Investicijski program za drugi tir Divača – Koper kot nebuloza zdrave pameti

Stanko Štrajn

Mediji so obvestili javnost, da je Vlada RS končno sprejela investicijski program (IP) za investicijo v drugi tir Divača – Koper. Ker je iz objavljenih informacij možno razbrati le ocenjeno vrednost investicije v višini 1,2 milijarde evrov, ne pa tudi kako je Deloitte, ki je ta program pripravil, prišel do vrednosti, navedenih v programu, se je v javnosti sprožil plaz ugibanj, sumov, dvomov in bolj ali manj utemeljenih pomislekov o strokovnosti in odgovornosti vodenja trenutno največje slovenske infrastrukturne investicije. V IP je Deloitte sam navedel, da za pravilnost vhodnih podatkov ne prevzema nikakršne odgovornosti, ker je pri pripravi programa upošteval podlage, ki so mu bile na razpolago. Deloitte je torej v naprej izključil svojo odgovornost za pravilnost investicijskega programa, če bi bile morebitne napake v programu posledica napačnih podatkov in ne njegovega nestrokovnega dela.

Vhodni podatki so lahko le podatki pripravljenih predhodnih študij, ki jih od leta 2013 dalje producira državni inhouse inženir DRI, po katerih se je investicijska vrednost drugega tira Divača – Koper dvignila iz prvotnih 700 mio evrov na 1,4 milijarde evrov. Nadalje so vhodni podatki PGD projekti, ki pa niso skladni z odločitvijo o širitvi servisnih predorov v povečan presek, ki bi omogočil izgradnjo dvotirne namesto enotirne proge. Vse te podatke je za 156.000 evrov revidirala Geodata inženiring in nato za neznan znesek še nek drug revident, ki ga oblast pred javnostjo skriva. Projekt 2. tira Divača – Koper je javnosti prikazala Vlada RS v obliki 130.000 evrov vredne makete, ki jo je po ostri kritiki javnosti, Vlada umaknila ogledu zgroženih državljanov.

Študije in osnutke ocenjenih vrednosti projekta drugi tir Divača – Koper je strokovna javnost kritično analizirala po tem, ko je po hudih naporih uspela Ministrstvu za infrastrukturo iztrgati nepopolne delne podatke o ocenjenih vrednostih projekta. Analiza je dokazala na inženirskem strokovnem nivoju, da so vse ocene DRI in revizije Geodate nestrokovne, da so vrednosti mnogo precenjene in ne temeljijo na dobri inženirski praksi stroškovnega inženiringa.

Vidimo, da resorno Ministrstvo za infrastrukturo troši javni denar za pripravo investicijske dokumentacije negospodarno, saj za visoke zneske in za plačevanje stroškov inhouse inženirja DRI in inhouse investitorja 2TDK pridobi le oporečne in strokovno nesprejemljive investicijske zasnove, za katere avtorji v naprej izključujejo svojo odgovornost. Tako Vlada prevzema vso odgovornost na svojo grbo, saj takšnega dela svojih organov in izvajalcev, ki jih drago plačuje, ne prepreči. Še več, trdimo lahko, da prav Vlada takšno nestrokovno delo, ki meji na posmeh stroki, s svojo toleranco pravzaprav želi in spodbuja.

Vsebina Investicijskega programa ni nikakršna skrivnost. Uredba o metodologiji priprave in obravnave investicijske dokumentacije na področju državnih cest in javne železniške infrastrukture (Ur. List RS št 1/2017) natančno določa, kako se investicijski program pripravi in kaj mora vsebovati. Če je investicijski program pripravljen v skladu z veljavno uredbo, potem ne more biti dvoma o pravilnosti vhodnih podatkov, saj morajo biti ti podatki razčiščeni in pravilno ugotovljeni že v predinvesticijskih študijah. Če vemo, da so predinvesticijske študije napačne in ne temeljijo na stroki, temveč na neki politiki zlorabljanja proračunskega denarja, potem Investicijski program ne more biti verodostojna podlaga za vodenje investicije.

Povedano preprosto, program, ki poudarja, da nihče ne prevzema odgovornosti za pravilnost podatkov, ne more služiti kot investicijska dokumentacija za pridobivanje nepovratnih sredstev EU, za najemanje kreditov pri EIB ali najemanje kreditov pri komercialnih bankah. Investicijski program, za katerega ne odgovarja nihče, razen Vlade, ki ga sprejme, je neke vrste MAKETA, saj ne služi namenu realno omogočiti vodenje investicije, pač pa je le še dodaten kamenček v mozaiku zavajanja javnosti. Takšen Investicijski program je lahko samo podlaga za črpanje osnovnega kapitala 2TDK , ki ga je vplačala Republika Slovenija in tako prenesla proračunski denar na investicijo, iz katere se financirajo neodgovorni investitor, inženir, avtorji študij, investicijskih programov, izvajalci pripravljalnih del in kar je temu podobnega. Po vzorcu MAKETE so seveda vsi ti stroški mnogokratnik realnih vrednosti opravljenih storitev. Če pa gre za pripravo dokumentov, za katere nihče razen vlade ne odgovarja, potem je to neposredno razmetavanja proračunskega denarja.

Po hitrem pregledu Investicijskega programa za drugi tir Divača – Koper (Končno poročilo, januar 2019), ki na preko 300 straneh na dolgo in široko povzema različna splošno znana dejstva in zbira podatke iz preko 20 let trajajoče sage o tej investiciji, lahko ugotovimo, da ta program nekritično prevzema vse predinvesticijske zasnove in študije, ki jih je pripravil DRI oziroma njegov prednik DDC. Koliko so finančni izračuni v investicijskem programu prikazanih preglednic in tabel pravilni, ne morem soditi, saj iz samega programa ni mogoče razbrati, kako so avtorji teksta prišli do svojih ugotovitev.

Vsekakor je dejstvo, da predmetni IP ne vsebuje podrobno razčlenjene izbrane variante in ne vsebuje preveritve cen po projektantskih popisih, ker v tem programu ni zaslediti tehniških preveritev investicijskih stroškov po kriterijih stroškovnega inženiringa. Iz IP ni mogoče razbrati, kateri dokument so avtorji šteli za dokument identifikacije investicijskega projekta.

Nadalje v tem IP ni najti analize vrednosti iz primerjave že izvedenih investicij. Investicijski viri so opredeljeni kot vložek države v osnovni kapital 2TDK, ostali viri (nepovratna sredstva, krediti, nadomestila za dosegljivost) so obravnavani kot lastna sredstva 2TDK, čeprav gre dejansko za javna sredstva Slovenije, ali EU. Kljub dejstvu, da Slovenija in 2TDK še nimata sklenjene koncesijske pogodbe za gradnjo in upravljanje drugega tira Divača – Koper, IP gradi svoj prikaz poslovanja 2TDK na hipotezi, da so koncesijska razmerja že urejena. Iz IP lahko razberemo, da bo Slovenija poleg vložka v osnovni kapital v višini 200 mio evrov, ali verjetno 400 mio evrov, še ves čas gradnje in ves čas trajanja koncesijskega razmera, torej še 45 let plačevala nadomestilo za dosegljivost v višini 35 mio evrov na leto, kar bo vir za vračilo kreditov in kritje vseh stroškov poslovanja 2TDK.

IP te finančne konstrukcije, ki temelji na zakonskih določbah, ne ovrednoti in ne preveri gospodarnosti tega modela. Iz IP ni mogoče razbrati, ali se že porabljenih 55 mio všteva v vložek države, ali pa se ta že porabljena sredstva ne upoštevajo in bo Slovenija vložila še 20 oziroma še 400 mio, skupaj torej 255 ali 455 mio evrov.

Vsekakor pa na Vladi enoglasno sprejet IP zahteva temeljito preveritev s stališča tehnične, finančne in pravne stroke, s ciljem, da se ugotovi njegova skladnost z Zakonom o izgradnji in gospodarjenju z drugim tirom železniške proge Divača – Koper in Uredbo o metodologiji priprave in obravnave investicijske dokumentacije na področju državnih cest in javne železniške infrastrukture.

Kako je možno, da ugleden revizor in svetovalec, kot je Deloitte, napiše investicijski program na podlagi dokazano nestrokovnih in napačnih vhodnih podatkov? Je mogoče, ker je razlog skrit v honorarju 800.000 evrov. Iz lastne prakse vem, da je DARS pred leti pridobival investicijske programe, ki so bili podlaga za vodenje investicij posameznih odsekov avtocest na podlagi oddanih naročil pri različnih manjših izvajalcih teh storitev in so bili stroški to vrstnih programov na nivoju kakšnih 10.000 evrov. Ti programi so vsebovali vse elemente po tedaj veljavnih predpisih, temeljili pa so na PGD projektih in projektantskih predračunih predvidenih količin in cenah po enotah mere, kot so bile empirično statistično ugotovljene po dejansko oddanih vrednostih v tistem času. Ti investicijski programi so bili upoštevani v letnih programih gradenj in vzdrževanja avtocest, ki jih je sprejemala Vlada po predhodnem soglasju Državnega zbora. Pripravljavci investicijskih programov so za strokovno pravilnost in zakonitost svojega dela jamčili, DARS pa je strokovno pravilnost dosledno preverjal s pomočjo nadzornega inženirja, ki je proti DARSU prav tako nosil materialno in moralno odgovornost za strokovnost opravljanja njegovih storitev. DARS je za predloge programov odgovarjal resornemu ministrstvu in svoji skupščini, to je Vladi RS. Gospodarnost in zakonitost dela DARS kot investitorja so nadzirali Nadzorni svet, resorno ministrstvo, Računsko sodišče in nenazadnje javnost, saj so bili vsi dokumenti javno dostopni in jih je strokovna javnost lahko preverjala in opozarjala na nepravilnosti.

Rezultat takšnega dela so bile ne le pravilno predvidene investicijske vrednosti, ampak tudi dosežene končne vrednosti cen po enoti mere, ki so bile glede na cene predorov drugega tira Divača – Koper skoraj polovico nižje od cen, ki jih predvideva DRI, potrjuje Geodata in še neznan revizor in jih Deloitte nekritično in neodgovorno sprejema v svojem IP, ki ga je odgovorno in soglasno sprejela zaslepljena slovenska Vlada.

Človek bi od ministrice za infrastrukturo, ki je še pred kakšnim letom javno razlagala, da je DARS preplačal avtoceste za 2 milijardi evrov, pričakoval, da bo kot resorna ministrica uveljavila gospodarnejše ravnanje z javnim denarjem in bo realizirala gradnjo drugega tira po bistveno nižjih cenah v primerjavi z gradnjo avtocest. Toda ne. Sprejet IP nam dokazuje, da je ministrica v svoji zagnanosti odločno presegla po njenem prepričanju pretekla razmetavanja na avtocestnem programu in se približuje, ali pa celo presega razmetavanje, ki ga je uspela izvesti energetika pri gradnji TEŠ6.

Na vse to sledi še dejstvo, da Vlada še vedno ni sprejela koncesijske uredbe in da investitor 2TDK še vedno nima sklenjene koncesijske pogodbe za gradnjo in upravljanje drugega tira Divača – Koper. Vidimo, da ni težava zgolj ugotoviti pravilno investicijsko vrednost, temveč je težava tudi, kako zadovoljiti apetite po precenjenih investicijskih cenah in vse to uskladiti v finančno logično koncesijsko razmerje tako imenovanega javno – javnega partnerstva, ki ga profesor Mojmir Mrak blagohotno imenuje NEBULOZA. Kaj natančno ima dr. Mrak s tem poimenovanjem v mislih, ne vem, a kaj pohvalnega gotovo ne. Sam razumem, da je NEBULOZA ime za zlorabe proračunskega denarja, da je to način, kako na račun proračuna za slabo delo zaračunavati in si deliti enormne zneske, ki jih vlada lahkotno trga od ust sociale, zdravstva , znanosti, šolstva in kar vse plačujemo državljani z nizkimi plačami in revnimi pokojninami. NEBULOZA kot Investicijski program za drugi tir Divača – Koper, pa je ime za slabo in nesposobno upravo, za neodgovorno vodenje države in je oznaka za smešenje zdrave pameti.

3 responses

  1. Lepo prosim, g. Štrajn, pa ne morete od “fikusarjev” zahtevati strokovnosti, tehnične ali ekonomske

  2. Poleg pomanjkanja »zdrave pameti«, je razlog v teh »nebulozah« tudi v nerazumevanju procesov projektnega vodenja pri tovrstnih projektih. Izjave smislu; »da se nam ne bo ponovil TEŠ6 ali praksa iz Avtocestnega programa v smislu dodatnih del«, vodijo v povsem zgrešeno logiko izvajanja infrastrukturnih projektov.
    Ni ga večjega projekta, kje se ne bi pojavile nepredvidene okoliščine, nepredvidena dela in dodatna dela. Za vse to pa zakonodaja predvideva dodatke k pogodbi. In ravno zato mora naročnik z vso skrbnostjo naročati in pregledovati vse izdelke ter izvajati razpise v smeri optimalne ekonomske in tehnične rešitve izvajanja projekta.
    Nova »pamet« na tem področju pa gre v smeri:
    • IP naj ima čim več rezerv (skritih in prikazanih) in še tako velika nepredvidena okoliščina vrednosti v IP ne sme preseči.
    • Izdelava načrtov : vse se mora narediti čez noč (za cel 2 tir se predvideva izdelava PZI-jev v šestih mesecih, kar je skoraj polovico časa, ki se ga je namenilo za izdelavo tega IP). Rezultat so slabi (nepopolni ) načrti.
    • Dodatkov za nepredvidene okoliščine, nepredvidena dela in dodatna dela pri izvajalcih ne priznamo
    https://www.dnevnik.si/1042859571/mnenja/odprta-stran/projekt-2tdk-ali-bodo-z-miz-res-leteli-aneksi.
    • Izvajalec naj na podlagi nepopolnih načrtov odda ponudbo na ključ.
    Skratka, slabo delo naročnika se zapakira v prenos odgovornosti na Izvajalca. To je sicer všečno (populistično), ne zdrži pa nobene strokovne in pravne presoje.
    Na projektu 2Tir smo doživeli že skoraj vse. Manjka samo še odločitev naročnika oziroma nova »nebuloza«, da se izvajanje del odda v enemu delu in še to po pogodbenem določilu »na ključ«. To bi bil unikum (za tovrstne projekte) in še eno smešenje zdrave pameti.

  3. Po letu 2008 z velikim zanimanjem spremljam napovedi kako se bodo nove velike investicije vodile povsem drugače kot v preteklosti npr. na AC programu. V želji, da bi spoznal kakšne nove prijeme za hitrejše, cenejše in kvalitetnejše izvajanje novih velikih investicij, preko medijev zelo pozorno spremljam to problematiko. Ne vem ali nas mediji na tem področju zavajajo ali pa so rezultati zelo čudni!? Roki so se zelo podaljšali, cene so višje pa tudi na področju kvalitete izvedenih del se slišijo nič kaj dobre vesti. Predpostavljam, da mediji pač nimajo pravih informacij, kar pa je čudno glede na stalno priseganje na transparentnost izvajanja državnih investicij. Dejstvo pa je, da je razmeroma malo novih »delovnih zmag«! Še vedno čakam in upam, da se bom kaj novega naučil!

    Glede finančnih rezerv v investicijskih programih pa naslednje. Nova paradigma, da se v programe vgrajuje veliko rezerv je sigurno »zelo varna« za Naročnika in Inženirja, v klasičnem trikotniku pogodbenega odnosa za gradnjo po FIDIC pogojih (Naročnik, Inženir, Izvajalec). Kdorkoli je kdaj sodeloval pri izvajanju gradbenih pogodb ve, da je poleg izpolnjevanj osnovnih zahtev pogodbe (kvaliteta, rok in cena) zelo pogosto in pomembno področje reševanje zahtevkov Izvajalcev (claims). Ti zahtevki za več, dodatna in manj dela ter spremenjena dela, se praviloma pokrivajo iz rezerviranih sredstev, bodisi v gradbeni pogodbi ali v zagotovljenih sredstvih (investicijski program). O priznanju posameznega zahtevka potekajo včasih zelo naporna, konfliktna in zelo analitična pogajanja. Vsako odstopanje mora Izvajalec utemeljiti in z dejanskimi količinami ter s kalkulacijo ovrednotiti. To je pač »vojna« ki poteka od »medenih dni« ob podpisu pogodbe, do konca gradnje. Tako je povsod po svetu.

    Seveda sta Naročniki in Inženir veliko bolj dovzetna in »razumevajoča« do zahtevkov Izvajalcev dokler imata znotraj pogodbe oz. zagotovljenih sredstev dovolj denarja. Veliki izzivi pri reševanju zahtevkov pa nastanejo ko denarja zmanjka in je potrebno zagotoviti dodatna sredstva.

    Na osnovi povedanega je logično, da si Naročnik in Inženir, ki ne želita imeti pretiranih problemov z zahtevki, rezervirata dovolj rezerve, da lahko brez večjega napora rešujeta zahtevke Izvajalcev. Vprašanje pa je ali je končna pogodbena vrednost v tem primeru enaka, manjša ali večja kot bi bila pri bolj napornem, ostrem in težkem usklajevanju zahtevkov Izvajalcev v primeru omejenih razpoložljivih financ!?

%d bloggers like this: