Najbrž je največji paradoks letošnjih državnozborskih volitev v tem, da smo kljub rekordni strankarski izbiri v zgodovini samostojne Slovenije volilci imeli nabrž najmanj izbire doslej. Veliko strank, malo vsebine in nič naboja. Minula predvolilna kampanja je bila medla, ni bilo nobenih resnih vsebinskih diskusij. Še največ diskusije so spodbudili Janša z antiimigrantsko retoriko in Tonin z nerodnim opletanjem glede oteževanja možnosti splava na eni strani, na drugi pa Luka Mesec z odpiranjem resnih socialno-ekonomskih tem, za katere pa ni bilo posluha. Da bi se kdo – razen Hanovega “tatooja” na roki – spomnil razvojnega in tehnološkega preboja in temu namenil svojo kampanjo, pa je itak znanstvena fantastika. Sicer pa sem to napovedoval že pred dvema mesecema.

Predvolilna kampanja se je dejansko odvrtela mimo, ne da bi jo opazili. In temu ustrezna je bila tudi nizka volilna udeležba in medel rezultat. Kakšne kampanje, takšen rezultat pač. Toda je iz tega povolilnega vsegliharskega mačka, ki ne ustreza nikomur in je hkrati pravičen za (skoraj) vse, mogoče narediti več vsebine? Več vsebine v smislu večjega razvojnega napora?

Nadaljujte z branjem→

• Does economics matter? – Chris Dillow
• How to Save Europe – George Soros
• Italy is a slow-motion train wreck but would it quit the euro? – Roubini & Rosa
• Should Economists Make Moral Judgments? – Jacek Rostowski
• Germany’s Prosperity: How Stable are the Foundations? – Tim Taylor
• Is GDP Overstating Economic Activity? – FRBSF
• Interview of Gabriel Zucman – ProMarket
• Trump is enabling a predatory economy – Helaine Olen
• The euro must be made more robust to rival the dollar – Financial Times
• Actually, the U.S. Can Afford Welfare – Justin Fox
• The Economics of Disintegration of the Greenland Ice Sheet – NBER

Tudi v tujini si več ne zatiskajo oči pred pozicioniranjem prvaka SDS Janeza Janše, pa čeprav govorijo o metamorfozi sredinskega konzervativca v skrajnega desničarja. No, ta metamorfoza je zgolj navidezna, saj je Janša predvsem fleksibilen, pragmatični populist, katerega cilj je zgolj maksimizacija ratinga njegove stranke. Njemu je osebno najbrž vseeno za nevarnost imigrantov, je pač izkoristil frustracije med ljudmi in prilagodil portfelj svojih obljub njihovim njihovim strahovom. In se pozicioniral desno od Zmaga Jelinčiča. Tako kot mu je bilo leta 2008 najbrž vseeno za EU, je pač izkoristil trenutek slovenskega predsedovanja EU in postal velik Evropejec. In če bo politična dezintegracija EU dobila na momentu, bo Janša pač zajahal ta val ob boku Orbanu, Le Penovi itd. Glavno, da prinaša točke med ljudmi.

Edina nerodnost je le, da če bi bil Janša relativni zmagovalec nedeljskih volitev in po nekem čudežu skupaj z ostalimi frustriranimi in šovinističnimi konzervativci (NSi, SLS) in izgubljenci (LMŠ) oblikoval novo vladno koalicijo, se njegova nekdanja pokroviteljica Angela Markel ne bi želela prav pogosto rokovati in slikati z njim. Emmanuel Macron tudi ne. Bi pa se Janša izvrstno razumel s Trumpom, saj uporabljata isto terminologijo (“drain the swamp“), pa tudi s Putinom, saj gredo obema na živce ne dovolj patriotske mlade umetnice.

Nadaljujte z branjem→

Z Georgeom Sorosom se brez težav strinjam v vseh ključnih elementih analize vzrokov razkroja EU – pri čemer sta ključna napačen odziv na finančno krizo s politiko drastičnega posta in napačen odziv na migrantsko krizo. Prvo je vzelo službe in prihodnost milijonom mladih, ki živijo v “napačnih” državah evropske južne periferije, drugo pa jih je do konca razkačilo, ker se jim zdi, da jim bo z begunci vzeta tudi socialna pomoč.

Soros še vedno verjame, da je Evropo mogoče rešiti. Pri čemer pa so njegove rešitve nekoliko naivno romantične. Denimo, da je migrantski problem mogoče rešiti s spodbujanjem demokracije v severni Afriki in Bližnjem vzhodu namesto sodelovanja z diktatorji. In da je evrsko krizo mogoče rešiti s priznanjem, da ima evro napake in da je zato treba dovoliti, da neevrske države gredo naprej brez evra (“multi-track” namesto “multi-speed” EU). Glede prvega Soros pozablja, da je v času, preden je EU začela pomagati ZDA pri “demokratizaciji” severne Afriki in Bližnjem vzhodu, v EU drlo bistveno manj migrantov kot po uvedbi “demokracije”. Predvidevam pa, da ima z Marshallovim planom za Afriko v višini 30 milijard evrov letno namen spodbujati lokalna gospodarstva,

Glede drugega (evro) pa Soros pozablja, da je za mnoge evro civilizacijska vrednota, za druge pa način, kako si s strogimi pravili podjarmiti ostale evropske države. In temu se ne bodo odpovedali. V mirnem času prav gotovo ne.

Nadaljujte z branjem→