno prenehala s prakso skrivanja resnice, priznala resnico in napovedala ukrepe s katerimi bo v bodoče preprečila hudiču, da bi manipuliral s posvečenimi duhovniki in jih silil perverzno in ogabno zlorabljati otroke in zadovoljevati njihove sprevržene seksualne potrebe.

Čas bo pokazal, koliko bodo odločni ukrepi svetega očeta res spremenili prakso in koliko manj bo zlorab. Napovedani ukrepi kažejo na odločnost cerkvenega vrha pregnati hudiča iz lastnih vrst in od sedaj dalje bodo škofje in vsi ostali vneto prijavljali vse pedofilske zlorabe otrok in omogočili organom pregona civiliziranih držav kazensko preganjanje te hudičeve zvijače, ki ogroža sveto cerkev, zaradi česar grozi, da bo cerkev izgubila zaupanje svojih ovčic.

Kljub veliki vnemi po preganjanju zlorab, pa cerkveni vrh ni omenil namere, da bi najbogatejša institucija na svetu zlorabljenim žrtvam svojega občestva priznala, kaj šele plačala kakršno koli odškodnino za pretrpljeno psihično in fizično trpljenje zaradi seksualnega izživljanja mnogih duhovnikov nad nebogljenimi otroci. Žrtvam spolnih zlorab ostaja le uporaba pravnih sredstev, kar je množica zlorabljenih žrtev v ZDA  že storila in od ameriške katoliške cerkve že iztožila milijonske odškodnine.

Drugi tir Divača – Koper in afera maketa nam vsiljuje mnoge primerjave med ravnanjem slovenske zakonodajne in izvršne ter pravosodne oblasti in opisanim ravnanjem svete rimokatoliške cerkve.

Kljub verodostojnim dokazom, da pri tem trenutno najdražjem projektu Slovenije prihaja do zlorab oblasti in do nenamenske porabe proračunskega denarja za okoriščanje posvečenih oseb zakonodajne in izvršne oblasti, tega zavrženega ravnanja slovenska politika ne prizna, kaj šele da bi razkrila resnico o vseh zlorabah oblasti, ki so si jih privoščili pooblaščeni državni funkcionarji v letih slovenske samostojnosti.

Enako kot cerkveni dostojanstveniki tudi slovenski politiki pred javnostjo lažejo, prikrivajo resnico in skušajo ohraniti zaupanje državljanov s hinavskim pretvarjanjem in izgovarjanjem, da ni nič grdega dokazanega, dokler ne bodo te zlorabe ugotovljene v pravnomočnih kazenskih sodbah. Nihče od političnih funkcionarjev ni pripravljen, razen znamenite kraje sendviča, ničesar priznati, kaj šele da bi kdo priznal odgovornost za svoje nepošteno ravnanje. Seveda je vsa ta posvečena oblastniška združba še manj kot priznanje zlorab pripravljena plačati kakršno koli škodo, ki jo je povzročila proračunu Slovenije.

Pravosodna oblast in njeni organi pregona vestno in dosledno postopajo po predpisih, tako da so v letu dni preiskav slovenski kriminalisti v zadevi maketa uspeli razkriti manj dejstev o sumih koruptivnih ravnanj, kot jih je uspela jasno predstaviti voditeljica tarče Erika Žnidaršič v pol ure trajajoči oddaji. Zato ni presenetljivo, da se izvršna oblast in politiki na sploh kar naprej sklicujejo na pravosodje, saj natančno vedo, da jim s strani ukrepanja organov pregona grozi kvečjemu zastaranje in nekaj nelagodnosti, ki jih povzročijo kazenski postopki. 

Ker Slovenija dosledno ne uveljavlja odškodninske odgovornosti zoper svoje funkcionarje za malomarno, nestrokovno ali celo namerno zlonamerno škodljivo ravnanje, našim oblastnikom res ne grozijo normalne sankcije v urejenih državah, ki bi jih preventivno prisilile, da bi se odpovedali svojim aspiracijam prisvajanja javnega denarja na račun zlorab v projektih, kot je TEŠ6 ali drugi tir Divača – Koper.

Računsko sodišče kot najvišji organ nadzora nad uporabo javnega denarja pri svojih revizijah ne ravna preventivno, temveč čaka, da se zlorabe najprej zgodijo in šele po tem, ko je že prepozno svetuje ukrepe, ki ne povrnejo škode, še manj pa preprečujejo podobne ekscese v prihodnje.

Ustavno sodišče je v znameniti odločitvi v primeru Janeza Janše zaradi nikoli dokončno pojasnjenega suma korupcije v zadevi Patria postavila standard, da za dokaz o storitvi korupcije ne zadoščajo indični (posredni ) dokazi, ampak mora biti storitev korupcije konkretno dokazana, da je storilca potrebno zalotiti pravzaprav inflangranti. Seveda se podkupovanja inflangranti praktično nikoli ne odkrijejo, zaradi česar po načelu, da je res le tisto, kar je dokazano, v Sloveniji korupcije sploh ni. Statistične meritve indeksa korupcije v svetu odločitve našega ustavnega sodišča ne poznajo, ali pa je ne upoštevajo in redno uvrščajo Slovenijo med najbolj koruptivne države v svetovnem merilu.

Slovenija je samostojna že 25 let, se pravi da je naša samostojnost stara približno toliko, kot je stara zgodovina razkrivanja pedofilije med duhovniki. V tem času je sveta rimokatoliška cerkev, ki je prepoznala, da se je hudič vrinil v posvečene duhovnike, zmogla priznati greh, se pokesati in napovedati konec ogabne prakse hudičevega vpliva na njene posvečene duhovnike. Takšne razsodnosti Slovenija do sedaj še ni zmogla in nič ne kaže, da bi se pričela zgledovati po ravnanju svetega očeta papeža Frančiška. Predsednik vlade Marjan Šarec zaupa svojim ministrom in trdi, da je Jure Leben dober minister, čeprav več kot očitno ne zna lagati tako dobro, da bi mu razumen človek lahko verjel.

Tako kot bivši papeži, tudi naš predsednik vlade zaupa svojim funkcionarjem, jim neomajno verjame in jih brani pred zlonamernimi dvomi državljanov in medijskimi objavami, ki jih pravosodje še ni pravnomočno razglasilo za kazniva dejanja korupcije. Papež Frančišek je bil dovolj moder, da je presodil, da resnice ni več mogoče skrivati in je raje resnico priznal in  pri tem poskrbel, da bo verujoče občestvo ponovno verujoč na njegovo besedo zaupalo cerkvi in bo še naprej plačevalo cerkvi darove, čeprav se darovi porabijo za bogatenje cerkve in ne za poravnavo vsaj simbolične odškodnine žrtvam zlorab.

Ali bomo slovenski državljani verjeli predsedniku Vlade, Marjanu Šarcu na besedo, da naši ministri ravnajo v javno korist, ker naj bi bili dobri ministri, ali bomo raje verjeli medijem, ki nas s svojimi informacijami prepričujejo, da naši funkcionarji oblast zlorabljajo za to, da sebi ali drugim osebam, ki so jim ljube ali pa političnim strankam pridobijo protipravno korist,  bomo videli po tem, koliko bodo razsodni državljani pričeli razgaljati zlorabe oblasti in terjati odgovornost vseh, ki ne le kradejo sendviče, ampak negospodarno razmetavajo proračunski denar, kot  nam to simbolno dokazuje afera maketa.

Nemara pa bo predsednik vlade spregledal tako kot papež Frančišek in bo razglasil, da so vsi ministri, ki zlorabljajo oblast, orodje v rokah hudiča. Če bo kdaj predsednik vlade Marjan Šarec zmogel toliko sprevidevnosti kot papež Frančišek, bo takrat tudi ukrepal vsaj v smer preprečevanja škodovanja proračunu, kajti, da bi začel  tudi terjati odškodnino za povzročeno škodo in tako storiti še več, kot je storil papež Frančišek, ne moremo pričakovat, vsaj v času trajanja naših kratkih življenj gotovo ne.

%d bloggers like this: