3 responses

  1. V resnici nič novega …Metodo je uporabljal že Obama pa Romney, potem pa tudi Hillary in seveda Trump.

    “That’s why Clinton’s campaign is now working on a tool that asks the app’s users to opt in to share their contact lists, Cheng says. That will allow the campaign to figure out whether, for instance, that user has loads of friends in battleground states. The app would then nudge the user to reach out to that friend. Peters says the Trump campaign is preparing to release something similar” (https://www.wired.com/2016/09/clintons-app-trouncing-trumps-pretty-much-every-way/).

    Time takole glede na tematiko presenetljivo naklonjeno o kampanij Obame v članku iz 2012 (http://swampland.time.com/2012/11/20/friended-how-the-obama-campaign-connected-with-young-voters/)
    “That’s because the more than 1 million Obama backers who signed up for the app gave the campaign permission to look at their Facebook friend lists. In an instant, the campaign had a way to see the hidden young voters. Roughly 85% of those without a listed phone number could be found in the uploaded friend lists. What’s more, Facebook offered an ideal way to reach them. “People don’t trust campaigns. They don’t even trust media organizations,” says Goff. “Who do they trust? Their friends.””

    Velja upoštevati nasvet (12:00): jemati vse z zdravo (precejšnjo) dozo skepticizma, kar seveda velja tudi za ta posnetek, ki bi lahko pokazal precej temnejšo resnico, da je ta pristop pravzaprav splošno razširjen oziroma v splošni uporabi (vsi kandidati – obe stranki) vsaj v USA politiki, pa tega ni naredil. Le zakaj?

    Aja pa še hudomušno vprašanje: a niso za vse krivi ruski hekerji?

  2. Te stvari so znane v določenih krogih že dolgo časa, pravzaprav desetletja. Večina družabnih omrežij ni komercialni projekt. Mogoče na začetku, potem pa so dobila povsem drugo funkcijo. V celoti so bila in so pod kontrolo države. Kot orožje za vojne 3. tisočletja.

    Omrežja se že nekaj časa uporabljajo v ta namen. Najlepši primer je tki. “Arabska pomlad” kjer je bila mobilizacija in usmerjanje populacije (predvsem mladih) v večini izvršena preko družabnih omrežij. V resnici je bilo zelo malo spontanega. Gre za zelo eleganten način kako podprediti državo in njeno populacijo , ne da bi se ta tega sploh zavedala, oz. še več, da pri tem celo nezavedno sodeluje. Ni presenečenje, da sta zato Kitajska in Rusija kot glavna ameriška rivala vspostavila svoja omrežja in svoje iskalnike oz. v celoti naredile požarni zid okoli nacionalnega internetnega prostora (najprej Kitajska, Rusija po 2014). Doživljamo že vsaj 3 desetletja aktivne in stalno naraščajoče kibernetske vojne. Razlika med danes in prej je, da se čedalje večje mase (ki pa so še vedno majhna manjšina) počasi začenjajo zavedati tega.

    Stavek na koncu, ko pravi;

    “da je potrebno iti skozi življenje z zdravo dozo skepticizma”

    je zelo na mestu. Zavedati se je potrebno, da je vse kar počnete na internetu popolnoma transparentno in da bo ostalo tam za vekomaj. Predvsem otrokom je to treba brezkompromisno vbiti v glavo še predno začnejo uporabljati internet. Tudi ščitenje s kriptografijo in VPN kanali je relativno. Če HW in SW v celoti, ampak res v CELOTI (kar je za posameznika, pa tudi za manjše države, praktično nemogoče) ne kontrolirate, potem varnosti ne morete zagotoviti. Mogoče proti individualnemu napadalcu, proti institucionalnemu pa zagotovo ne.

    Kaj sledi iz tega? Za stvari, ki jih nočete deliti z nikomer, ne uporabljajte računalnika. Mladini pa poskusite dopovedati, da so osebni stiki bistveno bolj koristni in prijetni kot kibernetski.

%d bloggers like this: