Kako prečkati “dolino smrti” pri tehnoloških inovacijah

V procesu razvoja industrijskih inovacij je splošno znana vrzel, popularno imenovana »dolina smrti«, kot posledica slabo razvitega financiranja industrijskih inovacij od ravni patenta do razvoja prototipa (od ravni TLR4 do ravni TLR7 na lestvici Technological Readiness Level) (glej sliko 1). V tej vrzeli propade večina tehnoloških inovacij, ker bodisi niso uspele pridobiti zadovoljivih virov financiranja, bodisi niso bile uspešne pri razvoju do ravni prototipa in pripravljenosti na poslovno komercializacijo. Ključen v tej razvojni stopnji je izpad virov financiranja. Medtem ko ima večina držav relativno dobro razvit in stabilen javno financiran sistem temeljnih raziskav na univerzah in inštitutih, ki načeloma privedejo do novih inovacij in patentov (do TLR4) in medtem ko so tudi podjetniška vlaganja v komercializacijo že razvitih prototipov (od ravni TRL7) v večini držav dokaj razvita, pa je problem v financiranju najbolj tvegane razvojne faze inovacij (razvoj od patenta do prototipa).

Slika 1: Vrzel v financiranju industrijskih inovacij (»dolina smrti«)

Funding the valley-of-death_2

Večina držav v tej razvojni stopnji nima na voljo sistematičnega vira financiranja. Industrijska podjetja se v to vrsto financiranja redko spuščajo, saj ne vedo, katere izmed mnogih patentnih rešitev bodo pripeljale do uporabnih prototipov, pač pa raje počakajo, da to razvojno fazo financirajo drugi in se angažirajo šele na koncu z odkupom prototipa in njegovo komercializacijo. Ta izpad bolje ali slabše zapolnjuje zasebni finančni kapital prek pospeševalnikov, poslovnih angelov, platform za množično financiranje startupov, mezaninskega kapitala in skladov tveganega kapitala. Vsaka vrsta zagonskega tveganega kapitala ima svoj timing (glej sliko 2) – v začetnih fazah sta pomembni predvsem obliki semenskega in zagonskega tveganega kapitala za startupe, v kasnejši fazi po razvoju prototipa in začetku komercialne proizvodnje pa je pomembna bodisi odprodaja kapitalskih deležev ali vključitev mezaninskih oblik kapitala.

Slika 2: Vrzel v financiranju industrijskih inovacij in pomen različnih vrst tveganega kapitala

Funding the valley-of-death_types of venture capital

Vir: PriceWaterhouseCoopers

Ta vrzel v financiranju se zelo izrazito kaže tudi v državah EU, tudi v državah z najboljšim sistemom financiranja inovacij, kot so Avstrija, Finska in Švedska (slika 3). Naložbe zagonskega in tveganega kapitala tako po obsegu kot vsebinsko težko zapolnijo to velikansko vrzel v financiranju ključne razvojne faze industrijskih tehnoloških inovacij.

Slika 3: Vrzel v financiranju industrijskih inovacij v EU, 2011-2016 (v % BDP)

Opomba: Podatki se nanašajo na povprečje let 2011-2016, razen za tvegani kapital, kjer so podatki za 2015. Za EU države podatki zajemajo striktno zgolj naložbe tveganega kapitala, za Slovenijo pa zajemajo vse vire zagonskega financiranja.

V Sloveniji se je v zadnjih letih spontano razvil sistem financiranja inovacij pretežno prek zasebnega kapitala. Tako je bilo v letu 2014 financiranih 80 startup projektov v skupni vrednosti 67 mio evrov, leta 2015 je bilo financiranih 131 projektov (v vrednosti 131.7 mio evrov), leta 2016 pa 65 projektov (v vrednosti 95.7 mio evrov).

Ključni problem te oblike financiranja je, da gre za financiranje majhnih projektov (povprečna vrednost okrog 1 mio evrov) in da je večina tega financiranja je namenjena za startupe v storitvenem sektorju (razvoj različnih aplikacij), ki so manj tvegani in zahtevajo manj zagonskh sredstev, s tem pa so tudi v povprečju bolj donosni za vlagatelje. Industrijske inovacije pa zahtevajo večje zneske za financiranje stroškov razvoja (v fazi med patentom in prototipom) in so bolj tvegane, zato se jih tvegani kapital pri nas po pravilu izogiba. Prav tako pa se jim izogibajo tudi industrijska podjetja, ki raje počakajo, da to tvegano razvojno fazo financirajo drugi in se angažirajo šele na koncu z odkupom prototipa in njegovo komercializacijo.

Kljub pozitivnemu spontanemu razvoju financiranja tehnoloških startupov v zadnjih letih pri nas, pa je obseg tega financiranja še vedno majhen (ta obseg bi moral biti na ravni vsaj med 200 in 300 mio evrov letno, t.j. med 0.5 in 0.75% BDP), hkrati pa manjka sistemski mehanizem financiranja prebojnih industrijskih inovacij v fazi med patentom in prototipom. Manjka sistemski mehanizem, ki bi zapolnil vrzel v financiranju v ključni fazi razvoja industrijskih inovacij in omogočil novim prebojnim tehnologijam z velikim potencialnim impaktom, da prečijo »dolino smrti«. 

V okviru Strategije pametne specializacije (SPS) je država sicer ustvarila nov instrument, ki naj bi pokril financiranje natanko te “doline smrti” za industrijske inovacije. Gre za razpis “Spodbujanje izvajanja raziskovalno-razvojnih projektov (TRL3-6)“, objavljen januarja letos, ki namenja skupaj 45 mio evrov prav za sofinanciranje takšnih pred-razvojnih projektov (faza TRL 3-6) v obdobju 2018-2022. Vendra pa gre za prakso klasičnega sofinanciranja razvojnih stroškov, kar pa za majhna in srednja podjetja, sploh pa za inovatorje posameznike ali v okviru naših raziskovalnih organizacij, ni primerna oblika.

Zaradi tega bo ta razpis kot sredstvo za spodbujanje razvoja tehnoloških inovacij do faze prototipa neučinkovit. Za povečanje učinkovitosti teh spodbud bi morale biti spodbude oblikovane kot kapitalski vložki države. Vendar pa to zahteva povsem drugačno filozofijo spodbud za razvoj tehnoloških industrijskih inovacij.

Naslednjič bomo s kolegi predstavili naš predlog ustanovitve Tehnološkega razvojnega sklada, ki bi lahko bil bistveno bolj učinkovit za prečkanje “doline smrti” za industrijske inovacije in pripomogel k učinkovitemu uvajanju prebojnih tehnoloških inovacij pri nas.

 

 

 

%d bloggers like this: